Za dan žena lahko pomembne ženske v tvojem življenju obdariš s knjigo

Ob prihajajočem dnevu žena predstavljamo knjige, ki vam bodo zlezle pod kožo - o ženskah, ki so premikale meje našega sveta; brutalno iskreno zgodbo o vdovstvu; roman o fotografinji in muzi Pabla Picassa; biografijo nekdanje prve dame ter čuten in obenem srhljiv risoroman, ki je namenjen vsem pozabljenim in brezimnim žrtvam spolnega nasilja.

NEPOZABNE: ŽENSKE, KI SO PREMIKALE MEJE NAŠEGA SVETA, Mladinska knjiga

Knjiga, ki je nastala pod strokovnim vodstvom Veronike Tašner in jo je soustvarjalo dvajset avtoric, predstavlja zgodbe petdesetih izjemnih žensk, ki so vsaka na svojem področju pogumno utirale nove poti in generacijam žensk omogočile, da v življenju počnejo, kar je bilo pred tem dovoljeno le moškim.

Na žalost se še vedno prepogosto zgodi, da ne poznamo pomembnih žensk svojega ožjega in širšega okolja. Znamo našteti najpomembnejše slovenske pesnike in pisatelje, medtem ko se pesnic in pisateljic ne spomnimo tako zlahka. Zgodbe pogumnih, samosvojih in samostojnih žensk so navdihujoče in prav je, da pozabljene, spregledane ženske postanejo nepozabljene, nepozabne in cenjene. Kajti zaslužne so za to, kar smo, in da lahko počnemo, kar počnemo.

ERICA JOHNSON DEBELJAK – DEVICA, KRALJICA, VDOVA, PRASICA, Mladinska knjiga

Nekatere knjige še dolgo zatem, ko jih odložiš odmevajo v tebi – ker so se te dotaknile globoko, pregnetle tvojo dušo in se naselile vanjo. In takšna je knjiga Erice Johnson Debeljak, ob kateri čutiš vso paleto čustev. Napisana je tako iskreno, da se ti med branjem zazdi, da avtorica sedi ob tebi in ti pripoveduje svojo presunljivo zgodbo o izgubi in žalovanju.

Njena posebnost je, da ne gre za zgolj za osebno izpoved, temveč avtorica svojo izkušnjo mojstrsko preprede z zgodbami vdov iz zgodovine, sooči nas s tabuji smrti in vdovstva v družbi, z bojem za preživetje, izgubo prijateljstva, birokratizacijo žalovanja in občutki krivde, sramu, izpraznjenosti, strahovi.

Devica, kraljica, vdova, prasica je brutalno odkrita knjiga, ki se te dotakne v tistih kotičkih intimne dežele, kamor ne zahajaš pogosto – ali celo nikdar.

SLAVENKA DRAKULIĆ- DORA IN MINOTAVER, Beletrina

Ena od najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v romanu Dora in Minotaver opisuje fotografinjo Doro Maar in njeno razmerje s slikarskim genijem Pablom Picassom. Avtorica je knjigo poimenovala po eni izmed Picassovih najbolj znanih risb, saj ta simbolizira naravo njune zveze.

Dora, ki se je rodila kot Henriette Theodora Markovitch, je umrla leta 1997 v Parizu v devetdesetem letu starosti. Po njeni smrti so v njenem stanovanju našli črno beležnico z zapiski v hrvaščini, ki je bila jezik njenega očeta in ga je tudi sama tekoče govorila. V središču teh zapiskov je bilo njeno turbulentno razmerje s Picassom. Črna beležnica je bila leta 1999 prodana na dražbi in po smrti anonimnega lastnika je prišla na Hrvaško – njen novi lastnik se je obrnil na pisateljico Slavenko Drakulić, da bi napisala knjigo, vendar pod pogojem, da se njegovo ime ne razkrije.

Drakulićeva je na podlagi črne beležnice napisala izjemen roman, ki nudi vpogled v razmerje dveh ustvarjalnih osebnosti, ki je bilo prepredeno z bolečino, trpljenjem in neenakopravnostjo – Picasso je bil namreč dominanten, narcisističen moški, ki se je do ljudi vedel, kakor da so predmeti. Na začetku razmerja se je Dora sicer počutila kot zmagovalka, ker je Picasso izbral njo za svojo ljubico. Zavedala se je, da je od vseh njegovih žensk najbolj inteligentna in umetniško nadarjena, a ko se je srečala z njegovo okrutnostjo in grobostjo, je postala togotna, nerazpoložena, zlomljena. Prenehala se je ukvarjati s fotografijo, ker jo je Picasso preziral in s tem izgubila pomemben del sebe. Njun odnos jo je psihično strl, po razhodu so jo zdravili z elektrošoki, njen psihoterapevt pa je bil znameniti Jacques Lacan. Ko je Picasso umrl, ni jokala, ker ji je ukradel vse solze in jih razmetal po svojih portretih.

Njena zgodba je pretresljiva in je grob opomnik, kaj se zgodi, če se ženska podredi moškemu v upanju, da ga bo spremenila.

MICHELLE OBAMA – MOJA ZGODBA, Učila

O nekdanji prvi dami ste zagotovo že veliko slišali, vendar njena avtobiografija ponuja podrobnejši vpogled v njeno življenje pred poroko ter v zakulisje njenega zakona z nekdanjim ameriškim predsednikom.

Michelle Obama v prvem delu knjige opisuje svoje odraščanje v južnem Chicagu, kjer sta jo starša učila, naj bo vedno poštena, odkrita, sočutna in neustrašna. Njena želja po doseganju uspehov jo je vodila na prestižno univerzo Princeton do poslovne stavbe, kjer je delala kot odvetnica. Dokler se ni nekega dne pojavil poletni pripravnik, študent s Harvarda - Barack Obama in podrl njene skrbno pripravljene načrte. Michelle je namreč ena od tistih žensk, ki v sebi vedno nosijo seznam opravil in so zadovoljne, kadar jim uspe vse na njem odkljukati. Čeprav navzven deluje samozavestna, se večkrat spopada z vprašanjem: Sem dovolj dobra? A namesto da se utaplja v občutkih krivde, da ni dovolj dobra, vedno znova najde način, s katerim dokaže svojo vrednost in se pogumno sooča s svojimi težavami – tudi v zakonu. Nenazadnje sta z možem skupaj obiskovala terapevta, da bi razrešila težave v njunem odnosu.

Njena zgodba ni le zgodba o uspehu, temveč o premagovanju ovir, preseganju lastnega ega v odnosu z moškim, a obenem ohranjanju svojega jaza in uresničevanju svojih ciljev.

NINA BUNJEVAC – BEZIMENA, VigeVageKnjige

V teh dneh, ko poteka zbiranje podpisov v podporo predlogu redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja po modelu "samo ja pomeni ja", ki so ga pripravili v Inštitutu 8. marec, je branje risoromana Bezimena še posebej pomembno. Njena avtorica, kanadska striparka in ilustratorka Nina Bunjevac, je namreč svoj tretji risoroman, ki je sodobna predelava mita o Artemidi in Siproitu, posvetila vsem pozabljenim in brezimnim žrtvam spolnega nasilja. »Da bi našle spokoj, svetlobo in pregnale temo, ki vas ogrinja.«

Zgodba pripoveduje o moškem, ki razvije sprevrženo obsesijo do nekdanje sošolke ter postopoma izgublja stik s stvarnostjo. Navdihnila jo je avtoričina pretresljiva osebna izkušnja. Pri petnajstih letih jo je namreč izdala prijateljica, ki ji je povedala, da ima srečo, ker bo spoznala resnično posebnega človeka – moškega, ki naj bi ji pomagal. Toda, ko mu je razkrila svoje težave, ji ni dal nasveta, ampak jo je začel otipavati. Rešil jo je notranji glas, ki ji je v hudi nevarnosti narekoval, kaj mora reči in kako. Ta glas jo je rešil, vendar jo je nesrečni dogodek zaznamoval.

Ko sta starša prebrala njen dnevnik, saj sta opazila spremembe v njenem vedenju, sta jo poslala v Kanado. A leta pozneje je tudi tam doživela vnovičen poskus posilstva. To jo je pahnilo v večletno temo in ji pustilo rane za vse življenje. Svojo bolečino je sčasoma pretopila v umetnost – v pretresljiv risoroman, ob katerem nikakor ne moreš ostati ravnodušen, temveč sočustvuješ z žrtvijo in se obenem sprašuješ, zakaj je v nekaterih ljudeh toliko hudobije, da so sposobni uničiti drugega in uveljavljati svojo premoč na najbolj nizkoten način.

To knjigo bi morali prebrati predvsem tisti, ki ne razumejo, zakaj je pomembna redefinicija kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja po modelu "samo ja pomeni ja". Tisti, ki se sprašujejo, zakaj žrtve spolne zlorabe svojo bolečino zadržijo zase in ščitijo storilce namesto žrtev.

Preberite še: Posilstvo je eden najbolj grobih posegov v človekovo telo #nisisama

Morda vas zanima tudi: Štiri najlepše knjige za lahko noč