Poljub, Ula: Moja štacuna in moje prodajalke

Nekaj dni nazaj sem se srednje naveličana tekanja in hektičnosti dneva, še zadnjič spustila po stopnicah. Ne več po tistih od treh različnih srečevalnic in mestnih »pisarn«, kjer zdaj preživljam svoj službovalni čas, ne po tistih od garažne hiše, ne onih, ki me ob ali še rajši po sestankih butnejo v strogi center, na Prešerca. Tokrat pičim dol še enkrat in danes zadnjič -  po svojih, od bloka.

Hitela sem, da bi ujela še finalnih nekaj minutk, kolikor je še bil odprt naš Mercator v soseki. Zapira se namreč točno ob 19h in nič kasneje, čez vikend ga ob sobotah loviš tam do 12ih. Ob nedeljah in praznikih niti pod razno ne obstaja.

Velik je toliko, da ga brez težav od vhoda in izhoda prehodiš na en zadržan dih, čeprav nisi pod vodo. Takoj na začetku te stlači med dva regala polic, med toaletne mokre robčke, kreme za roke in tekoče milo na eni strani in olivca, paštete in juhe iz vrečke na drugi. Te v treh, štirih korakih dostavi pred kruh in salamce, in brezizhodno obrne v levo. Druge nimaš. To je to. Po tem drugem mini koridorčku te shladi s kapacitetno skromnim, a bogato nafilanim zmrzičem, te stisne mimo jogurtov in ustavi pri blagajni in končnih treh poličkah s 6 packi piva, paradižniki, limonami in kislim zeljem v vrečki.

Še zadnji preživeli spomin na socializem, na retro prodajalne in na serijo »Cheers« - where everybody knows your name.

Za sabo torej odrinem še zadnjih nekaj stopnic do glavnega vhoda našega stanovanjskega bloka in na zastekljenih vratih od zunaj vidim razobešeno novo A4 obvestilo.

Mogoče spet kdo kupuje stanovanje, verjetno se je našel še en sosed, ki s pomočjo malega oglasa v tej podaljšanji zimi išče garažo, lahko, da je spet kdo v potepu izgubil hišnega mačkona, ali je pa na voljo le nova ponudba vložene ozimnice.

Ne, ne pa ni. Za formalno obvestilo gre, na katerem se sosesko in vse nas, tu bivajoče, poziva, da po mailu oddamo svoj razmislek, da na mail info marketinga oddamo svoj glas. Imaš moj da, da ostaneš, ne, ti greš nikamor, ne, ne greš v naslednji krog.

Moj najljubši, najbolj čuden, najbolj naporen, a najbolj ljubezniv in edinstven Mercator... se bo (po vsej verjetnosti) zaprl. Najprej mu bodo skrajšali delovni čas, potem mu bodo vzeli stalno bivališče.

Kdo pa še potrebuje teh nekaj kvadratnih metrov, kjer se vrsta pri blagajni čudežno zafila za nadaljnjih 11 minut in te zatakne direktno nazaj tja, do kruha, takoj, ko smo v nakupovalni vrsti recimo da štirje? Kdo še potrebuje trgovinico, kjer se takoj, ko kupiš za dve polni veliki vrečki robe in preden uspeš poračunati, pač ustavi čas. Za minute večnosti. Še posebej, če je za tabo dolg dan, imaš mačka ali pa res samo vročino.

Kdo še potrebuje štacuno, kjer te prodajalke poznajo po imenu, po nakupovalnih navadah in vedo, da si prejšnji teden imela gripo, sedem let nazaj pa drugega fanta?

Jaz jo potrebujem. Mi jo potrebujemo.

Ta trgovina je namreč mini srčika naše sicer brez osebnostne četrti. Edini žmoht soseski daje še športni bar in najboljši hodok ob sredah, naša Lepa žoga, pa kakšen bolj skriti privat, »party« kotiček. Sicer pa smo obdani s Pivovarno, Celovško, železniškimi tirnicami in vhodom v park Tivoli, čez cesto.

O, fak, pazi to, to pa bo štala, si rečem potem, ko preberem »javni razglas«, in jo pospešeno mahnem do našega ljubkovalno imenovanega Merkiča.

Stopim v trgovino in voila, kot smo predvideli, nihče se ne ukvarja s svojim nakupovalnim piltkom, v zraku je napetost, govorna jakost je pojačana, vsi žuborijo eden čez drugega. Prodajalke nas, stalne stranke, sprašujejo – Ste videli, kaj nam bodo naredili? Zaprli nas bodo! Razburjena soseska glasno odgovarja in komentira.

Tudi mene zgane. Ej, te gospe in gospodične so tudi malo moje. One z mano in mojimi nakupi dihajo na istem naslovu, za istim šalterjem, že vsaj 11 let. Brez njih, ne bo več mojega, našega communitya. Brez njih ne bo več lokalne skupnosti.

One spremljajo vsako mojo spremembo, se z mano veselijo in pizdakajo, navijajo zame in me vedno pokličejo po imenu. Živjo, Ula. Lep vikend, Ula.

Razumem, da hitimo v optimizacijo življenj. Razumem, da je tehnologija danes tako mogočna in močna, da nam bo pomagala celo boljše izkoristiti naš čas in denar. Vem, da bom kar naenkrat svoj nakup v resnici opravila preko spleta in da je morda edini človek, ki ga bom v tem procesu poznala po imenu – kakšen mladič študent, ki mi bo hrano potem dostavil.

Me pa žalosti, da izginja tudi iz moje soseske ves ta mimobežni človeški stik. Žalosti me, da me vsa ta optimizacija izkoristka preganjata v mojo pistacija oldschool »raketo«, s katero se bom potem vedno po »fasungo« peljala sama, sama parkirala na tem velikem multi hipermarket zindividualiziranem parkirišču, si sama naložila, kar potrebujem v voziček, se flopnila na zavtomatizirano blagajno, si zložila v vrečke, ubogala navodila in končni robotsko sporočeni znesek za plačilo. In sama sebi še pokasirala. En evro, tri cente; trinajst evrov 47 centov. Gotovina, kartica. Račun.

Sprašujem se, če vseeno ni več vreden tisti mimobežen klepet mojo Darinko, če mi vendarle tiste izgubljene minute med čakanjem v vrsti ne dajo nekaj življenjskega. Dajo mi nasmeh, pomežik, dajo mi človeka. Ta pa je, vsaj zame, nenadomestljiv.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Črt Piksi