“Zato sem končala zgodbo z ljubimcem, in to so stranski učinki” (piše Goga)

Še posebno če dodamo, da ga zalijejo s kozarcem rdečega vina in poudarijo s popolnim nezanimanjem za obisk katere koli telovadbe. V knjigo je dodala pilates in baletne vaje za raztezanje kot eno od skrivnosti vitkosti. Še bolje in vsekakor bolj gostobesedno in z navdihom je opisala vlogo ljubimca v življenju Parižanke ˗ namesto na malico naj bi slednja ob vsaki priložnosti skočila k ljubimcu na posteljne aktivnosti. In na to naj ne bi gledala romantično, temveč kot na odlično telovadbo.

Bilo je pozimi. Stara sem bila približno 26 let. In se je zgodilo. Proti nekim mojim principom ali ravno zaradi njih. “Razbila” sem samo sebe in vsa svoja preveč gotova prepričanja. Bil je enostavno eden tistih trenutkov, ko se mi je zdelo, da moram izživeti vse.

Ljubimec je epizoda, ki je ali naj bi bila prisotna v življenju vsake ženske. Skoraj vsaki se kdaj zgodi, da je ljubimka ali ima ljubimca. Zdi se, da je najbolje, če je ta vloga vzajemna, saj je v nasprotnem primeru ena oseba v veliko boljšem položaju kot druga, ki je preprosto je…a stranka.

Ko danes pogledam na to svojo epizodo, je bil ljubimec odličen. Prav takšen, kot si ga stereotipno predstavljamo: igral je kitaro v nekem bendu, imel je svilene gladke lase v barvi medu in čudovito gladko kožo, lep obraz in mehke ustnice, skladno telo, kožo, ki je dišala po mešanici cimeta in agrumov, kakšno leto manj kot jaz in bil je nasprotje vseh fantov, s katerimi sem hodila in pri katerih sem vedno našla tisto nekaj “je ne sais quoi”. Bil je preprosto filmsko lep. Še danes ga rada srečam, še vedno je čeden, prijazen, še vedno ima čudovit nasmeh in nanj imam lep spomin.

Bil je večer, rock koncert, zgodil se je pogled, v skritem kotičku kluba so se najine ustnice srečale, prsti so se prepletli in tako se nama je ponovilo nekaj srečanj zapored. Vse se je odvijalo hitro, kot da imava na voljo samo kratek čas in kot da sva to vedela.

Dobivala sva se pri meni doma pozno zvečer, po kakšni zabavi, ali pa sva se zapeljala v kakšen manjši kraj, kjer sva si upala držati se za roke, preplesti prste in hoditi mimo neznancev. On je bil v resni zvezi, jaz sem imela nekaj mesecev fanta, ki mi je bil skoraj pisan na kožo, a je bil precej zaprt vase in sem imela občutek, da me ne spusti blizu.

Vsi čari ljubimca so realno v teh uricah, ki jih preživiš z njim, na skrivaj. Že samo skrivanje ima magično moč. Ko temu dodaš pozno večerjo ali nepopisno strast, ki jo začutiš takoj, ko se zaprejo vrata in ostaneta sama in ni nujne predigre, pogovorov, ampak samo strast, skrita telefonska številka pod imenom prijateljice, sporočila, ki jih skrivaš in jih ne sme nihče videti, pogledi v družbi, ki jih nihče ne sme opaziti in morajo biti videti popolnoma nedolžni in prijateljski ali le kot pogledi bežnega znanca, prsti, ki se dotaknejo, ko gresta drug mimo drugega, dotik, ki naskrivaj ožge kožo …

In vendar je to igra, ki ima svoj čar tudi v tem, da nas tisti drugi, ki ga varamo, ujame, spregleda, spozna in je razočaran. Ostanemo goli, z občutkom, da smo najslabša oseba na tem svetu.

Tudi to je zgodba o ljubimcih. Romantiko stran. Ko se izve, če se, je to strašno.

Zgodbo z ljubimcem sem končala, ker ni peljala nikamor. Ker sem vedela, da ne pelje nikamor. Spodrsljaj pa se je zgodil ob najbolj neprimernem času. Kozarec preveč, zabava in prizadela sem dobrega fanta, ki si tega vsekakor ni zaslužil. Zato je zgodba o ljubimcih vedno tudi zgodba o tistih drugih. Fant se je hotel pogovoriti z menoj, a mu nisem dovolila. Ne zato, ker si tega ne bi želela, ampak zato, ker sem vedela, da bi se lahko nekako izgovorila. Ko je kdo zaljubljen, ne gleda in ne vidi realno.

Vedela sem, da bi lahko vse obesila na okoliščine, pa nisem hotela. Bilo me je sram in takšne zveze, kljub temu da mi je bil fant ljub, nisem želela nadaljevati. Zgodilo se je, da sem dve zanimivi osebi spoznala ob istem času. Le da sem takoj vedela, kateri pripada kakšna vloga. Predvsem pa je bil to trenutek v mojem življenju, ko sem se iskala, ko sem raziskovala, kaj točno si želim od moškega, od zveze. Pustila sem oba.

Stranski učinki mojega ljubimca?

#1 Imeti ljubimca ˗ če oči ne vidijo, srce ne boli ˗ je zlato pravilo. Kajti imeti ljubimca prinese najprej veselje, pozneje pa nekomu drugemu raztrešči srce. V trenutku, na tisoče in tisoče delcev, ki se dolgo sestavljajo. Po navadi imamo to drugo osebo radi, saj drugače ne bi bili z njo.

Zlato pravilo varanja: ljubimec in partner se ne smeta znajti v istem prostoru in nikakor ne smeta izvedeti drug za drugega, še posebno če naj bi ljubimec ostal skrit v omari. Samo ljubimec.

#2 Ljubimec v različnih življenjskih obdobjih je nekaj popolnoma drugega. Pri meni je bil faza v mojih dvajsetih, ko sem se še iskala, ko nisem točno vedela, kaj bi rada v ljubezni, kaj mi pomeni veliko in kaj še več. Po njem sem postala bolj sproščena, ker sem se zavedla, da vsi odnosi niso ravno odnosi. Da se naša življenja prepletajo tudi za kratek, a intenziven čas. Nehala sem obsojati pojem ljubimca ali ljubimke. Se zgodi. Tudi ti si samo človek.

#3 S svojim ravnanjem sem prizadela osebo, ki mi je nekaj pomenila, osebo, ki mi je bila zanimiva in s katero sem uživala v dolgih pogovorih. Osebo, ki me je naučila, kaj vse dobrega lahko pričakujem od moškega. A vedela sem že takrat, da sem izgubila osebo, ki bi morala biti in ostati moj prijatelj, ne fant. Definiraj svoje odnose.

#4 Ljubimec me je naučil pripravljati odlično omako za testenine in ob njem sem se naučila sproščenosti do svojega telesa. Nikoli potem nisem razmišljala o svojih pomanjkljivostih, kaj si bo kdo mislil in ali mu bom všeč. Takrat sem se sprostila in ugotovila, da gre vedno, tudi pri kratkih odnosih, za čisto energijo. Sprosti se!

#5 Naučil me je tudi, da so v življenju stvari nepredvidljive, da se tudi stabilnim ljudem, ki v večini primerov ne varajo, ne lažejo, ne skrivajo, zgodijo trenutki, na katere nismo ponosni, a so del nas. Živi z njimi in vedi, da je v redu, če si oprostiš in jih priznaš kot del sebe, čeravno v procesu prizadeneš druge.

#6 Toleranca. Do same sebe, do drugih. Potem sem izgubila stavke, kot so: Meni so to že ne more zgoditi! Jaz tega nikoli ne bi naredila! Življenje je polno presenečenj. In, ja, stvari se vedno zgodijo z razlogom. Bi imela kljub fiasku, občutku sramu, da sem tudi jaz “takšna” oseba, še enkrat epizodo z ljubimcem? Ja.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Njena pisma mlajši sebi bodo na Mični objavljena enkrat na mesec.

Foto: osebni arhiv