Poljub, Ula: Sami norci, povsod

»Mam velik ku***.« - Super, bravo. Čestitam.

»Lepe noge imaš. Mmm. Tvoje noge. Tvoji gležnji.« - Vsak mesec, vsaj dvakrat.

»Pozdravljena, Vesna.« - Uf, najprej - zakaj Vesna? Pišeš ena in ista sporočila večim naenkrat, pa si slučajno pozabil spremeniti ime? Ali si mi že nadel psevdonim, pod katerim bi si, če bi bila sreča mila, v svoj adresar fliknil mojo telefonsko številko? Oh.

»Pozdravljena, Vesna. Sem poročen, imam družino, dva otroka, srečen sem, zadovoljen in se nikdar ne bi ločil. Bi te pa razvajal, tako finančno kot drugače. Če razumeš. Kaj pa je narobe s tem, če se dva malo potešita?« - Speglana ponudba za eskort. Ja. Razumem.

To je le ščepec nenavadnih in (malenkost) creepy družbeno omrežnih sporočil, ki so me srečala v preteklih tednih. Srhljivčki. To so odtenki bizarnosti, ki se zaletavajo v moj nabiralnik na spletu in takšni in »hujši« so potencialni posamezniki, ki bi jih veljalo vzeti pod konkretnejši drobnogled.

Če že.

Za voljo suverenega koraka na poti proti domu, sredi noči – Ne nočem, da vsi vedo, kam grem, kje sem bila, kolk' sem ga nagnila in na katerem vogalu me lahko počakaš. Recimo. Pa za voljo psihičnega miru. Brez osebnostnih dvomov, izsiljevanj, pritiskov in spotik. Sicer me zgoraj omenjeni načeloma ne vržejo iz tira, ne stisnejo v stres ali tesnobo, se pa zdrznem, če začnem razmišljati, da je tako obnašanje postalo pač običajno. Sljuzavci v inboxu, »nespodobna povabila« daleč od ponujenih milijon dolarjev za eno noč z Demi Moore. Na va dn. Pač probaš. Če bo dala, bo dala. Sodobno dvorjenje, moderna odslikava iskanja ljubezni.

A to je le »malenkost«.

Slediš sicer tudi vsem tem niansam sprevrženosti, dragi Facebook? Kakšna je resnična podatkovna, globalna psihološka in vedenjska slika, dragi Google? Sami norci, povsod.

Govorim tudi zase.

Google namreč registrira in arhivira praktično vse. Ima tvoj ID, spremlja vse tvoje klike, izbire, lahko ti odkljuka tudi vse kraje, kamor si potoval in ti tvoj dan izpred dveh let, kolikor ti je uspel slediti po data roamingu, izriše celo na zemljevidu. Točko po točko. Rdeča pikica zraven rdeče pikice. Jp, dejstvo.

Tako imenovani silikonski velikani tržijo naše podatke. Saj to vemo, če ne drugače smo slutili, kako globoko se je sistem sledenja naših navad in vedenja, zaril v vsakodnevni nadzor in beleženje. Zdaj o tem poroča že vsak navaden, mainstream medij.

To pa le potrjuje, kako velika je ta spletka in kako zares zaskrbljujoč je ta »fenomen«. Tako, kot je to z bitcoini. Če jih ima že vsaka Marjana, je »prepozno«.

In kako z lahkoto nas je, naivčine Marjance, iz uporabnikov družbenih mrež, ki brišejo meje in povezujejo svet, veliki korpo speštal v navadne ovčke, ki sami zase, hočeš nočeš, veš ali ne, štancajo podatke za v excell tabelice in druge analize. Pretvoril nas je v potrošniške mehanizme, ki na podlagi lastne osebne date zdaj prodajamo - nazaj sami sebi. Za džabe. Za nič. Ha.

Še najboljše bi bilo vse skupaj zmečkati, zbrisati, pljuniti v robec, zaviti v wc papir in potegniti vodo.

Adijo Instagram, adijo Facebook!

Brezbrižno sprejeti obstoječe stanje je namreč točno to, kar »ta veliki« hočejo. Tako bodo še naprej lahko vsaj en korak pred nami. Naši podatki – kdaj se zbujamo, po čem hrepenimo, kje jemo, na kaj se rajcamo in kolikokrat zapored ter s kom gremo brez zavor na glavo – pa bodo in so dokončno postali novodobni fuel, gorivo za veliko korporativno mašinerijo.

Sami s sabo služimo mastne pare za druge. Tudi takrat, ko počivamo.

Bojda se nam lahko obetajo celo časi, ko nam bo na primer Mercedes v vrednosti več deset tisoč evrov ne prodal, ampak podaril svoje vozilo, če bomo le pristali na to, da jim dovolimo beleženje našega (potrošniškega) obnašanja. Kje, kdaj, s kom, zakaj.

To bi bilo vsaj fer. Monetizacija, kjer Marjanca postane uradna lastnica svojih podatkov in se ne odloča le, ali bo te podatke odstopila za nadaljnjo uporabo, temveč tudi, za kakšno ceno je pripravljena to storiti.

Pa bi? Bi za voljo trenutne situacije in v »opozorilo« sicer lahko izbrisali vse svoje spletne avatar račune in se odločili le za življenje v realnosti, sms-e in telefonske klice?

Ulovili ste nas. Ujeli smo se sami. Instagram je postal medij generiranja (srednje kakovostnih) prepoznavnih oseb, število všečkov in sledilcev pa se pretvarja v cekin. Marketing podaljšek. Neizogibno zlo. Facebook postaja sicer domena »zrelejših«, a vendarle na njem z lahkoto objaviš prihajajoči dogodek, o vsebini obvestiš javnost, razširiš misel, oddaš svoj glas. Marketing podaljšek dve.

Ljubim in sovražim.

Vsak izmed nas pa tako ali tako vedno bolj živi v svojem lastno ustvarjenem mikrokozmosu, običajno pod pretvezo, da tako pač je in da se kaj dosti ne da storiti.

A ta izolacija od velikega sveta ni nujno najboljša, nekega dne, morda že jutri, te še vedno lahko lepo spodmakne tudi ta velika, kruta realnost.

Vseeno je smiselno in nujno ohraniti kritičnost in pozornost. Ostati brezbrižen in neveden v kakršnem koli smislu, ustvarja premoč na tisti strani, za katero zares ne navijamo.
Zato mi je všeč, da sem uspela obrniti tudi svojo pozornost.

In glej, sicer je hecno, da bi rekla, da me vesolje res posluša, a tako kot to leto (prijetno) drvi, ne vem, če ni res, da se je nekje aktiviral posebni 'vesoljec', ki v mojo smer pošilja le prave ljudi, izzive in priložnosti.

V pretekli poplavi vsakodnevne TV rutine nikakor ne bi imela ne časa, ne volje, ne priložnosti, da spet rečem, hej, a lahko danes ustvarjam nekaj zase. Ne bi bilo in ni bilo mogoče, da bi poleg novih Aquafresh zobnih past, Dormeo vzmetnic, na polno izmišljenih kritik oblačil z rdečih zvezdniških preprog in pogovorov o uravnoteženih sendvič prehranah našla še čas, da vidim, slišim in počnem to, kar me v resnici žene.

Marketing podaljšek tri. V živo. Na dveh nogah. Pred mikrofonom.

In ekola zdaj, za mano sta dva najbolj intenzivna tedna in od literarnega festivala Fabula dalje sta me pod roko spet prijeli vsaj dve čudoviti priložnosti.

Ob boku svetovnega človekoljuba in aktivista, ki že vsaj 40 let združuje umetnost s humanitarno noto, Billa Shipseya in slovenskega režiserja Dejana Baboseka, sem recimo žirirala na Festivalu dokumentarnega filma.

Nagrado smo morali podeliti in izbrati med petimi dokumentarnimi filmi, ki so v tekmovalnem program najbolj tematsko prodrli, presekali, zarezali in osvetlili zgodbe in pripovedi na temo človekovih pravic.

Človek. Življenje. Danes. Jeba.

Jeba predvsem to, da vseh pet filmov težko pošpludraš po ustih, mislih in srcu. Jeba, ker noben film ne govori “o zmagi”. Nihče ne slavi človekovih pravic, kot gibanja in zavesti, ki je recimo vsaj v 2018 našlo svojo luč in začelo pisati in beležiti zgodbe o glasu, o moči, o skupnosti, o uspehu.

Še vedno se, v tako tehnološko naprednem svetu, ki se zna kakovostno posabljati že z navadnimi računalniškimi podatki, pišejo (le) mračnjaške človeške usode in težko bi rekla, da ni danes svet, kolikor dolgo ga uspem poznati sama, bolj zjeban, kot je kdaj koli bil.

Razprodaja humanosti. Razprodaja življenja.

Umre zadnji beli nosorog, ženske kupujemo bulerje za bolj suveren korak po asfaltu življenja, moški nam pišejo opolzkice v inbox, vzniknili so Bitcoin miljarderji, blockchain tehnologije in nove generacije izumljajo sisteme za iskrenost, predvsem pa transparentnost, monopoli ostajajo, korpo posiljuje, svet (na jugu) pa še vedno tone, v lastnih solzah, v smrti in boju z (nevidnim) sovražnikom, brez ključev od vrat, brez vrat nasploh .

Pozabi na vesolje, na univerzum, ne neraziskano mlečno cesto in sile nad nami. Pf. Vesoljci, čisti alieni, smo mi. Sami sebi. Sami norci, povsod.

Ali – kot je zapisal moj profesor s fakultete, Dr. Škrlep – Bentham, Orwell in Foucault o vsem tem niso mogli niti sanjati.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Črt Piksi