Poljub, Ula: Zadelo me je, kako prazna sem

Bila sem žalostna. Žalostna in prazna na noter.

Za vse to bi lahko marsikdo rekel, da je morda celo nekako logična posledica.
Da se vsa predpraznična hektika in praznični hajp pač poležeta tja v par nepozabnih in razpotegnjenih večerov, med katerimi pa potem na hitrico počivaš, kuhaš, nakupuješ in zavijaš darila, hitiš še kaj odgovornejšega postlat za prihajajoče 2018 in poljubčkaš še tistih nekaj bestičev, ki imajo zdaj skorajda za vedno stalna bivališča v inozemstvu. Potem pa se še sesedeš, sam vase.

Tako kot so se v januarske noči izgubili vsi špili, kuhančki, štantki, tako kot je zdaj končno spet tišina v centru. Tako sem za dva dni obnemela jaz. Konec je.

Pa bi mi lahko kdo rekel, da s tem tudi nič ni narobe. Nenazadnje bi to lahko rekla sama sebi. Da ne gre za nihanja in prve znake »manične depresije«, kjer en dan letimo na krilih entuziazma in neuresničenih idej, spet naslednje tri pa tiščimo nos v »Dragi dnevnik, čustvujem…« moment in se komaj premaknemo do trgovine, za ovinkom.

Honestly - ne furam teh »profesionalno« zaznamovanih, bolezensko opozorilnih čustvovanj in turbulenc. Niham pa.

Ampak, kaj potem? Zakaj ne smem biti en dan bolj polna elana, kot drugi? Zakaj se v tem sodobnem svetu neskončne produktivnosti »ne spodobi« biti več niti malenkost apatičen, obrnjen vase, premolknjen, kakšen dan bolj intro- kot ekstrovertiran?

Zakaj si tudi ne velja omogočiti (poslovne) svobode do te mere, da si za nekaj časa vzameš celo predah, da se srečaš spet s sabo, predvsem pa – da lahko na tvoji lastni rodovitni prsti idej in želja, vznike nova, iskrena (profesionalna) zgodba, izziv ... Nekaj, kar bi lahko ljubila in negovala – morda celo za zmeraj?

Veš kaj, pa si. Velja si.

Velja si vzeti čas, velja se prepustiti emocijam, velja se za trenutek ustaviti in samo biti, biti človeški.

Vse to velja.

Ne velja pa več pizditi in biti asshole. Vsaj takole, na vsepovprek in vsepočez ne. Strinjam se, da nam je sodobni svet dal prostor, orodja in glas. Čisto vsakemu izmed nas. Tudi jaz sem svojega, predvsem ob začetku ustvarjanja z Mično – velikokrat izkoristila zato, da sem dala ven in da sem med vsem, kar mi je denfalo čute, slišala sebe.

Ampak vse skupaj je že absurd, a ni? Šlo je predaleč. Pri vseh in povsod. Na »vseh kanalih«.

Ne velja.

Ne strinjam se z vedno bolj nemarnim in malomarnim načinom, kako prav s tem lastnim glasom, ki bi lahko bil čudovit in ki nam ga je dalo to najnaprednejše 21. stoletje, ravnamo. Kako ravnamo z njim in drug z drugim.

Čisto vsak te lahko danes gladko stera v tri - rečmo raje - krasne, čist vsak ti lahko javno, pod tvojo profilko za dobro jutro zalepi »Ajde mi popuši«, kot se mi je zgodilo nekaj tednov nazaj, ko mi je te tri besede še z nekaj več sporočila v faco zabrisal 64-letni stric na družbenem omrežju. Od nekoga oče, morda dedek.

Ne velja, da je treba drugače misleče takoj kastrirat, ne velja, da brez kančka razmisleka v izrečenih mislih soljudje ne prepoznajo več ne inteligentnega sarkazma, ne ironije, ampak vse jemljejo dobesedno – in prav zato te je treba fliknit na grmado, ti speštati jajca.

To me straši. Grozni smo.

Verjamem pa, da mogoče za to, kako se recimo »jeznoriti Marjan brez filtra ali gobezdava Špela, kraljica žaljive zlobe« počutita - in zakaj tudi onadva gladko mečeta sredince v zrak. Verjamem, da mogoče za vse to v resnici nista čisto sama kriva.

Kriv je ta izjemni sodobni lajf.

Krivi so nastavljeni rezultati športnih tekem, ki nam jasno dajejo vedeti, da jebiga, denar kupi vse in kar naenkrat so še prvenstva v resnici športne stave »ta velikih«.

Krivi so glasbeniki, cenjeni »avtorji«, ki so se na primer o vrednosti in pomenu besedil začeli spraševati šele lani, mah kje lani, mogoče pol leta nazaj. So pa že dobrih 15 let najbolje plačani domači »umetniki«, zabavljači, ki množice pod svojim odrom polnijo z nepomenskim sranjem izrečene misli in tekočim trakom štanc harmonične produkcije.

Krivi so medijski uredniki, ki presežke svojega ustvarjanja iščejo v senzacionalističnih zgodbah krvavih luž, podkupnin, prešuštvovanja ... V tragičnih zgodbah posameznikov, ki jih potem ženejo v rojstne kraje žrtev, iskanja domačih, da bi dali vsaj kratko izjavo. In če se že nihče ne najde – dajmo, dajmo no - pozvonit vsaj vsem sosedom v bloku.

Bolno.

Krivi so vsi tisti, ki svoj uspeh iščejo v tedenskih iztržkih gledanosti in marketinga, ki vsebinsko potrditev črpajo v rdeči številki Excel tabelice.

Krivi so oblikovalci medijskega, družbenega, političnega prostora, ki preko naročenih raziskav, kaj imata Marjan in Špela rada, flancajo le še to kar jima je všeč. Harmoniko. Govejo župco. Joške. Povštrtanc. Nasvete za bolj bogat vrt jeseni in uravnoteženo prehrano pozimi.

Kako naj potem Marjan in Špela, ki leta drajsata lyricse diši mi tvoja koža, ti si moja roža, držita pesti za slovensko reprezentanco in vesta vse o refluksu, razmišljata dlje, globlje in bolj senzibilno, če jih/nas filate s sranjem. S sranjem, od katerega »oni« zaslužijo in živijo dobro, »mi« pa prav zaradi njega ostajamo bogi, pohabljeni, intelektualno neizzvani.

Tudi zato sem žalostna in prazna.

Presenetilo me je, kako utrujena se še vedno od svojega preteklega medijskega leta, od vseh priložnosti, klepetanj, tem in skoraj tovarniškega ustvarjanja. Kako prazna sem od te neizpolnjenosti, ki se mi je zgodila.

Sploh pa sem utrujena od občutka in spoznanja, da lahko svoje zatike s kljukico za sušenje perila - obesim predvsem sama nase. In da – oh, sej vem, pazi tole zdajle, ampak je res – veliko razlogov, vprašanj, predvsem pa odgovorov – lahko pripišem in najdem sama v sebi.

Kakšno poceni razsvetljenje.

In kakšna, prisežem, neopisljiva moč se zgodi v človeku, ko si prizna, da je v resnici le sam sebi lahko pravilno skalibriran polnilec življenjske energije. In edinole sam svoj filter.

Vsi oni so sicer lahko krivi. In svet je na glavo, pohabljen, pošvedran, bleščav, a prazen. Ampak rešitev v tej – mami bi rekla – »cankarjanski krivdi« - sama zase vedno lahko nosim le jaz.

Jaz se lahko zase odločim, da imam dovolj tega, da pizdim in iščem tiste, ki so povzročili mojo nesrečo, da imam dovolj, da se počutim prazno, žalostno in nebogljeno. Jaz se le zase lahko odločim ponovno iskati svetlobo, ljubiti, biti prijazna, ljubezniva in pozorna.

Tega zame ali zate ne more narediti nihče drug.

Vem, tako fino bi bilo, če bi lahko. Našla zlobnega zločinca, ki mi je vzel navdih in luč, se našla v tujih mislih, se našla v tvojih idejah, se prepustila tvojemu krmilu in preko »tebe« realizirala vse to, kar sem.

Pa ne bo šlo. Vse, kar imam, sem jaz. Vsemu kar lahko zaupam so moji možgani, moj instinkt, moje izkušnje in je v prvi vrsti - moje srce.

Od nekdaj sem sanjač, entuziast, ki se izjemno hitro navduši in ki od obljubljenega, ponujenega, občutenega od nekdaj pričakujem čarobne ognjemete, sladkorne pene, samoroge in mavrice.

In s tem je veliko manj narobe, kot s tem, da se enostavno prepustim temu, da še sama postanem gobezdava Špela. Da postanem asshole.

Zato prvo kolumno v 2018 posvečam nenaivni borbi za luč, za svetlobo. Verjamem v nas, v našo modrost, leta izkušenj, v našo intuicijo, organsko prepoznavanje med prav in narobe, med sovraštvom in ljubeznijo.

Še bolj pa verjamem, da velja te iste ognjemete, sladkorne pene, samoroge in mavrice – v prvi vrsti vedno iskati v samem sebi.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Črt Piksi