Poljub, Ula: Tri ženske smo se celo uro pogovarjale o Yoni. Ja, točno o tem, kar si misliš

Postvalentinovsko razmišljanje za dobro jutro in zapis razmisleka brez filtra, nemudoma po štirih klasičnih snooz, snooz, snoozih. Včerajšnji dan se je vame že po prvem ščetkanju zob zmedil v pomladni šopek. In potem sva se stkali še z mami, ki sem ji neskončno hvaležna, da sem – da mi je dala življenje, da me je vanj odrinila s srčnostjo in pogumom. In sem ji obenem prav tako hvaležna še za vse ognjevite (ne)sporazume. Tudi zaradi nje in njih sem danes to in takšna, kakršna sem. In ni mi slabo. Maram se. Celo vedno bolj. Pa previdno in počasi, ker me entuziazem in eksplozivnost hitro rada vržeta »čez rob«. Zato si – vsaj pri ljubezni - predpisujem zmernost.

Ojoj. Kolumna o naklonjenosti, srčnosti in ljubezni. Še kar modra odločitev.

Opažam namreč, da gre pizdakanje, jamranje in kakšen mimobežni sikec – veliko lepše in z večjo slastjo – v ušesa in razmislek. Fino je, če komu ne gre, še bolj fino je, če ga kdo javno biksne, še najbolj fino pa je, ko sam razočaran s knedlom v grlu lebdiš nad svojo zadnjo prijateljico tipkovnico in se streseš vsaj nad njo. Zmaga.

Samo kaj, ko pa gre jeznoritost s kislinco v želodcu vedno težje izpod mojih prstov in srca.

Saj še vedno kdaj burno zamahnem z roko in znižam glas za vsaj eno oktavo, da veš, da ni druge, kakor, da me v tem trenutku jemlješ smrtno resno. Pa še nastopam rada in si znam brez večjih preglavic zrežirati vso dramo in teater. Pa tudi, če le na treh kvadratnih metrih najinega rdečega kavča, pred kupom neobešenega perila v stroju. Če kaj znam, znam odlično metat podtalnice. Tudi z levo roko. Skoraj vedno zadanem, če ne v center pa vsaj v piščal ali pa v koleno.

Ampak tudi taka ne bi bila rada več. Sicer samozavestna in iskriva, a z obrambnim mehanizmom in rafali na klik. Ravno zato sem šla poiskati bolj mehkobna delovna okolja, ker ambicije na nož in rivalstvo zame niso predpogoj za uspeh. Ravno zato sem, izjemno hvaležno, da sta se mi sploh zgodili, po tehtnem razmisleku, v zadnjem mesecu zavrnila dve ponujeni službi. Eno korpo, redno in še bolj »na obratih«, drugo bolj kreativno, a z zahtevo po zaobljubi večih mesecev, popolne časovne predanosti in enega samega cilja in fokusa.

Res najlepša hvala, ampak v tem trenutku in morda nikoli več – tega ne bom zmogla. Rada bi bila mirnejša, polnejša, bolj spočita, fokusirana, predvsem pa sama s sabo ok. S tem, kaj počnem in s kom se grem.

Rada bi bila prijazna, srečna, umirejna, z vzdržljivostjo duha in uravnoteženim srčnim utripom.

Zeh, vem ja.

Ravno zato je zanimivo opazovati odzive družbe, bralcev, spletnih sledilcev, ki še vedno, vsaj zdi se, bolj hrepenijo po kritiki, kakor po prijaznosti, bontonu, uvidevnosti, celo spoštovanju. Pf, brezveze – »ta je zdej vsa zen in hrepeneča po samouresničitvi«. Kdo bo to bral?

Zdi se, kot, da je vsem boljše in prav, če se (vsaj) med seboj ne maramo. Biti srečen in prijazen je premalo. Premalo za dobro izraznost, umetnost, premalo za pozornost. Premalo za druge, premalo za lajke.

Absurd in fantastična karikatura sodobnih odnosov.

Kako si? Blablabla. Enako, lepo se imej! In čez tri sekunde, za ovinkom. Ti, hahaha, kakšna pa je?

Zato sem bila zadnjič izjemno srečna, ko sem se po dolgem času znašla na enem takem pravem girl power kosilu. Z dvema sestrama, ki bi ju od daleč takoj lahko dala v katerokoli epizodo Seksa v mestu. Poškrobljeni ovratniki, sveže zlikane srajčke tunike, trendi očala, sijoča koža. 

In sedim z dvema krasoticama, ki izžarevata ta neskočni zen samosprejetja, moči, erotike in sofisticiranosti. In si mislim, e, meni je pa to seksi. Da v meni potencial za sodelovanje prepoznata dve res lepi ženski, lepi na noter in na ven. In da v svoj krog povezujeta ženske, ki pozitivno vibrirajo z njuno notranjo intuicijo.

Ob sladici dejansko razkrijeta bistvo našega srečanja. In mi ponudita oljček. V pozlačeno embalažo zapakiran intimni oljček, ki bi ga na polički svoje toaletne mizice imela edino lahko le še Isabella Rosellini v filmu Smrt ji lepo pristoji. Če si ga ni kar ona izmilsila.

Kaneta mi ga na roko in jaz tam med špinačnim smoothijem in domačim tiramisujem svojo dlan mazilim z naravnimi olji cimeta, koščic breskev in nevemkakšnih super eterničnih komponent. Predvsem pa se že celo uro z dvema ženskama sredi belega dne – pogovarjam o Yoni, kot ji pravita sami. O luliki, o vagini.

Zdaj najverjetneje imam vašo pozornost. :P

Pogovarjamo se o intimni negi, ki je v vsem tem razvratnem svetu, v katerem je sicer kdaj najbolje biti tiho, totalen tabu. V svetu, kjer se Prešernove nagrajenke linča z besedami »sramota za našo državo« in vprašanji »hvala lepa, kako naj se zdaj doma normlano pogovarjam s svojo hčerko«?

Intimna nega kot tabu tema v (medijskem) svetu, kjer na spletu mrgoli posnetkov ponesrečenih operacij zadnjic, produktov za mehčanje obnohtnih kožic, odstranjevanje dlak in ušesnega masla, v svetu televizijskih pogovorov in nasvetov o refluksu, hujšanju brez cenzure v resničnostnih šovih, v svetu, kjer najlažje postaneš zvezdnik in »velikozvani entrepreneur«, če za odskok kareiere na primer posnameš amaterski pornič.

Svet, ki ima za moto sex sells in v katerem je lulika tabu, intimna nega pa off topic. Prosto govoriti o negi svoje Yoni, ki je z maternicno in rodili pravzaprav hram vsega našega Življenja, ne, ne - ne, o tem se pa ne sme.

Tako sprevržena je v resnici celotna situacija, da na Facebook, na primer, sploh ne smeš napisati vagina, ker te nemudoma usekata block in seks cenzura. Lahko pa brez težav za objavo prirediš naguzeno sliko svoje razgaljene tangič riti, če čež gole niple spredaj nalepiš dve miniaturni zvezdici.

Tiha regulacija in prepoved sodoble družbe in kulture.

Prav ta družba in okolje pa mene in mojo Yoni fopata z vsemi možnimi tamponi, vložki, intimnimi PH mili in sitetičnim spodnjih perilom. Samo, da se prodaja in da sem ja dobro videti, vsaj od daleč.

Kapitalizem, potrošna kultura, marketing in PR, ki vsak dan vsaj s product placementom maltretirata moj hram življenja, mu v resnici ne privoščita niti sekundice kakovostne pozornosti, kaj šele nepocenzurirane besede.

Zato ji tokrat nekaj prostora, časa in razmisleka namenjam sama. Da bi s tako zavzetostjo, kot zvečer čistite z obraza ličila in zjutraj pod pazduhe pritiskate deodorante, negovale, poznale in spoštovale tudi svojo Yoni. In da bi enkrat vse imele toliko jajc, kot pravita lastnici oljčka za intimno nego in zdravje Li Quandisa, Tamara in Sara, da bi ga podarali magari tudi svoji tašči. Lahko tudi za valentinovo.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Črt Piksi