Vodič za dekleta: Tour de France 2020 in vse, kar morate vedeti o »francoski pentlji«

Tour de France je kolesarska dirka vseh dirk, vsako leto eden največjih športnih dogodkov na svetu, ki ga ob francoskih cestah pospremi na tisoče navijačev s celega sveta, in na milijone prek televizijskih prenosov. Obleči tako čislano rumeno majico in se vpisati med največje legende kolesarstva, se nam je od nekdaj zdela tako oddaljena in neverjetna zgodba. Kar naenkrat pa sta v boju za ta večni športni spomenik kar dva Slovenca – Primož Roglič in Tadej Pogačar.

Kolesarji so se na pot odpravili 29. avgusta v Nici, na cilj v Parizu bodo prišli 20. septembra.

Po koncu prvega od treh tednov Toura je tako Slovenija že zajadrala val nove športne evforije, toda v dveh tednih se lahko zgodi še marsikaj, »francoska pentlja« je v svoji 107-letni zgodovini postregla že s številnimi presenetljivmi razpleti in odmevnimi zgodbami. 

In če ste, draga dekleta, med tistimi, ki so vas odlični rezultati naših kolesarjev privabili k spremljanju dirke, pravila pa vam niso povsem jasna, smo to objavo zapisali za vas! V spodnjih vrsticah razlagamo in predstavljamo vse, kar morate vedeti o kolesarskih dirkah in Tour de France!

Tekmuje ekipa, zmaga posameznik

107. Tour de France: 21 etap, 3484 kilometrov, 2 prosta dneva, 176 kolesarjev, 22 ekip

V osnovi gre seveda le za en cilj: kdor bo 21 etap in 3484 kilometrov prekolesaril v najkrajšem času, tisti bo zmagovalec. Vse skupaj pa je morda za tiste, ki kolesarstva ne spremljajo redno, malo bolj zapleteno. V ozadju je skrbno načrtovana strategija 22 ekip, v vsaki je po 8 kolesarjev (skupaj 176), ki delajo, vlečejo naprej, varujejo in oskrbujejo svojega kapetana, tistega najmočnejšega med njimi. Mu nosijo hrano in pijačo, lovijo ubežnike, narekujejo ritem na klancih, da odpadajo nasprotniki in tako dalje. Le moč ekipe lahko na koncu da tudi končnega zmagovalca. Le močan posameznik ni dovolj, je pa v najtežjih etapah kajpak on tisti, ki lahko naredi razliko za zmago. Če mu vmes tega seveda ne prepreči padec, ki nanje prežijo na vsakem kilometru.

Boj za rumeno majico

V Nici se je letos začel boj za prestižno rumeno majico, ki jo nosi tisti z najboljšim časom v skupni razvrstitvi. Kot je tudi Roglič poudaril pred dnevi, ko si je kot prvi Slovenec v zgodovini odel v to čislano oblačilo, je to uresničitev sanj vsakega kolesarja. A to je le začetek, nositi jo želi tudi ob zaključku v Parizu, na Elizejskih poljanah, kjer je tradicionalno na sporedu parada zmagovalcev.

Rumeno majico so sicer na dirki uvedli leta 1919, da bi bilo lažje prepoznati vodilnega v dirki. Tega so se domislili kar med dirko. Prvi jo je oblekel Eugene Christophe, v rumeno pa so ga odeli zato, ker je bil te barve časopisni papir revije L'Auto - tam je leta 1903 tudi nastala ideja o Dirki po Franciji, tedanjemu uredniku Henriju Desgrangu jo je predlagal novinar Geo Lefevre. Majica je bila zato opremljena tudi z začetnicama »HD«, ki so ju nato umaknili in prepustili prostor sponzorjem, leta 2003, ob stoletnici dirke pa ju uvedli nazaj.

Rumeno majico slovesno oblečejo vodilnemu po koncu vsake etape, letos si jo, zaradi epidemioloških ukrepov, kolesar nadene kar sam ter se v njej pokaže navijačem in kameram.

Ste vedeli, kako lahko tako hitro po koncu etape pripravijo rumeno majico, da je v slogu ekipnega dresa? Oglejte si spodnji video.

Zelena majica

Ob glavnem boju za skupno zmago pa med dirko poteka tudi tekma še v treh drugih razvrstitvah, po vsaki etapi so znani tudi nosilci še treh drugih majic. Zelena majica tudi na koncu v Parizu čaka tistega, ki v treh tednih nabere največ točk. Te kolesarji nabirajo v številnih šprintih na vmesnih ciljih med etapami, največ pa jih kajpak prinese zmaga v ciljnem šprintu za etapno zmago. Število točk, ki je na voljo, je odvisno od profila etape – ali je gorska ali ravninska.

Čeprav naj bi šlo za majico najboljšega šprinterja, jo pravzprav osvoji najbolj vsestranski in konsistenten kolesar. Zadnja leta zeleno majico na Touru pooseblja slovaški zvezdnik, trikratni svetovni prvak Peter Sagan. Osvojil jo je rekordnih sedemkrat, od leta 2012 dalje je brez nje ostal le leta 2017 zaradi diskvalifikacije.

Pikčasta majica

Tekmovanje v razvrstitvi najboljšega hribolazca se je na Touru začelo že leta 1933, od leta 1975 pa so tistemu, ki je najbral največ točk na gorskih ciljih, oblekli belo majico z rdečimi pikami.

Vzponi so razdeljeni na kategorije: najtežje uvrstijo v 1. kategorijo, tiste najlažje pa 4. Število točk, ki je na voljo na posameznem gorskem cilju, je odvisno od zahtevnosti vzpona, včasih pa sicer tudi lažji vzponi prinesejo več točk, če so ob zaključku etape.

Osvajalci rdečih pik so najboljši hribolazci na kolesu in so ponavadi značilne postave – majhni, lahki, vzdržljivi.

Bela majica

V boju za belo majico gre za tekmovanje v razvrstitvi za najboljšega mladega kolesarja. Skozi leta so se sicer okviri te razvrstitve nekoliko spreminjali, zadnja leta pa se lahko zanjo potegujejo kolesarji, ki so mlajši od 26 let. Osvoji jo torej kolesar, mlajši od 26 let, uvrščen najvišje v skupni razvrstitvi.

Petkrat v zgodovini se je zgodilo, da je najboljši mladi kolesar zmagal tudi v skupnem seštevku: Laurent Fignon leta 1983, Jan Ullrich leta 1997, Alberto Contador leta 2007, Andy Schleck leta 2010 in Egan Bernal lani, 2019. Tadej Pogačar leta 2020? Slovenski as je na letošnji dirki belo majico že nosil, a mu jo je po 7. etapi odvzel Bernal, gotovo pa v tem boju 21-letnik še ni rekel zadnje.

Po koncu vsake etape izberejo tudi posameznega kolesarja in mu podelijo nagrado za borbenost (combativity award), tudi ekipe pa med seboj tekmujejo v moštvenem skupnem seštevku. 

Bonifikacijske sekunde

Favoriti

Slovenijo sta Roglič in Pogačar že na lanski Dirki po Španiji postavila na zemljevid kolesarskih velesil. In tudi letos sta oba na sezamu največjih favoritov za končno zmago, ki so jih pred začetkom dirke objavljali kolesarski mediji. Ti so po večini Rogliča, tudi vodilnega kolesarja na lestvici Mednarodne kolesarske zveze (UCI), postavili na prvo mesto, saj je izjemno formo kazal že na dirkah pred Tourom. Je pa nekaj dvomov vanj vendarle zasejala poškodba z dirke kriterij Dauphine, zaradi katere so njegov štart na glavni dirki sezone v njegovi nizozemski ekipi Jumbo Visma potrdili šele tik pred zdajci.

Takole je favorite (pred začetkom dirke) postavil Cyclingnews: 1. Primož Roglič (Slovenija, Jumbo Visma), 2. Thibaut Pinot (Francija, FDJ), 3. Egan Bernal (Kolumbija, Ineos), 4. Nairo Quintana (Kolumbija, Arkea), 5. Tadej Pogačar (Slovenija, UAE), 6. Mikel Landa (Španija, Bahrain McLaren), 7. Tom Dumoulin (Nizozemska, Jumbo Visma), 8. Guillaume Martin (Francija, Cofidis), 9. Miguel Angel Lopez (Kolumbija, Astana), 10.  Daniel Martinez (Kolumbija, EF).

Etape, ki jih ne smete zamuditi

Ob Rogliču in Pogačarju na letošnjem Touru v vlogi pomočnikov dirkajo tudi Jan Polanc (UAE), Matej Mohorič (Bahrain McLaren) in Luka Mezgec (Michelton Scott).

Vsaka etapa je lahko zaradi posebnih okoliščin velikega pomena za končno razvrstitev. Tako se je na letošnjem Touru že lomilo v 7. etapi, ki sicer po profilu ni bila nič posebnega, je pa premešala karte med favoriti, ker je zaradi močnega vetra razpadla glavnina - velika skupina, v kateri ponavadi skupaj kolesarijo favoriti. Skupine z vodilnimi na dirki tako ni več ujel Pogačar in v skupni razvrstitvi s 3. mesta zdrsnil na 16., z več kot minuto zaostanka. Je pa Slovenec v naslednjih dveh etapah zaostanek znova zmanjšal.

Vseeno kolesarji dobro vedo, katere so najpomembejše etape, ki lahko dajo pomembno prednost ali zaostanek lovilcem rumene majice. Tukaj je nekaj tistih, ki bi lahko bile odločilne. Večinoma se sicer Tour odloča v tretjem tednu, z najzahtevnejšimi kraljevskimi etapami v Alpah, letos bi lahko bil odločilen tudi predzadnji dan dirke s 36 kilometri dolgim kronometrom, kar je lahko pomembna prednost Primoža Rogliča, ki je bil v tej disciplini tudi že svetovni podprvak.

6. etapa: 3. september (Le Teil - Mont Aigoual, 191 km, hribovita) - dobil jo je Aleksej Lucenko, Roglič in Pogačar sta v cilj prišla s favoriti

13. etapa: 11. september (Chatel-Guyon - Puy Mary, 191 km, gorska)

15. etapa: 13. september (Lyon - Grand Colombier, 175 km, gorska)

17. etapa: 16. september (Grenoble - Meribel, 167 km, gorska)

20. etapa: 19. september (Mantes La Jolie - La Planche des Belles Filles, 36 km, individualna vožnja na čas)

Za kraljevsko in tudi najtežjo etapo letošnjega Toura velja 17., z vzponom na Col de la Loze (2304 m). To bo prava alpska etapa, v kateri se bodo kolesarji kar dvakrat povzpeli prek nadmorske višine 2000 m. Zaključni vzpon je dolg kar 21,5 km, povprečni naklon pa je 7,8 odstotka, nekaj kilometrov pred ciljem pa celo 24-odstotni.

Prestižni klanci Toura

Vsako leto se ljubitelji kolesarska z vseh koncev sveta množično zberejo zlasti na najslovitejših vzponih Toura. Najslavnejši med njimi je zagotovo Alpe d'Huez (dolžina 13,2 km, povprečni naklon 8,1 %), pa Mt. Ventoux (21,4 km, 7,6 %), Tourmalet (17,1 km, 7,3 %), Abisque (16,6 km, 7,2 %) in Galibier (31,4 km, 5,5 %), kjer je že leta 2017 spisal zgodovino Roglič in kot prvi Slovenec dobil etapo na Dirki po Franciji.

Bogate nagrade

Pol milijona evrov bo v žep pospravil končni zmagovalec, ki pa denarno nagrado ponavadi razdeli med svoje pomočnike v ekipi.

Nagradni sklad letošnjega Toura skupaj znaša 2.293.000 evrov. Končni zmagovalec prejme 500.000 €, drugo- in tretje uvrščena pa 200.000 € in 100.000 €. Denarne nagrade sicer prejme 160 uvrščenih kolesarjev, tudi vsi nosilci majic (25.000 €). Ekipa za zmago v skupni razvrstitvi prejme 50.000 €, 11.000 pa vsak etapni zmagovalec. Posebna nagrada čaka tudi tistega, ki bo dobil najtežji vzpon letošnje dirke na Col de la Loze, in sicer 5.000 €.

Karavana pred karavano

Tour de France ni le športno tekmovanje, temveč tudi družabni dogodek, ki privablja množice (več tisoč vsako leto pospremi Tour, letos bo zaradi koronavirusa najbrž drugače). Ko ta nestrpno čaka na trenutek, ko bo mimo šla kača kolesarjev, ji dogajanje popestri že sponzorska karavana. Gre za kolono avtomobilov, ki jih kar se da posebno in privlačno preoblečejo pokrovitelji dirke ter z njih delijo promocijske izdelke. Med njimi se tako vname pravi boj, kdo bo pripravil boljšo »masko« za parado vozil, ki je postala pri ljudeh že skoraj tako priljubljena kot kolesarska karavana sama.

Rdeča lanterna

Tour de France pa ne časti le tistih v osredju, ki sijejo vsak v svoji majici. Ob ranih začetkih, ko je bila dirka še veliko bolj peklenska kot danes - etape so bile daljše od 300 kilometrov, ceste v slabem stanju, kolesarji pa niso imeli pomoči iz avtomobila ali vedno pripravljenih mehanikov, ki bi jim pomagali ob okvari, je bil za mnoge velik dosežek že samo priti do Pariza. Tako se je rodila legenda o rdeči lanterni, neuradni nagradi za zadnjega, ki prečka ciljno črto na Elizejskih poljanah. Lanterne rouge je ime dobila po rdeči svetilki, ki je bila nekoč obešena na zadnjem vagonu vlaka in je strojevodje opozarjala na nevarnost v daljavi. Uradno nagrada nikoli ni obstajala in zadnji kolesar ni prejel posebne majice ali številke, vseeno pa je postala urbana legenda Toura.

Preberite še: Kolesarska bolezen po slovensko

Morda vas zanima tudi: Največji turnokolesarski izlet v Sloveniji