"Zakaj obožujem njo in ne prenašam nje?" (piše: Maja Fister)

Dolgo sem živela v prepričanju, da nimam težav s klepetom s komerkoli že in da nihče ni tako nezanimiv, da ne bi našla vsaj ene skupne točke. Trudila sem se, prisežem. In praskala. Ampak, veš, ni treba praskat tam, kjer sploh ne srbi.

Včasih sem mislila, da so naši prijatelji pač tisti ljudje, s katerimi se poznamo dovolj dolgo, ali niti ne nujno dolgo, ampak vsaj dovolj dobro, da si lahko rečemo prijatelji. No, očitno niso. V resnici je veliko ljudi, ki jih poznamo dolgo, pa tudi tistih, ki jih poznamo dobro, a jim ne moremo zares reči prijatelji. Niti nam niso nujno simpatični. Kaj šele, da bi jih imeli radi. In da bi iskreno uživali v njihovi družbi. Kriteriji za prijateljstvo so, kot kaže, malo drugačni. 

Jaz temu rada rečem energija. Ali magnetno polje. Ali splošna kompatibilnost. Ampak najraje energija. Nekatere gredo skupaj, ene za silo, druge niti slučajno. Kaj jih določa? Nimam pojma. Kako jih prepoznaš? Takoj. Če si pozoren. In malo kasneje, če nisi.

Z nekaterimi ljudmi stvari enostavno stečejo. Ne glede na to, ali se vidiš vsak dan ali na tri mesece, vedno si jih vesel in nikoli vama ne zmanjka materiala za pogovor. In če se že znajdeta v tišini, bo to tista čisto prijetna tišina. Vsak bo odplaval po svoje, ampak bo udobno. Uživala bosta v družbi drug drugega, ne da bi za to sploh potrebovala besede. Pridejo sicer tudi dnevi, ko jih nisi vesel. Ko bi jih najraje treščil po nosu. Ampak se kmalu spomniš, da je to tvoj najljubši nos, ki ga ni pametno skriviti …

In potem so tu tisti drugi. Ljudje, s katerimi nikakor ne najdeš skupne energije. Njihov magnet je obrnjen na drugo stran, tako, da te odbija, ne glede na to, kako vztrajno se poskušata približati. To so ljudje, s katerimi po uvodnih small talk puhlicah izgubiš rdečo nit. Nato nastopi 15 sekund tišine. V teh 15 sekundah se v tvoji in njegovi glavi zgodi to, da praskata vsak po svojih možganskih celicah po temah, ki bi jih še lahko razvila, a vaju nobena zares ne pritegne dovolj. Nato se končno spomnite ene, ki bi šla za silo skozi, a je že minilo 15 sekund tišine in zdaj bi bilo res bedno načeti to še bolj bedno temo. Ker je minilo že preveč sekund neprijetne tišine in je itak že vse šlo v marjetice. Saj sta se trudila. Recimo. Ampak ne gre.

Če se kdaj vprašaš, zakaj obožuješ eno svojih najboljših prijateljic, obožuješ tudi njeno drugo najboljšo prijateljico, ki je seveda tudi tvoja najboljša prijateljica, ampak nikakor ne prenašaš tiste četrte prijateljice, ki pa je hkrati še najboljša prijateljica od tiste tvoje najboljše prijateljice … Če še vedno slediš – odgovor je, kakopak, zaradi energije! Njen magnet je pač obrnjen drugače. In čeprav se že več let prenašata, ker imata skupne najljubše osebe na svetu, je to vse, kar imata skupnega. In na kavo sami ne bosta šli nikoli. In s tem ni prav nič narobe. Fino je sicer, da se vsaj tolerirata, ampak, če ne uživamo v družbi določenih ljudi, je povsem okej, da si to priznamo.

V določenih obdobjih življenja smo se sicer "prisiljeni" družiti z ljudmi, ki te – hočeš, nočeš – obkrožajo. Na primer s sošolci, ki jih ne moreš ravno izbirati. Ne ujameš se z vsemi. Z nekaterimi niti malo. In z drugimi se. Od prvega trenutka. A čez čas, ko se šole končajo in se naše okolje prelije v službe, nas obdajo nove energije. In tudi s sodelavci ni nič drugače. Nekateri so zgolj to, ljudje iz službe, s katerimi izven delovnega časa nimamo nobene želje po druženju. A najdejo se tudi takšni, ki postanejo naše nove najljubše osebe na svetu. In jih z veseljem gledamo tudi v prostem času, ko se naš delovnik že zdavnaj izteče. Takšni, s sorodno energijo. 

Včasih sem bila prepričana tudi v to, da se ljudje ne spreminjamo. Kar morda drži za tiste, ki so nehali rasti. Ki so se na neki točki odločili, da jih nič novega ne zanima, da vseživljenjsko učenje zanje nima pomena in da je cona udobja in stagnacije zanje top. Takšnih sem se očitno otresla že nekje na poti. Takšna zvezanost misli me odbija. Očitno.

Zato ne trdim, da naša energija ostaja enake barve vse življenje. Spreminja se. Skupaj z našimi načeli, prepričanji, znanjem, izkušnjami, brazgotinami in opeklinami. Zato se zares lahko zgodi, da se z določenimi ljudmi ujamemo šele kasneje. Ko se naše energije poklopijo. Čeprav so nam šli prej že pet let na živce.

Žal – morda na srečo – pa gre proces tudi v obratni smeri. Tudi z ljudmi, ki so bili nekoč naši najljubši na svetu, lahko izgubimo ta naboj. Energija zbledi, želja po druženju izgine in počasi odplavamo v različne smeri. Pa ne zato, ker je nismo dovolj negovali, vzdrževali in se trudili. Včasih niti to ni dovolj. Včasih ne gre na silo. Morda se namagnetenost vrne. Morda pa je čas za nove zgodbe. In tako je tudi prav. Oklepanje ene knjige, čeprav so platnice že zgubane, zgodba pa nas že leta več ne navdihuje, nima smisla. Sploh ne v svetu, kjer se vsako sekundo napiše nova, potencialno imenitna.

V resnici je precej enostavno – če iščemo energije, ki žarijo na naši frekvenci. In magnete, ki brez prisile skočijo k nam. In če se zavedamo, da frekvenca ne bo vedno ostala ista in magnet ne bo vedno obrnjen na isto stran, bomo okej. Brez nepotrebnega praskanja.

Kolumno je napisala Maja Fister.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Thinkstock