Poljub, Ula: Vsi smo tako ali tako sami in izgubljeni

Ste kdaj svoj ritem srca zapisali v prvi vrsti tistemu, kar narekujejo vsakodnevne obveznosti in drugi ljudje? Moram še to, sem to, delam to, rada imam to, ljubim tako. 

Tako. In nič (kaj dosti) drugače.

In tako. Vsak dan, teden za tednom, mesec za mesecem.

Letijo leta.

In potem te sesuje. V nekaj mesecih se življenje postavi na glavo. Zamenja se služba, zamenja se tvoj tim, tvoj kolektiv, vsakodnevni dril in z njim, najpomembnejše, pridejo novi ljudje, drugačni pogovori, sveže priložnosti za delo, razmislek, ustvarjanje, čustvovanje – in kar na enkrat je vse novo in navdušujoče.

Ko ugotoviš, da si se poprej tako lepo udomačil v vseh delovnih navadah in občutkih, da ti je vsaj za hip zaspal možgan in ti je v enakomernem (a stresnem) ritmu že iz navade bilo srce.

Hibernacija na lastnih tirnicah.

Sprejela sem, da so se metuljčki v želodcu pomirili, da se bo bolj po redko zgodila zafarbam v lica rdečica, da ne bom več velikokrat gledala v tla in mencala kamenčkov s podplati.

Škoda.

Kakor da je življenja enkrat, ko ga pospraviš v regelce in predale, mu nalepiš etikete in daš delati dvojne ključe, malo konec, čeprav se je šele kakor konkretno, zrelo in odraslo – zares začelo. Kakor da je prav, smiselno, po pravilih in navadno, da se po začetnih sunkih in turbulencah življenjskega osamosvajanja, novih ljubezni, služb in prepisa stalnega bivališča ujame bolj previden korak in premišljeno besedo.

Gromki smeh se sliši redkeje, minute čez vikende velikokrat raje hranim v budilko za spanje, z navdušenjem prevrtavam HBO, namesto lastnega se filam s ta obskurnim, vzporedni Westworld.

Čutim za drugimi in z njimi, ustvarjalno in emocionalno navdušenje v meni zame pa je bolj plitko.

In potem BAM, januar 2018. Novo življenje pri 34.

Nov job, moj job, »moja firma, moja blagovna znamka«, moj input, moje ime – kjer freelancam all the way in si izzive, priložnosti, sestanke, družbo in projekte – zmišljujem (skoraj čisto) sama.

Nov življenjski ritem, ki ga še vedno v kot stiska in narekuje budilka, ampak ta zvoni zame. Nove igralske priložnosti, ki me ne samo stisnejo v kot, ampak ponudijo nove osebne dokumente, nova prijateljstva, tako intenzivno vez, da non stop hodimo čez mejo in si – vsaj v mislih – talamo državljanstva.

Fak. Pozabila sem živeti.

Zdaj sem sicer dvojno zmatrana, kar je pri meni tako ali tako klasična rutina, saj se mi že na polovici kosila običajno zapirajo oči, a si nenadoma kratim spanec, postavljam drugačne cilje in v urnik pišem nove odnose in ljudi.

K sebi. Zase.

Se vam sicer kdaj zdi, da neskončno veliko nekih dražljajev, vibracij, informacij, stisk in sreče ne prejemate od sebe, ampak od drugih?

Tudi v drugih, v pozornosti do njih, se znam, kot v rutini, prekleto dobro izgubiti.

Imam zašiljen receptor za zaznavo okolice in kdaj ne znam in mi ne uspe ne videti. Opazim in slišim skoraj vse in s tem preglasim sebe. Pa čeprav gre za malenkosti. Vidim, komu pri kosilu še falijo vilice, slišim – glasen vzdihljaj izza sosednje računalniške mize in vem, da evo – sotrpina, če ne drugega, zdajle jebe vsaj Word.

Je za nas, ki zaznavamo več in preveč, težje, je ignoranca res blaženost? Je biti presenzibilen, prepozoren, preprisoten lahko bolj stiska kot veter svobode?

Si z vsem tem v sebi sploh lahko kdaj zares srečen?

Čutim cmok v grlu prijatelja, ki ga nisem videla tri tedne, ker je zmatran, z jet lagom in sam. Zborim se za to, da bi se sprostil, da ga umirim, mu dam zapik in ga potolažim z objemom safety zona in ljubezni.

Vsi smo tako ali tako sami in izgubljeni, vsi smo pod pritiskom pričakovanj in lastnega uresničenja, ampak prisežem, nič ni narobe s tem, da te kdaj za vsaj en večer malo boli džoko. Poslušaj se, ni potrebe biti non stop hiperproduktiven, spočit, on point, pravih odgovorov in zbranih misli.

Velja se sesesti, velja tudi obupati, velja se premisliti, velja zamenjati, velja reči ne. Velja poslušati srce.

Kako si lahko sploh dovolimo tako intenzivno pozabiti nase?

Kako se potem kompenzacija za samouresničenje iskri na povsem drugih kanalih in ob napol lastno zrežiranih, izmišljenih priložnostih, ki jim bolj iz želje kot resnice pripisujemo vrednost in nepozabnost.

Kako se v poplavi vsega ne izgubiti, ampak postajati vedno bolj ti?

In ali ... Je prav postati celo nekoliko sebičen? Ma ne sebičen. Pozoren do sebe. Človek, ki prednost pred vsem in vsakim daje sebi.

Do katere mere, do koga, v kakšnih situacijah, kdaj?

V zadnjih nekaj mesecih sem se naučila, da je OK, ok je udariti po mizi, ok se je boriti za svoj prostor, za svojo dobrobit, svoje notranje harmonizirano počutje. Prav je reči, danes ne morem, tale družba mi ne odgovarja več, pa četudi le za nocoj, ta hip, v tej zaprašeni atmosferi, želim si drugam, želim si domov.

Opustiti borbo s sabo v kontekstu tega, da ne bi zaradi svojih čutenj in želja slučajno razočaral drugih, je osvobajajoče in prav.

Kaj če svoje iskrive ideje zadržim zase in si rečem, da ni potrebe začiniti vsakega sestanka, kaj če kdaj pogovor med ljudmi pustim, da je tak, kot je, bled, umirjen, vsakodnevni, s premolki in brez mojih nastopaških domislic, ščepcev smisla za humor in dodatkov ekstra fizične bližine?

Kaj če neham reševati življenja, trenutke in situacije drugih, kaj če pustim, da so stvari navadne?

Nič.

Kar naenkrat lahko iznenada kdaj celo doživim in čutim več. Zgodi se mi bolj intenzivno in globoko, ker se ne vmešavam, ampak od drugih iz svoje okolice prejmem tisto, kar so mi bili pripravljeni dati. Svojo stisko, preglavico, svojo naklonjenost, svojo tišino, svoj mir.

Ok pa je tudi ne ostati tiho. Kdaj celo nujno.

Zadnjič sem šla po mami na letališče.

Čakam na sekciji Prihodi in od nekajurne zamude štrlim, sama, gledam v elektronsko uro in ali na zaslonu že utripa »pristal«. Nisva se videli več kot teden dni, komaj čakam, da jo stisnem, predvsem pa da naju sparkiram doma, ji čez kuhinjsko mizo zlijem v srce vse, kar se je uspelo pretresti v nekaj dneh njene odsotnosti, potem pa grem, objemat posteljo.

Ampak ne.

Mami, ko pride, rada ustavi konje, za vsaj 15 minut. Pa tudi če je to le hitra bela kava v tistem malem letališkem kafiču. Kave ni. Ni več. Avtomat je sčiščen, ura je pol polnoči. Prav, potem bova pa mini penino.

In si jo naročiva, sparkirava njen masivni kovček ob stran, sebe za mizo. Sami sva. Nikogar ni, nikjer. Klepetava par minut, ko se zunaj pojavi okrogli gospod s še bolj okroglim globinskim sesalcem.

Če se lahko presedeva, da mora posesati.

V odrivu svoje novoosvojene sebe na prvo mesto, ideje, da lahko povem, prosim in vprašam, ali lahko samo skončava najin drink, ker tako ali tako greva – v mislih že prečrtam njegovo prošnjo.

A me mami prehiti in preusmeri z energijo. Reče ja, seveda, gospod pa že v rokah drži skoraj vse, kar imava na mizi. Pozabi nase v tem kontekstu, nameni nasmeh, odklene dobro voljo in zajebe »sebičnost«.

Gospod glasno sesa in dvakrat zaruži v njen kovček, midve pa ne glede na vse še vedno in še bolj ceniva druga drugo in tista dva zadnja požirka.

Ker se nisva pokakali po gospodovih delovnih nekaj minutah in ker nama ni vse skupaj čisto nič pokvarilo vzdušja. Biti fokusiran le nase v tem kontekstu – ne bi bilo vredno.

Kako torej vedeti, kdaj ja in kdaj ne? Kdaj te nekdo rine v svojo sebičnost? In kdaj je pozornost na druge tisto, kar bo hranilo in nadgradilo tudi tvoj notranji in bivanjski kontekst, in kdaj velja okolico dati na mute?

Iščem pravo mero za bivanje. Iščem pravo mero navdušenja, trmastosti, ignorance, fokusiranosti, emotivnosti. Vsak dan. In verjetno se to iskanje ravnovesja nikdar ne bo končalo. Prepričana sem tudi, da bo v vsakem trenutku lahko vibriralo po svoje. A me veseli, ker se učim. Učim slišati in biti tiho. Učim zaznavati, predvsem pa se opozoriti. Stara moja. Nikdar več v leru. Ne več v prazno.

Lačna si. Sebe. Življenja. Lepega. In to iščeš. Povsod. V pokrajinah, v umetnosti, druženjih, ljubezni in ne nazadnje pri sebi.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi