Poljub, Ula: Živimo med dvema svetovoma?

Obstaja en svet, ki nas napaja emocionalno, in drugi, ki nas hrani kot akterje družbe, profesionalce, prijatelje, partnerje, ljubimce? Tistim, ki nas poganja za druge? 

Kako težko in narobe je, če se sliki obeh ne srečata v dovolj velikem presečišču?

Takrat začne dušiti, takrat začneš izgubljati zagon in voljo? Se takrat začno oglašati neubesedene stiske, ki lahko preglasijo še tako popolna življenja, ki jih kot opazovalci drugih, hrepeneče in z zavidanjem spremljamo od zunaj?

Zakaj Bourdainu ni šlo? Zakaj se mu ni hotelo in ni zmogel več?

Človek, ki je imel možnost in tako imenovano srečo spoznavati najbolj pristne ljudi po svetu, brksati po najdrugačnejših kulturah, sedeti na plastičnih stolčkih v deželah najlepših sončnih vzhodov, neokrnjenih podobah narave, pokrajinah, katerih imen ne poznam, z, jasno!, nekim alkoholnim drinkom v eni in cigareto v drugi roki.

Nekdo, ki je podobe življenja lahko izkušal in doživljal v vsej svoji prvinskosti, brez floskul in jajcanja z javno podobo, ki so ga skozi vsako epizodo in dan spremjali tako emocionalno bogati trenutki, okusi in človeške pripovedi.

Je obupal.

Je bila preveč zahteva po tem, da je vedno le »karikatura« sebe, prav s tem alkoholnim drinkom in čikom v roki? Je bilo preveč gonje za uspehom in produktivnostjo, želja drugih, daj, Anthony, povej še kako zgodbo, ostani, daj, samo še enega … Medtem ko so v njem njegovo lastno svobodo in mir dušile in preglašale stiske, dvomi, razočaranja, žalosti in neharmoničnost med tem, kar »je« in »kar naj bi bil«, neharmoničnost med obema poloma.

Koliko neodgovorjenih vprašanj se po glavi poraja njim in kaj jim vzame zrak, da enostavno ne gre več?

Se to zgodi nekomu, ki ga na noter preintenzivno meljejo lastni pritiski, ali so njegova dejanja reakcija na ta svet, ki je postal pregrob in premalo spoštljiv?

Premalo spoštljiv do sočloveka, do tega, da smo senzibilci in da ne zmoremo in nujno ne razumemo vsega … Niti ne moremo in ne želimo vsega shendlat.

Ko te žalosti svet naokrog, ko ne verjameš več v fair play, svetovne politike in vodje, volitve, pokojnino in spokojno starost, ko na poročilih vidiš, da je ok, če si piz**, in kako z lahkoto ga fašejo direktno po prstih najbolj pošteni ljudje.

Je preveč, zaradi obskurne krutosti obravnavanja sočloveka, narave, drugih kultur, zapuščin, religij, zaničevanja sodržvaljanov, pljuvanja in žaljivk, ki si jih tvoj sosed magari z alkoholcem napiše na nekaj A4-listov in prek njih jebe vse po spisku mimoidočim na glavni ulici.

Ko te že na poti po zajtrk srečajo fluorescentno zelene tiskane črke, ki vate kričijo, koga je v tej Sloveniji res treba sf**at.

Tako lepo je, a obenem tako brutalno.

Celostna slika je težka, zapacana, v njej si marsikdaj dovolimo preveč in brez spoštovanja do te edinstvene življenjske priložnosti, da sploh izkušamo ta svet, najbolj smrdljivo deponijo gneva odlagamo pred lastna vrata.

Kako se potem še opogumiti in povedati, česa ti, kot najmanjši člen, ki ustvarja to življenje na Zemlji, ne zdržiš več? Kaj te izbezumlja, zaradi česa je zmanjkalo volje za nasmeh v novo jutro?

Saj so ja tvoje osebne težave toliko manj kot tiste, s katerimi smo zapacali svet.

Pa ni res.

Morda je edino, kar nam lahko pomaga s suverenim in izpolnjenim korakom, do konca tega, kar nam je namenjeno, to, da govorimo. Predvsem o tem, kar doživljamo, se sprašujemo in čutimo. Kot Deadpool, brez filtra na jeziku, z brutalno iskrenostjo do sebe. Morda je to edini način, da smo čisti vsaj mi, v atmosferi svoje notranjosti.

Melanholična, občutljiva, brezvoljna sem zadnjih nekaj dni. V moj notranji svet je skočil vikend, v njem so me srečali in pričakali ljudje, ki jih neskončno pogrešam, pa se nam je še vedno izmuznil dobršen del pravega qaulity tima. Spet ta velika sreča, ki je vso svojo pomenskost in globino našla šele kasneje, zvečer, če ne bolj ponoči.

Dualizem. Spet. Dan. In noč.

Ponoči se mi je zdelo, da so objemi in izgovorjene besede našli svoje pravo mesto, da se je občutila mesenost kože, da se je našla rdeča nit v skupaj vrženih triindvajsetih mislih naenkrat. Zato mi teh večerov nikdar ni žal, ko si na primer z mami že sredi ponedeljka pričarava imaginarno počitnikovanje v Španiji sredi Ljubljane.

In zato prav tako obožujem svoje prijatelje, ki jih redko vidim, a ko jih, z mano kot vihar obvladajo naslednjo youtube playlisto, najnovejši release na vinilki, sprehod po sredini Slovenske, z jutranjim soncem uprtim v sončna očala in z od petnajstih na novo narejenih palm in fig iz las na glavi skuštrano podobo.

Večeri so drugačni za soočenja z realnostjo kot tista resničnost, ki jo prinese dan. Čez dan si on point, kdaj v povsem drugem kontekstu … V pogonu za projekcijo samega sebe, za podobo, imidžem, idejo, vsebino, ki si si jo ustvaril sam in ki so jo tebi zate pripisali drugi.

Večeri in noči pa so najpogosteje tega osvobojeni in očiščeni, ker filter odpade in ker se takrat pišejo lahko celo še bolj iskrene zgodbe.

Te običajno še bolj vzneseno čakam, kdaj le opazujem, po njih hrepenim in potem še dneve o njih razmišljam, ko grem spat in se ob njih na blazini zbujam.

A zares smo skupek vsega, teh lastnih in drugih projekcij, teh idej, vseh teh filtrov, vseh teh podob in osebnosti.

Verjetno je na tej točki še najbolj pomembno zavedanje, da imaš v življenju težko vse stvari vedno pospravljene in na mestu. Pričakovanje, da enkrat dosežeš točko lastne »popolnosti«, ki je nikdar več nič ne bo uspelo pretresti ali premakniti.

Kakorkoli globoko že vržeš sidro, zabiješ kline v prst, napneš tendo in zalivaš svoj vrt ... Vselej lahko vate čisto potihem dobesedno izza ovinka prihrumijo še nepoznana vprašanja in občutki, ki te izmaknejo iz ravnovesja in te pustijo na točki opazovalca lastnega življenja, brez pravih vprašanj, kaj šele odgovorov v roki.

Tri desetletja so se obrnila, ampak še vedno kdaj zase lahko rečem, da o sebi na kakšni točki presenečenja nimam pojma.

Dnevno se sprašujem, kdaj življenje postane res izpolnjujoče. Kdaj v njem res samo še na polno uživaš? Pride lahko človek sploh kdaj do te točke? Točke čiste samouravnovesitve, točke popolnega zaupanja sebi, vase.

In ali je do sem sploh sposoben priti človek, ki ga prej kot površinka zadovoljstva non stop hecajo in iz utečenega tira in lastne sigurnosti mečejo mali in veliki dražljaji sveta?

Ne vem. Upam pa, da nas še dolgo ne bosta zapustili volja in želja po lastni nadgradnji, po tem, da imamo posluh zase in svojo okolico. Da nas ne bo zapustila radovednost in da se v nas nikdar ne bo naselil sram, ko bo situacija, v kateri smo se našli, dajala občutek, da je je več kot nas samih.

Nihče zares ne obvlada vsega, morda sploh ne obvladamo ničesar. A to je v resnici čar tega, da smo tu, kjer smo. Z nogami, ki jih gravitacija vleče na naš planet, sredi Mlečne ceste, s priložnostjo, da ljubimo, negujemo, drhtimo in imamo radi. Da govorimo in poslušamo.

Če dajemo že ven vsega boga, če smo voljni prisluhniti in slišati ves gnev, zamere, zbadanja in nekonstruktivne negativizme, dajmo najprej »volume up« sami nase. Ubesediti tisto, kar gnetemo in meljemo. Zato da nam bo lepše in boljše.

Kreteni bodo zmeraj, vedno in povsod. Največ, kar smo lahko, je, da nismo kreteni do sebe.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi