Vida Igličar: Kako sem v stotih dneh spremenila svoje življenje

Umetniška direktorica, grafična oblikovalka in ilustratorka je za Mično razkrila, zakaj se je lotila posebnega projekta 100 dni za boljšo mene, ki ga odslej ponuja tudi v obliki knjige. V njej nas popelje na 100-dnevno potovanje do boljšega počutja z enim majhnim dobrim dejanjem na dan.

Vida Igličar je zaradi izgorelosti, ki ni bila le posledica preobremenjenosti z delom, temveč se je zgodila predvsem zaradi izgube stika s sabo, začela prevpraševati, kaj ji je zares pomembno in si na novo postavila smernice, po katerih želi živeti. Počasi je razporedila svoje vrednote v vrstni red, ki ji omogoča bolj umirjeno, izpolnjeno, zdravo življenje.

Projekt 100 dni za boljšo mene je zanjo predstavljal ustvarjalni in osebnostni izziv, ki ga je začela z ganljivim pismom sebi. Zadala si je, da bo vsak dan naredila eno majhno spremembo in tako poskrbela za boljše počutje sebe in svojih bližnjih. V zapisu, ki ga je pospremila z ilustracijo in ga nato objavila na Instagramu, je odgovorila na tri vprašanja – Kaj si danes naredila bolje? Se je zaradi tega kdo počutil bolje? Ti je to dejanje prineslo kakšno novo spoznanje? S svojo zgodbo želi bralke in bralce motivirati, da stopijo na pot do boljših sebe in jim ponuditi upanje, ko bo korak postal težak.

Kako je nastala ideja za projekt 100 dni za boljšo mene?

Začelo se je z opažanjem upada v razpoloženju. Pogrešala sem zagnanost in navdušenje, s katerima sem včasih vstopala v nov dan. Ker tesnoba in otožnost nista prišli kot posledica spremembe v okolici, sem sklepala, da mora biti veliko, če ne celo vse v mojih rokah, da stopim v smer spremembe na bolje, k boljšemu telesnemu in duševnemu počutju. Zavedala sem se, da se velike spremembe začnejo z majhnimi koraki in da se zadovoljstvo, čeprav klišejsko, največkrat skriva v majhnih stvareh. To me je spodbudilo, da sem začela ustvarjalni in osebnostni izziv, ki mi je v stotih dneh spremenil življenje.

Kaj vse se je spremenilo v vašem življenju?

Pustila sem službo in stopila na samostojno podjetniško pot, končala psihoterapijo, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos. Vse to so bile spremembe, ki so se mi prej zdele nedosegljive, zaradi poglobljenega zaupanja vase pa so se uresničile. Izvedla sem tudi številne manjše korake: preizkusila sem se v novih slogih ilustracije, začela konce tedna preživljati v naravi, namesto za računalnikom, poglobila znanje joge, gradila hvaležnost in boljše odnose z bližnjimi.

V okviru projekta ste vsak dan naredili eno majhno dejanje, s katerim ste poskrbeli za boljše počutje sebe in vaših bližnjih. Ste že kmalu zatem opazili spremembe v počutju?

Že v prvi polovici so se spet pojavili utrinki sreče in umirjenosti, ki so tekom projekta postajali vse pogostejši in trajali dlje. A takrat so me na drugi strani še pogosto spremljale solze, otožnost, nihanje v razpoloženju. Do večjih in opaznejših sprememb je prišlo kasneje, v drugi polovici izziva, ko so se pojavili optimizem, nov zagon in navdušenje in se le še stopnjevali.

Ste med projektom naleteli tudi na ovire in pomanjkanje motivacije?

Seveda. Prišli so dnevi, ko nisem imela več idej, česa naj se lotim. Dnevi, ko nisem naredila ničesar zunaj cone udobja. A takrat sem si za izziv postavila, da sprejmem tudi take dni, in se opomnila, da sonce vedno znova vzide, s čimer bom dobila novo priložnost za dobro dejanje.

Po prvi in hudi izkušnji s paničnim napadom mi je telo reklo “stop” in potegnilo zavoro, da fizično nisem mogla delati. 

V zapisih ste odkrito spregovorili o izgorelosti, obiskovanju psihoterapije, spopadanju z izgubo, iskanju lastne vrednosti in perfekcionizmu. O čem vam je bilo najtežje pisati?

Včasih so vse besede prišle stežka, saj sem se z njimi odprla za komentarje in kritiko drugih. Prišli so dvomi in vprašanja: kaj si bodo drugi mislili, kaj če preveč delim in nikomur ni mar, so moje povedi in ilustracije sploh dobre. A sem se opogumljala, da to počnem z dobrim namenom in da se raje izpostavim in tvegam, da komu nisem všeč, če le obstaja možnost, da se s svojimi besedami koga dotaknem, ga navdušim ali spodbudim. Raje kot da bi se skrila in podredila strahovom ter negotovosti, sem se odločila, da bom pripomogla k boljšemu, iskrenejšemu in bolj povezanemu svetu, kjer je prostor za omenjene teme in doživljanja.

Pet let ste bili zaposleni v oglaševalski agenciji Pristop, obenem pa ste redno delali lastne projekte, kar je bilo najbrž zelo naporno. Zapisali ste, da ste omejili vse druge dejavnosti in vam je ostalo le še delo. Kdaj ste sprevideli, da je delo le eden od načinov izpolnitve in da si želite živeti drugače – z manj solzami in z več nasmehi?

Po prvi in hudi izkušnji s paničnim napadom mi je telo reklo “stop” in potegnilo zavoro, da fizično nisem mogla delati. Le stežka sem zbrala svoje misli in zdelo se mi je, da sem ostala brez vsega. Takrat mi je postalo jasno, da sem skrenila s prave poti. Četudi sem v glavi odnose z bližnjimi in čas zase postavljala visoko na lestvici vrednot, moj urnik ni odražal tega. Diagnosticirana sem bila z izgorelostjo in se sprijaznila z daljšo bolniško. Takrat sem si dala novo priložnost in počasi nazaj postavila svoje vrednote v vrstni red, ki mi je omogočal bolj umirjeno, izpolnjeno in zdravo življenje. Danes sem hvaležna, da spet z veseljem delam na področju oblikovanja in ilustracije, a mi sedaj delo predstavlja le enega od načinov izpolnitve, ne več prevladujočega in izključujočega.

Vam je psihoterapija pomagala pri obnavljanju stika s sabo?

Vsekakor. Odkar pomnim sem bila tankočutna in po dveh izkušnjah z nenadno izgubo bližnjega, ko se je mladost pred mojimi očmi umaknila smrti, sem se že v najstniških letih srečala s psihoterapijo. Tako sem se že prej zavedala pomembnosti dobrega duševnega zdravja in skrbi zase in psihoterapijo vidim kot naložbo vase. Močno si želim, da nekega dne priznanje, da hodiš k psihoterapevtu, ne bi bilo stigmatizirano in da bo imeti psihoterapevta enako običajno, kot imamo zobozdravnika in ginekologa. Če se bomo dobro počutili, bomo imeli pri tej specializirani, izobraženi osebi le občasne preglede; če pa se bomo znašli v težavah, v stresu ali celo depresiji, bomo vedeli, h komu se lahko obrnemo po pomoč, po moč.

Ste sedaj bolj sočutni in nežni do sebe?

Ustvarjati, graditi in ohranjati ljubeč ter skrben odnos do sebe je potovanje, proces, ki traja vse življenje. Sem bolj sočutna do sebe in veliko hitreje opazim notranji glas, če postane strog. Takrat se opomnim na lekcije iz preteklosti in se vrnem k sebi nazaj.

Kako ravnate dandanes, če se v vaše občutke priklati tesnobnost?

Tesnobnost sem v času korone, ko je bila vsesplošno prisotna panika v svetu, tudi pri sebi pogosteje zaznala. Takrat poskrbim, da preživim dovolj časa v naravi, da grem vsak dan na sprehod, da si vzamem čas za meditacijo, se izogibam novicam in čas raje kot za ekrani preživljam s knjigo v roki.

Zelo se me je dotaknil vaš zapis, ki je pravzaprav opravičilo vašemu telesu. V njem se najbrž prepozna marsikatera ženska, ki je bila kdaj prestroga do svojega telesa in je z njim ravnala nespoštljivo. Kakšen je sedaj vaš odnos do telesa?

Grozno se mi zdi, kako pogosto smo ženske stroge do svojega telesa. Kako znamo svojo vrednost same zreducirati na zunanjo podobo. Danes je moj odnos do telesa veliko bolj sprejemajoč kot recimo v najstniških letih, skrb za zdravo in hranilno prehrano ter redno gibanje mi je zelo pomembno, a to ne pride več iz pričakovanj ali zahtev po določenem zunanjem izgledu, temveč iz želje po boljšem duševnem in fizičnem počutju. Premik iz osredotočenosti na zunanjost v notranjost se mi zdi, da je poskrbel za ključen korak v smeri zdravega življenja, ki sedaj pride zlahka, iz ljubezni do sebe in ne iz pogojevanja.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Vida Iglicar (@vidaiglicar)

Si znate odpustiti napake ali pa vas občasno obvladuje težnja k popolnosti?

Vsekakor še pridejo trenutki, ko se vdam strahu, perfekcionizmu, tudi do prej omenjenega telesa. Včasih se v meni znova zbudijo vzorci obrambnih mehanizmov, a se opomnim na najdragocenejšo lekcijo, ki sem jo usvojila s projektom 100 dni za boljšo mene, da se po padcu lahko poberemo in vrnemo ne le močnejši, temveč predvsem sočutnejši do sebe.

V zapisih večkrat poudarite, da je pomembno izstopiti iz cone udobja. Kdaj ste to nazadnje naredili?

Danes sem sprejela povabilo na pogovor v podkastu. Bolj suverena se počutim ob pisanju, saj tako lahko svoje besede še enkrat preberem in po potrebi spremenim. Snemanje pogovora bo izven moje cone udobja, a se veselim premagovanja izziva.

Ob koncu izziva ste zapisali, da vas je projekt spomnil, kakšni želite biti in da vam je pomagal obuditi iskrico, ki jo nosite v sebi. Kako po končanem projektu skrbite za to, da vaša iskrica ne ugasne?

Želja po delu na sebi je močno zakoreninjena v meni in poskrbi, da redno spremljam svoje počutje in poskrbim, da pogosto ulovim trenutke sreče. Vem, katere stvari in izkušnje mi dobro denejo in si jih pogosto pripeljem v svoj vsakdan. Hkrati se mi zdi, da je za ohranjanje iskrice ključna radovednost. Da se ustaviš, da opazuješ, da si dovoliš, da te življenje preseneti in navduši. To največkrat doživim v naravi.

Glede na to, da ste v okviru projekta vsak dan odgovorili na tri vprašanja, me zanima, kakšni bi bili vaši odgovori na ta vprašanja danes.

O, kako prijetno vprašanje, me vrže nazaj v čas projekta. Pa začnem … Kaj si danes naredila bolje? Z nakupom sem podprla slovensko trajnostno znamko z oblačili. Se je zaradi tega kdo počutil bolje? Jaz in verjamem, da tudi ustanoviteljica znamke. Je tvoje dejanje prineslo kakšno novo spoznanje? Hvaležna sem za izkušnjo preteklega leta, ko si nisem kupila skoraj nobenega novega oblačila. To mi je pokazalo, da za srečo in zadovoljstvo ni potrebno tako pogosto nakupovanje, kot sem ga bila vajena. Ni potrebno imeti nove obleke za praznike in čisto v redu je, če v novo leto vstopiš z obleko, ki si jo že nosila. Želim si, da so moji nadaljnji nakupi trajnostni, da si privoščim posebne kose in s tem podprem manjša podjetja in srčne zgodbe.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga

Delo naše sogovornice lahko spremljate tudi tukaj.

Preberite še: Alja Horvat: Največja ovira pri uspehu je, da ne vztrajamo #pozitivnazgodba

Morda vas zanima tudi: Kaja Avberšek, umetnica s Kickstarterja: Umetnost je vedno našla pot, tudi v najhujših vojnah