Poljub, Ula: Všečke pretvorimo v objem, Photoshop v dotik

»A veš, da bi lahko rekli, da je ta tvoj Shape of water mal plagiat?« mi je zadnjič rekel svež biznis kolega, še bolj pa novi prijatelj. »Res, daj malo si preberi v The Guardianu,« me je požokal. Joj, no, romantična dušča sem ful rada, no. Nehaj.

Sploh pa, hm, kako je vedel? Kako ve, da sem gledala ta film včeraj? Kako ve, da mi je dober? Ok, imela sem eno hitro izmenjavo o filmu na zidu čisto random druge prijateljice, ampak sama na svojem profilu nisem zapisala ničesar. Da sem rahlo mehka ob novem Oskarjevem nominirancu, tega še nisem obesila »na status«.

Kako on ve, kar jaz vem?

Nekaj dni nazaj zasledim na Facebooku še bolj bizarno izpraševanje. Kolega potuje na Kubo. Letalske karte je kupil mesece nazaj, prenočišča in prevoze je uredil preko prijateljev. Na mobilniku in računalniku Kube ni googlal, ker ve kam in s kom gre. O tem tudi ni objavljal statusa, chatal, res – priseže, ama ništa. Je pa na dan odhoda prejel nekaj klicev, v katerem je vsakemu posebej potem razložil »Ej, stari, se slišimo, ko pridem nazaj, ravno sem na poti na Kubo«. Ko je odložil eseti telefon, so mu google ads-i nemudoma začeli ponujati nastanitve, hotele in AIRBNB rešitve ... Zakaj? Ne vem. Kje pa? Direktno, na Kubi.

Jp, prisluškujejo nam. Verjetno s programi, ki so s pozornostjo naštimani na prepoznavanje besed in potem naprej polinkani v generiranje za naše želje in potrebe primernih oglasov.

Tako, kot če pogooglaš 'bojler' in ti še tedne sledijo pop-up oglasi za nov gospodinjski aparat. Tako, kot če te zanima, kako še lahko izboljšaš svojo ustno higieno in paziš na svoje dlesni – in te online še mesece lovijo ponudbe za customized odlitke in proteze. Scary.

Celo partnerski odnosi propadajo zaradi preskokov intimnih smsov in mailov na Apple iWatchih. Skrivnosti so razkrite, ljubimkanja obelodanjena. Jaiks.

Kaj šele, če hočeš svojo najljubšo plus ena presenetiti in ji podariti nov par čevljev z Ebaya, ta pa ti potem še naprej vsakodnevno ponuja raznovrstne special price baby salmon 'on sale, right now' štiklačine. Plus ena bi takoj posumila, da se nekaj plete. Ker ti verjetno 10 cm petk ne potrebuješ, al' kako?

Hvala 'pametne' mašine za razblinjene iluzije. Izvolite moj prstni odtis, izvoli odklepanje na prepoznavanje obraznih potez.

Fino smo pod drobnogledom, kot je razkriva tudi novi dokumentarni film Demokracija v Kinodvoru.

Ena od zgodb se recimo zatakne ob random Joeju in njegovi pogoreli hiši.
Škodo pogorele hiše Joe prijavi zavarovalnici, prav zavarovalniški preiskovalci pa preko zgodovine zapisa njegovega srčnega spodbujevalnika ugotovijo, da je Joe – v zameno za izkupiček zavarovalnine – požar podtaknil sam.

Ne, nismo varni. Predvsem ne več sami pred sabo.

Tehnologija me špeca, raziskave oblikujejo moje želje, algoritmi krojijo usodo vsebin, ki jih spremljam online. Računalniško generirana realnost.

Facebook potem spiše še en nov algoritem za blokiranje naravno ustvarjene pozornosti, ampak – itak, valda – prednostno daje pozornost plačljivem. Instagram takoj spimpa še svojega – zdaj si tudi tam objave ne sledijo več kronološko, ampak so pokorne službovanju Kapitala.

Sodobna komunikacijska orodja, ki naj bi družbo povezovala v svobodni izmenjavi dobrega in napredka, izginjajo torej še v eno greznico manipulacije.

Tako lepo, malo utopično, nerealno – nehaj sanjati, Uli – bi bilo, če bi ta svetovni stik res lahko pomagal ustvarjati bolj pozoren, prijazen, informiran in napreden svet. Nope, biti informiran, toleranten in prijazen ne generira dovolj 'šuškov'. Denar je tam, kjer vladajo strah, otopelost in panika.

Pa brez skrbi, nisem tako daleč, da bi verjela pogovoru, ki sem ga včeraj zasledila na TV3. Da so imigranti programirani, da je v njihovi kodi ničel in enic zapisano navodilo po družinah z več potomci in da rinejo v Evropo in prečkajo meje, zato ker jim tako narekujejo signali in impulzi v njihovih mobilnikih. Ne, tol'k daleč še nismo.

Razmišljam pa o dejstvih.

Baje je fact, da je bilo v enem samem letu na Facebooku ustvarjenih več kot tri milijone fake profilov. Profilov trgovin, prodajalcev, računovodsko investicijskih nategunov, dvojnih osebnosti, mini stalkerjev. Tri milijone, samo v enem letu! Slovenija in pol lažnivcev. Vau.

In še vedno – ne gre pozabiti – da je vsaj nekaj tega, kdo, kje, kaj in kako smo – tudi na spletu, vseeno predvsem v naših rokah.

Lets at least try to make a glimpse of this insane world – sane again.

Obstajajo aplikacije, s katerimi si lahko počistiš (tudi) spletno življenje, blokiraš vsiljivce, odslediš tisto, kar te stiska in povzroča tesnobo. Suvereno lahko od-prijateljuješ ali pa daš vsaj na 'unfollow' & 'hide' tiste ljudi in vsebine, ki te tlačijo dol, ki te ne izzivajo, ne nadgrajujejo in ne polnijo z dobrim, ampak nemirom, zašiljenimi 'feelingi', razhudenim mnenjem.

Ni vredno.

Tako na spletu kot zares, se da. Da se obdati z ljudmi, energijami, službami in ekipami, ki so tega vredne. Lahko si stakneš Headspace aplikacijo za krepljenje notranjega miru in prostor v možganih. Lahko si Facebook omejiš na 10 minut na dan. Da se.

Samo razmišljam, o dejstvih in priložnostih ...

Da si vzeti pravico, da pospraviš nesnago iz svojega življenja. Da se obdaš z ljudmi, s katerimi je vredno preživljati čas, z družbo, ki krepi tvoje misli, stališča, čustveno in splošno inteligenco, duha, telo.

Vso pravico imaš, da se obdaš z ljudmi, ki – če se le da, niso zgolj tisti, s katerimi si zataknjen v nekih službah po 10, 12 ur na dan, kjer se v meglo razblinjata vsa tvoja strast in osebnost. Kjer v pisarni in v nekih nalogah veni tvoja iskrica. Kjer se izgubljaš ob nalogah in odnosih, ki se zdijo – ko si 'on the inside' - tako veliki in pomembni, na tistem notranjem dvorišču, ker pač nimaš več distance.

Svet, predvsem pa ljudje – je in so večji kot notranje dvorišče ob službenem kavomatu. Da se.

Zato – recimo - mini »chapeu, my friend« mojemu kolegu Trempu, ki mi – s svojimi komentarji in feedbackom že mesece pomaga ohranjati stik s sabo - in me v inboxih izziva, da se nadgrajujem, sprašujem in se ne sprijaznim z vsem, na hitro in na prvo žogo.

Klobuk dol, ker se je odločil, da postane boljši človek in za potezo, ki ne stane nič. To je najbolj poceni in preverjena gesta, ki je v resnici kompletno 'na prvo žogo', ampak ima v realnosti lahko izjemen in prijeten outcome: Biti en mesec, 'starting today', načrtno bolj prijazen.

Zakaj se recimo februarja ne bi vsi potrudili biti malenkost bolj nežni eden do drugega? In zaradi enega mini poziva s Facebooka ali pa teh nekaj vrstic s kolumne – preko spleta – vplivali no svojo, oprijemljivo, boljšo realnost.

Jaz se grem.

Super je tvoj insta feed, krasna tvoja nova profilka, awesome je tvoja 2D spletna osebnost. Všečki se nabirajo. The game is on, vsak dan, cel dan, perpetum mobile. Tik tak.

Zdaj pa z enako količino zanosa, kot do najljubšega »Rio« insta filtra, dajmo všečke pretvoriti v objem, Photoshop v dotik, make-up tutorial v pogovor brez telefona. In umetno ustvarjene pomembnosti – ej, na tej sliki si ful luštna – k tisti, ki v resnici nekaj šteje. Kako si? In hvala za čas.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Črt Piksi