Poljub, Ula: Česa se bojim, da raje pogoltnem kot rečem?

»Živjo, kje si, kaj delaš?«
»Doma sem.«

Tudi v letošnjem poletju – ko se je po letih televiziranja in drugega medijskega šponanja moj bivanjski ritem končno toliko sprostil, da lahko za več tednov spakiram potovalko, brezskrbno štrlim na plaži ali ljubljanskem balkonu – nimam želje po neskončnem dirkanju od enega obiska do drugega.

Ne da se mi zares.

Od ene družbe do druge, vsak dan, v morje srednjepomenskih pripovedi, preglavic, prigrizkov in sprehodov, iz piva v gin tonik. Ljudje me znajo zadnje čase bolj utruditi kot napolniti, in prav zato sem zares neskončno hvaležna za svojo samoto.

V nedeljo sem se po celotedenskem potepanju po Istri od sreče, spokoja in miru vrgla na tla multi posesane predsobe pri Mami – hvala, teta Tina, včasih se nam zdi, da se vrnemo v hotel – zaprla oči, se z vsem svojim zagorelo pordečenim telesom razlegnila po preprogi ter štela pobleske v ogledalu in lestencu.

Zdaj nekaj dni med njenim počitnikovanjem čuvam najino »hišo«. Svoj otroški dom, svojo najstniško sosesko, kjer še vedno vsakič srečam ta isti zvok ključev na marmorni polički, še vedno ta isti zvok dizel motorja, ki se zapelje na peskasto dvorišče.

Čeprav imamo zdaj že leta novo mizico v predsobi, povsem drugo ključavnico, avto pa zadnjih nekaj dni vozim sama. Med parkiranjem vedno v tišini, ker se mi zdi, da tako bolje vidim. Po ulicah z ostankom CD-jev, ki me kdaj v srce zbodejo s spominom na ljubezen. Vseeno se zdi isto.

Da prediham šunder, tako iščem in objemam lastni mir in tišino. In se opazujem.

Zakaj mi je sploh nelagodno? Zakaj se pustim utruditi in kako to, da tako močno čutim negotovost drugih, njihove stiske in dvome, ki vame sicer zmagovito butajo v obliki neskočne suverenosti, a jih znam brati, vidim to nemoč in negotovost?

Če vse to razumem, zakaj si še vedno dovolim, da se zdrznem? Zakaj me to na neki način celo tako razočara? In kako se v nekem magari meditativnem stanju pripraviti do tega, da te »tvoje« turbulence nehajo imeti zvezo z mano? Kako se sprijazniti s tem, da pravzaprav jasno vidim »tvoj« notranji svet, ki nam ga vsem na ven sicer prodajaš drugače?

Škoda, ker ne vidiš, kako je in da bi lahko. Lahko bi, precej drugače in (po mojem) bolje.

Kako naj ostanem še naprej zen? Naj bom tiho? Naj se osvobodim vsega balasta in jasno rečem, ej, odloži že ta telefon, prosim, in ja, rada imam vesela jutra.

Bo to »pametovanje«? Kdo sploh sem jaz, da »pametujem«, in ali bo potem samo še slabše?

Česa se bojim, da raje pogoltnem kot rečem?

Vedno sem bila bolj problem solver, reševalka problemov. Bilo je lažje, manj prepirov, manj drame. Brez razburkanega utripa srca, solz in podivjane krvi.

Verjetno imam to v sebi še od takrat, ko sta šla Mami in Tati narazen. Ne maram scen, v stres in anksioznost me stisneta nelagodje in drama.

Zato raje, kot da čakam in se delam, da »ne vidim«, jaz plačam račun, jaz primaknem še en stol k mizi, grem na črpalko po te čike, skočim v Maxi po manjkajoči paradižnik. Ker je tako hitreje in ker se mi ne da. Izgubljati časa. In fasat kisle energije.

Bom jaz. OK.

Bom jaz tista, ki bo svojo brisačo pomaknila še vsaj 25 cm bolj v desno, ker ti, gospa iz Češke, ne dojemaš pravil osebnega prostora. Bom jaz pobrala tvojo plastenko, ki je ostala zataknjena v skalovju. Bom jaz naštimala budilko, prosila za late check out in pazila, da tako kot eden mojih bivših ne butneš dol telefona, ko te kot prijazni opomnik za odhod domov po telefonu v sobo pokliče gospa receptorka.

Bom jaz.

Pa boš ti, če me zmanjka na plaži, popazil mojo denarnico, par slušalk, ključe od avta in spodnji del kopalk, ki štrli tam dol z ene borovčeve veje? Počakal, da se v miru poslovim? Boš?

Mah, bom sama.

Reševalka problemov in obenem skrbnica za vse ostalo. Kao.

V sebi pa najbolj hrepenim po tem, da bi se moja notranja baywatch lifeguardka družila s tistimi, ki imajo vsaj večino vseh vsaj teh mikro zajedljivih problemov že rešenih. S katerimi je preživljanje časa nenaporno in kakovostno. Kjer bi v pogovoru rasla in na licu mesta prejemala vsaj namige za kakšen premik naprej. Ekstra poriv, svež razmislek.

Zdaj berem knjigo z naslovom Dol mi visi, ki se v originalu sprašuje – How much actual f*cks you should give in life? Ker ti za čisto vse in vsakogar pač žal ne more biti mar. Potem na koncu ostanejo le vsi in vse drugo, tebe pa zmanjka.

Razumem, da je upanje na neko univerzalno zavest utopija. Da se bom kot starš morda znašla med kopico otrok, kjer ne bo zadostoval en, poenoten, za vse enako koristen nasvet. Ampak bom morala kot te velike ljudi tudi ta male obravnavati v kontekstu njihovih lastnih osebnosti in individuumov. Ena na ena.

Zavedam se tudi, da je nemogoče, da bi ostajala ena univerzalna podoba, splošno navodilo in resnica, ki bi rešila svet.

Kako pojasniti, kako razmišljamo in živimo mi, »zahodnjaki«, ko takoj čez cesto Sredozemskega morja, v Tunizji, na primer, skozi okno doma v kaktuse še vedno mečejo smeti in plastične vrečke, velike posle pa sklepajo na podlagi poslanega in podpisanega faksa. Ker faks je znak, da si uveljavljen in kredibilen. Tone papirja, smrti dreves za zagotovilo verjetno srednje uspešnega poslovanja.

In potem padamo ven, ko se nekdo v burki namaka v naših toplicah, za sosednjo mizo pa se slovenska dedi in babi pogovarjata, kako Nika Zorjan preživlja svoje facebook poletje. Globoko.

Sredi Puljske arene po podelitvi filmskih nagrad bolj kot priznanja za ustvarjalna avtorska dela in kulturo v viharno žvižganje in aplavz požene špica Universal Studia ob premieri filma Mamma Mia 2.

Hm. Kolektivna univerzalna »zavest«.

Neka masa torej obstaja, neka človeška povprečnost tudi.

A najverjetneje je res, da moram zase in svoje srednje povprečno življenje previdno, predvsem pa suvereno, izbirati, za kaj in koga mi NE visi dol. Vsega si ne velja nalepiti na dušo. Pozitivne ali negativne emocionalne reakcije na sobivanjske interakcije pa naj bi bile zgolj namig, mehanizem, s katerim lahko prepoznavamo, kaj je najverjetneje za nas dobro ali najverjetneje slabo.

Pa tudi občutek lagodja, miru, brezbolja in tišine ni zares dovoljšnje navodilo za to, da bi nam bilo jasno, v katero smer skrmariti svojo barko. Bojda odgovor leži v bolečini. V lastnem odnosu do tega, za kar imamo voljo stisniti zobe. In ostati. Prav ta reševalec problemov in skrbnik. Brez pretenciozno vzdignjene glave »nad maso« pametovanja, zamer. Raje z odmikom od motečega, čeprav je to še globlja pot v samoto in zamolklo tišino, raje z odprtim srcem in morda celo sklonjenim pogledom, za tiste in tisto, kar šteje.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi