Zato smo vedno dlje časa samske (iskren zapis naše novinarke)

Včasih je bilo to povsem dovolj. Danes so standardi višji. Razvadili smo se z vso to izbiro. Če imamo lahko na polici v trgovini 149 vrst makaronov (celo brezglutenskih in brez oh-jev!), ne bomo vzele niti prvega snubca, ki bo pod profilko stisnil lajk in se nam lepo nasmehnil tudi v živo. Logično.

Hočemo, da je lep. Vsaj v naših očeh. In pameten, seveda. Da je prijazen. Ampak hkrati tudi malo divji. Da nas spodbuja pri novih projektih. In jih ima tudi svojih cel kup. Da nam pusti dihati. Ampak nas sem in tja tudi malo duši. Da govori z drugimi puncami. Ampak ne za našim hrbtom. Da nam pusti imeti prijatelje. Ampak vseeno zgolj informativno vpraša, "kdo je pa tale?" Da ugodi našim željam. Ampak nas, ko smo tečne brez razloga, kar malo grobo postavi na realna tla. Ker mora biti razmerje med nežnostjo in surovostjo ravno prav dozirano.

Zato smo vedno dlje samske. Ker je toliko izbire. Ampak na koncu so vsi makaroni pač samo makaroni. Ker imamo toliko zahtev in idej, kakšni bi morali biti.

Ne s prekislo omako, pa ne prekuhani, z ravno prav parmezana. No, čeprav parmezana nikoli ni zares preveč. Poleg tega je še čisto neumno celo življenje jesti špagete z identično omako. Ker si zaslužimo več. To nam govorijo že od otroštva. Seveda si zaslužimo najboljše.

In potem končno pride on.

Tisti, ki nam pokaže, zakaj nihče prej ni bil dovolj dober.

Ali pa tudi ne. Mogoče sploh ne pride. V bistvu ne vem, če pride k vsaki. Ali vsakemu. In zagotovo ne pride vedno ob pravem času. Z leti ugotavljam, da se med čakanjem nanj ali nanjo vedno več ljudi pač sprijazni s tistim, kar je trenutno na voljo. Podobno kot hladilnik, ko ga odpreš in ga, ker v njem ni nič pametnega, po treh minutah preučevanja, zapreš, ne da bi iz njega kaj vzel. Počakaš pol ure, znižaš standarde, ga spet odpreš in pač nekaj izbereš. Mogoče ravno tiste prekuhane makarone od včeraj. 

Šopek mojih večno samskih najljubših prijateljev (ki imajo vse stalne zobe, goste lase, kuhajo, smučajo, likajo in so nasploh precej imenitni) je že davno upihnil 30. svečko. In že kar nekaj let jih zasipajo z vprašanji tipa: "Se misliš kaj zresnit?" Kot da lahko resnost pokažeš izključno s tem, da skočiš v neko zvezo. Kot da vse ostalo nima nobenega pomena, če to počneš v ednini.

In na neki točki se začne. Sem in tja kakšen podleže pritiskom. Ker si sem in tja tudi on želi bližine. Dvojine. Čeprav je ednina čisto fina. In je kdaj celo množina. Čeprav se jim paše kakšen teden spogledovati s tremi hkrati in kakšen teden vsak večer jesti sami in v tišini. Vseeno poskusijo. In čeprav že danes vedo, da to ni čisto to. Da se s to osebo čez deset let v resnici sploh ne vidijo. Kaj šele vse življenje!

Pa ne, da bi bilo z njo kaj narobe. Super je. Vse štima. Ampak ni iskric. Ni ognjemetov. Funkcionira. Ampak ni vau. Bo, dokler bo, rečejo. In je. Traja. Dokler pač ne mine. Ker a) zmanjka peska, ki sta si ga metala v oči, b) eden od njiju končno naleti na nekoga, ob katerem je vau, c) ugotovita, da je ednina veliko boljša od nevau dvojine ali karkoli četrtega, kar lahko vstavite v opcijo č). 

Seveda obstajajo tudi takšni, ki gredo raje v kamnolom po novo prikolico peska, ki si ga bodo do 50. obletnice metali v oči. A ostanimo pri srečnežih, ki si priznajo, da to ni to in se vrnejo na ednino. V bazo. 

Ednina v resnici ni prav nič bolj grozna od dvojine, ki ni vau. V resnici si lahko prekleto osamljen tudi v dvojini. Celo v množini. Le da drugi tega ne opazijo tako hitro. In v svetu, kjer je bolj od tega, kaj čutiš ti, pomembno, kaj si mislijo vsi ostali, je precej težko zadovoljiti najprej sebe.

Se kdaj počutiš osamljeno v sobi, polni ljudi? Skrivnost je v tem, da ti mora biti najprej udobno s samim seboj. Polnjenje praznin, ki bi jih morali napolniti s samim sabo, ne zaleže, če tja tlačimo nekoga drugega.

Zato si želim, da bi se najprej naučili biti sami.

Da bi to energijo, ki jo vlagamo v iskanje svoje polovice, najprej vložili v iskanje sebe. Ker se nismo rodili kot polovičke, ki ne stojijo samostojno brez druge polovice. Mislim, da nam do celote že ob rojstvu manjka ravno toliko, da lahko stojimo samostojno, ampak vseeno čutimo malo prepiha. In čeprav so nam babice od nekdaj žugale, da na prepihu res ni pametno stati, včasih prepih presneto paše. Ker tam lahko dihamo. Razdelamo, kaj želimo in česa ne. Kristaliziramo prioritete. 

Želim si, da ne bi skakali v zveze, ki nas ne izpopolnjujejo, zgolj zaradi pričakovanj družbe (tebe gledam, babi!), ki ednino označuje za spodrsljaj, za nesposobnost. Želim si, da bi najprej bili dovolj dobri sami zase. In dvojino jemali kot nekaj, kar pride, ko izpopolnimo ednino.

Želim si, da ko enkrat dosežemo to, da nam je udobno s samim seboj in ugotovimo, da ednina v resnici pomeni neomejeno svobodo, ne pademo v njeno past. Ko se namreč enkrat navadiš na ednino, ti sprejemanje kompromisov v dvojini ne diši več lepo in svoji popolni celoti ne želiš dodati še ene nedodelane polovice.

Dvojino vidiš kot ples dveh samostojnih celot, ki stojita sami zase, a se radi srečata na prepihu, kjer lahko zadihata. Le dvojina dveh samostojnih celot ni osamljena. Ker je dovolj tudi sama sebi.

Napisala: Maja Fister
Foto: Thinkstock in osebni arhiv

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.