Draga Goga, naj te ne bo strah (pismo mlajši sebi)

Draga Goga,

bilo bi čudovito. Če bi si lahko dala nasvet. Zavrtela čas nazaj in se takrat požvižgala na večino stvari, ki so se mi zdele pomembne, a danes vem, da niso. Še posebej vem, da bi veliko bolj polno doživela svojo mladost, če me ne bi bilo večino časa strah. Ker mnogo pozneje se res izkaže, da je strah znotraj votel, okoli pa ga nič ni.

Ne gre zato, da mi ne bi bilo že takrat pri mojih dvajsetih in nekaj čez jasno, saj so nasveti vedno bili, z vseh strani, a takrat v resnici niso prišli do mene. Ne na področju ljubezni, dela, prijateljev, sodelavcev … takrat se zdi, da človek vse ve. Življenje je lagodno, imaš svoj prvi resni denar, končno si svoboden, da počneš, kar želiš in kadar želiš.

In teme o strahu sem se spomnila pred nekaj dnevi, ko je moja prijateljica Anja, soustvarjalka in pobudnica akcije #Ustavi se, spregovorila o strahu, ki je letos glavna tema akcije.

O tem, kako nas strah upočasni, razžira, popolnoma objame in pogoltne v velikanski krč, ki se ga tako težko znebimo. Zdi se, da je ženske še posebej strah, da se s strahom težje soočamo, da ga ne znamo vreči čez ramo.

Takrat sem se spomnila tistega trenutka, ko sem že nekaj mesecev živela sama v svojem prvem najetem stanovanju, prišla domov z neke zabave, ura je bila seveda krepko čez polnoč, in začela zlagati obleke. Nakar sem se zavedla, da razmetanih oblek nihče ne bo videl in nikogar ne bodo motile, zatorej – koga briga –pustila sem jih na tleh. Občutek svobode.

No, o takšni svobodi govorim. Brez nadzora. Tam si, zdaj, sama svoj gospodar. In potem se prikrade tesnoba, strah, občutek nemoči. Cmok v grlu. Jutri sestanek, jutri dogovor, jutri zopet popolnoma moški svet, ki v resnici še vedno nadzira večino stvari. Dečki se na vodstvenih pozicijah igrajo. Ženske smo, če strastno zagovarjamo svoje stališče, čustvene, nerazumne – fantje so pač iskreni in direktni.

Ženske smo karieristke in živimo samo za službo, fantje so zdravo ambiciozni. Hitro se prestopi meja pri ženski, kaj je v poslu strastno in zdravo in kaj je enostavno popolnoma žensko in nepotrebno.

Tovrstne situacije vlivajo tesnobo.

Ničkolikokrat se mi je zgodilo, da so me pokroviteljsko potrepljali po rami zaradi kakšnega projekta, mi mimogrede rekli živjo, mačka, miška, karkoli že je bilo tisti dan pač na agendi, me klicali na pogovor zaradi tako imenovanih kuloarskih zgodb, mi dali nižjo plačo od kolegov za enako opravljeno delo, in kaj sem delala jaz? Nasmehnila sem se ali pa se strastno zagovarjala. Zakaj že?

Trdo sem delala, da sem ustvarjala prve sodobne, zahodno orientirane ženske revije. Z našim znanjem, z našimi avtorji. Rada sem sedela z ekipo pozno v noč in bdela nad vsako stranjo revije. Hodila sem ob nedeljah v tiskarno in prelistala prve izvode, čez vikend sem pisala nove in nove koncepte – za revije, za dogodke, za priloge, in vmes študirala, ker sem končno hotela končati faks.

Z vsem znanjem, ki sem ga vestno vpijala, z vsemi izkušnjami, ki sem jih imela iz dneva v dan več, pa sem se še vedno bala. Česa že? Da ne bom dovolj dobra, da ne bo delo govorilo samo zase, ker, roko na srce, dečki se nonstop prodajajo, na vsakem sestanku, jaz pa sem vzgojena, da se dobro blago samo hvali – nikakor ne z besedami, ampak z dejanji.

In me je bilo strah.

Dokler se nekaj let pozneje, tam po tridesetem, ni zgodilo, da so mojo hčerko, staro komaj dve leti, zadržali v bolnišnici. V zadnjem trenutku. Zaradi napake nobel zdravnice. Rešili pa so jo tisti v – državni bolnici. To je druga zgodba.

Občutek nemoči, ko gre za življenje osebe, ki jo imaš najraje na svetu, pa je zgodba o realnem strahu. Edinem strahu, ki naj bi ga človek imel in se ga zavedal. Strah za življenje. Vse drugo je NIČ.

Zato – nasvet mlajši meni.

Koga briga? Sestanek je del učenja. En zgrešen posel, ena nepravilnost, ena napaka, en čuden pogled, moška učinkovitost (ki v resnici redko obstaja v večji meri kot ženska, saj če bi bilo drugače, punce ne bi poskušale vedno biti SUPERpunce), vse to je NIČ.

Zdrav človek v resnici lahko naredi vse. Zdrav človek lahko pade in se pobere. Zdrav človek lahko naredi napako, pogoltne posledice svojega dejanja, čeravno boli, in gre naprej. To je samo ena napaka, iz katere se učiš. Zdrav človek si lahko privošči brezskrben dan med vsemi obveznostmi in svet se ne bo sesul. Vse bo počakalo. Delo še posebej.

Skrb zase. Prijaznost do sebe. Trenutki z osebami, s katerimi se počutiš lepo. Trenutki, ko se veliko smeješ. Ljubezen, pogovori, spogledovanje, dober seks, potovanja, odlična knjiga … To je tisto, kar na koncu šteje.

In takole, ko končujem ta zapis, se spomnim še nekaj takšnih trenutkov poniževanja, v smislu, kdo neki bo tebi zaupal projekt (popoln govor, ki je izviral iz lastne nemoči in nekompetenc) ali pa (čakaj, saj se bo obrnilo tudi proti tebi) vse te grožnje. In na koncu. Tudi če se sesuje. Tudi če se obrne. Pa kaj. Človek v resnici preživi vse. Zdi se, da vedno pozabimo osnovno.

V resnici se vse življenje učimo. Če dobro pomislimo, smo tu zato, da se učimo. Če beremo in poslušamo pričevanja o posmrtnem življenju, naj bi šel človek skozi lekcije, ki so mu namenjene, ki so tu zato, da ga učijo.

Ko bi le lahko bolj igrivo sprejemali svoje življenje. Še danes se učim. In tudi pri mojih letih te bo še vedno kdaj strah, a strah boš hitreje vrgla čez ramo. Življenje je učenje, zakaj ne bi v učnem procesu uživala?

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Njena pisma mlajši sebi bodo na Mični objavljena enkrat na mesec.

Foto: Helena Kermelj