Poljub, Ula: Tudi jaz bijem notranje bitke

Nosi sive žabice pod krilom, ki pred zunanjim svetom tesno ovijajo in čuvajo njene nožice. Oklepa se več sto in sto strani debele knjige. Pesem ledu in ognja. Čez polovico je. S tem sprevrženim, raznolikim, ljubečim in filmsko spisanim pravljičnim svetom se bojuje proti naši skupni letališki realnosti. 

Ne pogleda gor, ne pogleda v oči. Zradirala nas je in zdi se, kakor da odšteva še vse te mučne minute, dokler brez dovoljšnjega prostora za vsa naša kolena in v pomanjkanju tuširanja in mimobežnih nenadeodoriranih pazduh ne pristanemo nazaj v domovini. Ko bo končno odklenila svoje prste in vrata svojega doma, jih dvakrat zariglala za sabo, vdihnila zrak na vsa pljuča in se na hitro morda srečala celo s sabo v ogledalu.

Uspelo ji je. Še ena zmaga. In končno, ona sama in njen dom.

Na isti dan se mi v spletni nabiralnik že zjutraj izpove neznanka. V več kot le enem odstavku.

Da me čuti in me ima rada. Zaupa mi zgodbo, v kateri se na hitro potrdi, da znam biti prijazno, mini sonce. Enkrat sem mimobežno z njenim bratom spila kavo. In skadila svoj čik. Tudi zaradi tega sem se jima vtisnila v spomin, ker sem zmogla biti v prvi vrsti samo človek.

Bravo, Ula. Ker tega včasih ne zmorem več. Biti prijazna do vseh. Lahko me prej srečaš s kotički navzdol, neprečiščenih besed in s sulicami v očeh.

Uli, a se ti ne zdi, da se te ljudje kdaj malo bojijo?

Mi pa neznanka v nabiralnik tudi namigne, da kdaj težko bere moje zapise. Da sem kritična in “na nož”, brez filtra in na vse počez. Spodbudi me k hvaležnosti. In opomni na skromnost. Da bi se marsikdo želel roditi ali vsaj nekaj trenutkov bivati v moji koži. Da imam tako rekoč vse.

Res? Morda. A meni se zdi, da še zdaleč ni tako.

Tudi jaz bijem notranje bitke. Kdaj tudi na ven. Tudi jaz sem kdaj ovita v sive žabe in spletenih členkov, s katerimi skušam umiriti podivjani utrip srca, ki je preplašeno in utesnjeno, lahko celo brez pravega razloga.

Starejša sem, bolj čustveno dovzetna postajam.

Ne visi mi več dol, nimam več neuničljive energije, volje in samozavesti. Skrbi me, dvomim in velikokrat mi je vsega preveč.

Preveč mi je bilo pred kratkim, v vmesnih trenutkih, nazadnje recimo ta Amsterdam.

Mesto, v katerem se zdi, da moraš biti nonstop pripravljen na vse, ready in spreman.

Pripravljen na vse pohodim te turiste, na vse oblake coffee shopov, na vse podivjance, ki sredi ulice pijejo ta kratke kar iz zamaška steklenic, na zgazim te ljudi na poti do metroja, ki ti s špriklami dežnikov z lica posnemajo tvoj DNK, na velika letališča in neskončno hektiko ob pregledovanju torb, kovčkov in potovalne opreme, na ogromno oglasov in glasov, pijanih vzklikov druščine za mano, neprebavljivega vonja svežih školjk in plesnivih sirov v restavraciji.

Ogromno ljudi, mnogo preveč energij.

Ne morem si več najstniško privoščiti par dimčkov ta zelene, kot prvič, ko sem jadrala po nizozemskih ulicah, ne da se mi žurati in žlobudrati v prazno. Kar naenkrat hočem (za skoraj) vse stvari, da nekaj pomenijo. Več samoizpolnitve najdem po snemanju filma na terasi najmanjšega hotela v Kopru kot z VIP-zapestnico na roki v backstageu domačega ljubljanskega kluba.

Potrebujem mir. Potrebujem prostor zase.

Dvakrat v življenju me je do zdaj stisnil panični napad. Enkrat verjetno zaradi prevelike utrujenosti, premalo spanca, preveč angažiranosti in projektov, drugič predvsem zaradi stvari in čustev, o katerih se mi ni uspelo pogovoriti. Najverjetneje v prvi vrsti sama s sabo.

Sem hvaležna za vsak nov dan in trenutek, za vsakega novega človeka in za toplino življenja, ki me zna tako tesno objeti. Ne živim in tudi ne hendlam pa vsega z lahkoto in brezbrižnostjo. In ne zbujam se na pozlačenih vzglavnikih in z jagodami na nočni omarici.

Moje življenje bo v prvi vrsti tako, kakršna bom sama z njim. Pa čeprav je to največji kliše, ki ga lahko spišem.

A ni (bilo) vedno le presežno in pravljično.

Starši so se ločili, ko sem jih imela pet. Tati je umrl, ko sem jih imela 21. Družine v širšem pomenu besede nimam, ker se prej kot s sorodstvenimi povezanostmi najdem v prijateljih in njihovih familijah. Kri ni nujno vedno sinonim za razumevanje, naklonjenost in spoštovanje.

Nas je na neki način dala celo na pol.


Starejša sem, težje je. 


Na živce mi gredo egotripaški ljudje, gostobesedni “profesionalci”, ki to niso, prazne obljube, nerazumski nemir, celo prestrme meter dolge in 10 cm široke amsterdamske stopnice, ki vodijo v tretje nadstropje najmanjše sobe, v kateri sem kdaj bivala. 6 kvadratnih metrov, srednje dobro tesneče okno in mililiter kisika.

Prosim, ne kadite v sobi. A daj, ne ga srat. Če prižgem čik, nas verjetno vse skupaj v sekundi zabriše direktno v enega izmed kanalov teh severnih Benetk.

Moti me. In motim se.

Sama z nerazčiščenimi željami in nenadnimi vzgibi. Motijo me preskoki, ki brez galantnosti napadajo moj avrični prostor. Moti me, da sem tudi sama kdaj tak “volume up”, da ni za opisati. Da sem v resnici kdaj del te glasne, neobvladljive intenzitete in družbe.

Včasih ne zmorem niti tega, da ljudje reagiramo v svojem ritmu in na svoj način. Velikokrat se mi zdi, da se vse dogaja prepočasi. Da v sogovorniku ni dovolj dinamike, da se sočlovek ne zna dovolj hitro obrniti, prevzeti iniciative, urediti stvari.

Vse znam sama, a mi gre na živce, če vse to sama moram.

Mogoče pa ljudje nimajo tako izostrenega občutka za nas, na drugi strani, ker imajo pač vsi nonstop opravka z dinamiko svojih notranjih svetov, preden jim sploh uspe pogledati in delovati na ven?

Mogoče imamo toliko opraviti z lastnimi preglavicami in stiskami, da potem jasno ne zmoremo še prevzeti iniciative in s konstruktivnostjo objeti prostora in ljudi.

Kako živeti v vsej polnosti, ne brezbrižno in arogantno, a v skladu s svojim lastnimi impulzi, željami, strastmi in trenutki? Vendarle je – kliše številka dve – to življenje tu, le eno in edino.

In kako se pri tem ne zbati posledic, ki jih s takšnim ravnanjem potem prinese jutri?

To ni zapis, ki bi ga veljalo jemati kot pritožbo nad življenjem. To je v bistvu zahvala za to, da smo lahko tudi sami zase odlični (samo)izpraševalci.

Zahvala za ceno in izkupiček vseh lastnih notranjih bojev, ki si jih človek sam zase postavlja sam, ker ni “lulček”, ampak želi živeti odgovorno, predvsem pa polno. Ker je od življenja vredno nekaj pričakovati in živeti globlje od praznega klofanja besed na kavicah. 


Seveda to, da si tak, velikokrat plačaš z lastno nejevoljo, lastnimi strahovi, a vendarle je to način, kako se oklestiti balasta in kako si v končni fazi, vsaj po mojem, lahko bolj čil, svež in zdrav človek.

To življenje je težko, mhm, a ne gre za to. Gre za to, da je to, da je v samem bistvu to življenje neizmerno fajn.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi