Poljub, Ula: Sama moram preboleti svojo preteklost

Z varuško in pozneje eno najtesnejših družinskih prijateljic Suzano sva si za lahko noč izmišljali fiktivne zgodbe o 20-letni Uli, ki bo in je bila povsem samostojna, samouresničena, zadovoljna, suverena. Živela je sama, v mojih mislih je bila spočita, zdrava, žareča, seksi. In je imela dolge, na rdeče pobarvane nohte. 

Danes kdaj za rep lovim trenutke, ki so izmuzljivi, in nekoliko bolj potiho štejem rojstne dneve, ki se bodo nemudoma, nekega ne preveč oddaljenega zimskega jutra spremenili v polno 40-ko.

Kam so mi pobegnili dnevi in leta?

Živim polno življenje, nonstop se pretakam med novimi poznanstvi, službami, grem na vse ali nič, in sem sposobna v slapu novega še zajemati zrak in biti (pre)polna entuziazma.

Velikokrat za slike in zgodbe drugih. Za svojo masko podobe, da vse je in bo OK. Za njihove vizije, njihova izpolnjena pričakovanja. Preveč posluha za tuje stiske in ideje. Preveč lastne volje za še nekaj dodatne topline, ki iz povešenih pogledov nazaj zafrcerajo v iskrice. Te se pobleščijo v pogledu, ki sedi tu blizu, a je v resnici tam, daleč, vsaj »čez cesto«.

Kot v svoji kolumni povsem »on point« piše Maja Fister: "Ljudje sčasoma vidijo samo še to "saj bo vse ok" masko. Pozabijo, da si pod njo lahko tudi grozna, sitna in na robu obupa. Mislijo si – ‘Pa ti sploh nimaš nobenih problemov, vedno si tako pozitivna!’ V resnici pozitivci nismo vedno ok. Samo prepričujemo se, da smo, prepričati pa nam uspe delno sebe, očitno v celoti tudi druge. In ko imaš enkrat neuradni status večnega pozitivca, ki nima enega problema pod tem soncem, pridejo podlasice. Tako pravim tistim, ki se hranijo s tvojo energijo. Njim je fino v tvoji družbi, ker gredo domov prerojeni, spočiti in napolnjeni. In ti? Ti greš domov izmozgana."

Zato vedno manj maram »neumne« ljudi, takšne, ki popolnoma ne razumejo ali zaznavajo osebnega prostora, ne vidijo praznine in ne premorejo niti kančka čustvene inteligence. Ne maram tudi prepočasnih, tistih, ki ne razumejo trenutka ali atmosfere, ki jim pobegne šala, iskrivi smisel za humor, od katerih si potihem želim, da bi mi znali dokončati stavek in da ne bi bilo potrebe, da izgovorim čisto, čisto vse besede.

Vedno težje mi je z ljudmi, ki znajo (velikokrat brez razloga) zakomplicirati. »Joj, kje bova zdaj parkirala?« »Kako bomo to sploh speljali?« Kaj če ne bo delal mikrofon in bognedaj, da ravno zdaj, direktno dol z neba, pade prav najino letalo.

Ne maram tudi ljudi, ki jim nasedem. Za nekatere se v specifičnem trenutku zdi, da znajo več, vidijo širše, imajo mogočnejšo idejo ali globlji vpogled. Nasedem jim, in tako v podaljšku spotaknem še sebe, jim vsaj za kratko obdobje slepo zaupam, in verjamem, da so. Stručkoti, navdušenci, polnih ust, sanjarjenj, definiranih prihodnosti, ki se kot poletne ponevihtne meglice dvigujejo počasi, a se na koncu brez dvoma razblinijo.

Obstajajo ljudje, za katere si tako zelo zares želim, da bi govorili iskreno in premišljeno, bi stali za svojimi besedami in bili res ti, profiči, da jim slepo verjamem. Da so vsaj profi frendi, če ne še profi sodelavci.

Pa vendarle kmalu nagruntam, eh, človek. Nimaš pojma.

Zakaj s tako željo, da bi vsaj drugi stoodstotno znali in vedeli, nasedem na ta »hajp«? Kje mi zmanjka poznavanja in zaupanja vase?

Ja, ja, ta projekt je totalno zate, pa ta tip tudi. To je to, »a match made in heaven«. Pa za katerokoli področje ali čustvo že gre.

Zakaj se kdaj celo bojim realnosti in dejstva, da zase in svoj pogled v svoje življenje ne nazadnje najbolje moram znati in vedeti sama? In če ne vem, dvomim ali se sprašujem ... Moram o tem govoriti.

Zakaj tako z lahkoto govorim o lepem in imam knedelj v grlu, ko moram povedati kaj, kar boli? Nočem prizadeti, biti »ta grda«, razočarati. Pa ne boli potem dlje in bolj, ko se čez mesece zvlečeš z neizrečenim? Seveda, da. Vem.

A prav družba, moja okolica, vse te ideje in pogovori, prav te »mini buče«, so tiste, čemur znam za nekaj časa gladko prepustiti definiranje svoje realnosti.

Potem pa se prenajem, naveličam, razočaram, ostanem predolgo tiho in nenadoma govorim, brutalno in na glas. Zamenjam. V trenutku. U turn obrat, zažlajfam in obrnem, v povsem drugo smer.

Zadnje dni sem skorajda najbolj zadovoljna sama s seboj, ko grem na obisk, na druženje, na konstruktivno destruktivne dni in večere, čez mejo.

Tam sem spet nepopisan list, kjer lahko od začetka definiram svojo podobo, svoje želje, strasti, celo zanimanja. Nova družba, drugačen, kao osvežen image, neobremenjen z zapacanimi zgodbami in čustvi iz zgodovine, ki jih običajno ne znam prefiltrirati.

Pobeg? Iz četrte v peto. 130 po avtocesti, z osebno, prek meje, po sebe, osebno.

Zmedeno me na križišču malih centraških uličic Zagreba do zastonjskega parkirišča na poletni večer pospremi policaj. Prvi pelje po cesti, preveri zame najbolj optimalno opcijo, poskrbi, da na ponovitev gledališke predstave res pridem v stilu. Predvsem pa ... Hej, naj se mala Slovenka pri nas varno sparkira.

Zaupam mu. Spoštljiv je, prijazen, obljubi pomoč in jo izpolni. Ne razočara me. Mož beseda. In gentlemen.

Pa je normalno, da se je človek skoraj čez noč sposoben zradirati iz enega okolja? Da pospravi vse službe, da prekine sam s sabo in kot posteljnino – preobleče svoje življenje?

Zadnje tedne malo časa preživljam v svojem stanovanju in se v njem velikokrat le prepakiram. Tudi stanovanje nosi zapis vseh teh let in dni, ki so se v vseh obljubah in prepovršnosti zgnetli vame. Tuš kabina ne skriva starostnih gubic, prav tako bi velik estetskokirurški poseg potrebovala moja kuhinja.

Sama moram preboleti svojo preteklost. Svoje prazne Ula, zase si stručko obljube. In se z njimi soočiti. Ena na ena. V svojem času, ritmu in volji.

Dejstvo je, da lahko s prstom kažem na druge, a znam biti tudi sama sebi točno ta, ki je ne maram. Sama svoja »buča«.

Nekoč, ko sem jih imela 12, je bilo lažje. Ena šola. Ene neskončno dolge počitnice. Vsaj ena res ziher in za forever najboljša prijateljica. In vsaj trije fantje, ob katerih zardevam.

Danes sem zadovoljna, samostojna in suverena. Samouresničena še nisem. Živim sama, sem zdrava, velikokrat bolj izpraznjena kot spočita. Svoj žar in seksapil gradim ponovno, od začetka. Tudi dolgih, na rdeče pobarvanih nohtov ne nosim, že nekaj časa ne.

Prerasla sem celo svojo zase imaginarno zastavljeno popolno podobo, prerasti sem sposobna tudi svoje bivanjsko in družbeno okolje.

Se človek lahko z leti res tako obenem stensta in prepiha, da mu »vse, kar je in kar ga obdaja«, postane prav tako kot vsi ti ljudje – neumno, prepočasno, ne dovolj odzivno?

Danes v Ljubljani se zmedena od preteklosti in nasedanja sami sebi in drugim, zabuhlih oči, še toplega objema in mini solz splazim pod dežnikom aprilsko-julijskega vremena – nazaj v taksi in domov.

Angleški taksist Remo, ki med koleni potihem spremlja tekmo med Hrvaško in Anglijo, uzre moj izraz v vzvratnem ogledalu ... In mi proti pravilom dovoli, da kar v taksiju, na poti nazaj v svoje zmedeno domovanje, prižgem čik.

Videti sem, kot da ga potrebujem.

Zaznava. Mojo energijo, moj osebni prostor. In ima prav ta ščepec čustvene inteligence. Še en, gentlemenski. Še en, ki mu v resnici v teh nekaj kratkih trenutkih zaupam. Vse.

Mogoče pa znajo neznanci še najbolj iskreno in prozorno prebrati mimoidoče srce. In potolažiti to 12-, 20- in 34-letnico v meni. Mogoče je v prvih, od zgodovine in karakteristik, zgodb in dogodivščin še neobremenjenih odnosih in poznanstvih zares še največ resnice.

Dvojna štirikolesna, meddržavna ljubav, torej. Hvala za poletni objem, v dušico.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Nejc Miljak