Zakaj tako težko prosimo za pomoč?

Pomislite, kdaj ste nazadnje pomagali nekomu, ki vam je simpatičen.

Morda ste prijateljico priporočili za službo, sosedi ste dali kontakt vaše frizerke, svoji znanki ste organizirali zmenek na slepo ali pa ste svojemu bratu pomagali s kakšnim neprecenljivim nasvetom.

Kako ste se počutili, ko ste nudili drugim svojo pomoč? Še posebej, če ste izvedeli, da je vaša prijateljica dobila službo, da je vaša soseda navdušena nad svojo novo barvo las, da je vaša znanka srečna v novem razmerju in da je vaš brat s pomočjo vašega nasveta rešil težavo.

Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da je bil vaša pomoč ključen del njihovega uspeha?

Če ste kot večina ljudi, ste se ob tem počutili dobro. Za svojo pomoč niste zahtevali plačila ali kakršne koli druge nagrade, niti niste pričakovali, da bo usluga vzajemna. Preprosto smo veseli, ko vidimo, da drugi ljudje dosežejo uspeh in so zadovoljni, ker smo jim pomagali.

Med našim odnosom do ponujanja in iskanja pomoči namreč obstaja velika razlika.

Zdaj pa se spomnite, kdaj ste nazadnje potrebovali pomoč. Kako ste se počutili ob tem vprašanju?

Med našim odnosom do ponujanja in iskanja pomoči namreč obstaja velika razlika. Kadar psihologi zastavljajo zgornja vprašanja, so odgovori zelo podobni, ne glede na spol, družbeno vlogo ali kulturo: večina ljudi uživa, kadar pomaga drugim, vendar težko prosijo za pomoč in jo sprejmejo, kadar jo sami potrebujejo.

Zakaj je temu tako? Avtor in motivacijski govorec Andy Lopata pravi, da obstajajo trije glavni razlogi, zakaj tako težko prosimo za pomoč.

Nočemo biti drugim v breme

Kadar prosimo za pomoč, se pogosto znajdemo v zadregi. Oseba, ki prosi za pomoč, se počuti šibko, kajti zaveda se, da potrebuje uslugo in ni prepričana, ali bo oseba, ki jo prosi zanjo, cenila njeno prošnjo.

Kljub temu, da vemo, da mi in drugi uživamo v nudenju pomoči drugim, zanjo ni enostavno prositi. Če za pomoč prosimo prave ljudi in jim tudi sami kdaj nudimo pomoč, zakaj bi jim bili v breme? Ponujamo jim namreč priložnost, da se razveselijo, ker so del našega uspeha in so zaslužni za našo srečo.

Preoblikujte torej svoj pogled na to, kako doživljate dejanje iskanja podpore. Namesto, da bi vas skrbelo, kako ljudje dojemajo vašo zahtevo, poskrbite, da ste jo izrazili tako, da se bodo nanjo pozitivno odzvali.

Ljudem lahko olajšate nudenje pomoči tako, da ste jasni in natančni glede vaše zahteve.

Izogibajte se nejasnostim in se prepričajte, da najprej opravite najnujnejše delo, ne da ga prepustite njim. Zahtevajte nekaj, kar jim bo enostavno razumeti in narediti. Recimo: če potrebujete pomoč pri selitvi, sodelujte po svojih najboljših močeh in čim več stvari opravite sami ali skupaj s prijateljem, ki ste ga prosili za pomoč. Natančno mu tudi pojasnite, kaj potrebujete – selitev omare, kavča … Lahko se namreč zgodi, da je poškodovan in ne more nositi težkih stvari, lahko pa vam pomaga pri čem drugem.

Vprašajte za pomoč ob pravem času.

Ne prosite za uslugo takrat, ko je druga oseba zaposlena, pod stresom ali zaskrbljena. To se večkrat zgodi Matjažu, ki ga mama vedno, ko kaj potrebuje, kliče sredi delovnega dne, nato pa se pritožuje, ker ni dvignil telefona. Prav tako svoje prošnje ne predstavljajte kot malenkosti, če gre za nekaj, kar zahteva veliko časa. Izberite pravi trenutek in dajte drugi osebi čas za premislek o tem, če vam lahko pomaga.

Poskrbite, da bo vašemu prijatelju v veselje pomagati.  

Pokažite svojo hvaležnost. Ni nujno, da so izrazi hvaležnosti draga darila; na roko napisana zahvala ali iskren telefonski klic lahko pogosto pomenita veliko več. Samo ne prezrite osebe, ki vam je pomagala, saj občutka samoumevnosti ne mara nihče. Ko je Tadeju najboljši prijatelj pomagal pri obnavljanju stanovanja, mu je v zahvalo podaril rabljen fotoaparat, kar je njegovega prijatelja izjemno osrečilo. Veliko pa mu je pomenil tudi SMS, v katerem je zapisal: Hvala, ker se lahko vedno zanesem nate.

Nočemo, da nas drugi vidijo kot ranljive

Ranljivost je ena od največjih ovir pri iskanju pomoči. Toda strah pred tem, da smo ranljivi, izvira iz preprostega nesporazuma.

Ljudje namreč doživljajo ranljivost kot šibkost.

Ranljivost ni šibkost, temveč moč.

Toda ranljivost ni šibkost, temveč moč. Potrebna je moč, da drugim ljudem poveš, da nimaš vseh odgovorov, da se z nečim spopadaš ali da potrebuješ pomoč. In podpora, ki jo prejmete kot rezultat vaše prošnje za pomoč, bo pogosto vodila do želenega izida, kar vas zagotovo naredi močnejše.

Seveda lahko izpadete šibki, ko prosite za pomoč. Vendar to nima nič opraviti z ranljivostjo; vse je odvisno od tega, kako izrazite svojo zahtevo.

Rečete lahko: »Čutim, da sem se v svoji novi službi odlično znašel in sem pripravljen na naslednjo potezo. Bi sodelovali z mano, da bi ugotovil, s kom bi moral delati in kaj vse se še lahko naučim?« Takšno vprašanje izvira iz pozicije moči, medtem ko naslednje izvira iz občutkov manjvrednosti:  »V svoji službi imam težave in nihče ni zadovoljen z mojim delom. Ali me lahko priporočate za kaj drugega?"

Napačno sklepamo, zakaj nam drugi nočejo pomagati

Ljudje vam morda ne želijo pomagati, morda vam ne bodo mogli pomagati, morda so preveč zaposleni, da bi vam pomagali, ali pa ne vedo, če vam bodo znali pomagati.

Vse to so realne možnosti, vendar prepustite drugim, naj sami presodijo, če vam lahko pomagajo. Prepogosto ne prosimo za pomoč, ki jo potrebujemo, ker domnevamo, da bomo dobili negativen odgovor, ne zato, ker vemo, da jo bomo prejeli. Strah nas je zavrnitve.

Če dobimo negativen odgovor, to doživljamo kot zavrnitev. In nihče noče biti zavrnjen. Torej, ne prosimo za pomoč. Tako je varneje, kajne?

Nehajte domnevati, da bodo ljudje rekli "ne".

Nehajte domnevati, da bodo ljudje rekli "ne", in četudi nas zavrnejo, s tem ni popolnoma nič narobe. Sporočite jim, da lahko rečejo NE in da vas s tem ne bodo užalili. In to sporočite tudi sami sebi. Obstaja veliko razlogov, zakaj vam ljudje včasih ne morejo pomagati, in če ste na pravi način vprašali pravo osebo, vas zagotovo ni zavrnila zato, ker vas sovraži. Ni namreč vedno vse povezano z vami, ampak imajo drugi ljudje tudi svoje težave in vam ne morejo vselej priskočiti na pomoč.

"Ne" ni nujno zavrnitev, vendar če domnevate, da vas bodo ljudje zavrnili, in jih ne prosite za pomoč, zagotovo ne boste dobili pomoči, ki jo potrebujete.

Razmislite o zadovoljstvu, ki ste ga občutili, ko ste pomagali drugim ljudem. In nato delite to veselje tako, da omogočite drugim, da vam pomagajo. Ne pozabite namreč, da s pomočjo drugim osrečimo tudi sebe.

Prirejeno po Psychology Today

Preberite še: Kako se soočiti z lastnimi občutki tesnobe in strahu (nasvet terapevtke Alenke Lanz)

Morda vas zanima tudi: Suzana Zagorc: »Občutek imam, da - predvsem ženske - največkrat varamo prav same sebe«