Vesna Godina: Mladi mislijo (le) nase in na svojo korist

Če je Umberto Galimberti pred več kot desetimi leti v svoji knjigi Grozljivi gost opozarjal na nihilizem med mladimi, priznana socialna in kulturna antropologinja kot eno od ključnih značilnosti mladih danes izpostavlja narcisizem. Toda za razkroj družbenih vrednot Vesna Godina ne krivi njih. »Ne moremo pričakovati od mladih, da imajo socialne veščine, če pa jih tega nismo naučili,« odločno pravi.

Ali epidemija koronavirusa pomeni konec družbe, kot smo jo poznali doslej?

Ne, pomeni pa, da so nekatere stvari, ki so že obstajale v družbi, a smo jih pometali pod preprogo, postale bolj vidne – recimo, pomanjkanje socialnih veščin ter to, da Slovenci delujejo po domačijski logiki. S tem se bomo odslej morali ukvarjati, saj nas nerazrešene težave počakajo, če se ne ukvarjamo z njimi. Strinjam se z Matejo Logar, ki je tvitnila: »Trenutna epidemiološka situacija v Sloveniji je odraz ekstremnega egoizma.« S pomanjkanjem socialnih veščin se bomo torej morali ukvarjati – ko pride do problema in je njegova rešitev odvisna od socialnih veščin, tega ne moremo več ignorirati. Če teh veščin nimamo, se problema ne da rešiti. To je korona eksplicitno pokazala. Seveda je bilo to pomanjkanje prisotno že prej, a nismo imeli problema, ki bi ga lahko rešili le s tem, da imamo socialne veščine.

Kako pa se to pomanjkanje kaže pri mladih?

Za razliko od kolegov, ki delajo raziskave o mladih in jim pojejo slavospeve, češ, kako krasni so, imam nekoliko drugačno mnenje. Ne trdim, da del mladih ni v redu. A pomemben del mladih je rezultat narcisistične socializacije, ki prevladuje zadnjih petnajst, dvajset let in ki proizvaja patološke narcise. O tem, da imamo zaradi tega probleme, poročajo tudi psihiatri in pedopsihiatri, ki vsako leto ob začetku šolskega leta obravnavajo otroke in mladostnike, ki imajo pomanjkanje socialnih veščin in ki zato v šolah trpijo, ker niso izjemni in najboljši v razredu. Stvari, ki so bile prej zaznane v mikrookoljih in so jih opazili le psihiatri in pedopsihiatri, so med korono postale viden problem. Očitno je, da mladi mislijo predvsem, nekateri celo le nase in na svojo korist.

Lahko to pojasnite na kakšnem konkretnem primeru, saj najbrž to ne velja za vse mlade.

Seveda ne velja za vse mlade, a za tiste, ki so glasni in javno razpoznavni, v veliki meri velja. Tak primer je Študentska organizacija, ki zahteva, da študijski proces poteka v živo in to utemeljuje s tem, da dokler so nakupovalni centri odprti, morajo biti odprte tudi univerze. Toda v predavalnicah sedijo študentje skupaj po več ur, PCT pogoj se ne preverja povsod dosledno, tudi, če se, ne vemo, če ne gre za ponarejene teste ali kupljena ponarejena potrdila o prebolelosti. Poleg tega lahko tudi tisti, ki so cepljeni, ali pa so virus preboleli, kovid prenašajo. Nekaterih predavalnic se ne da ustrezno prezračiti, nekatere nimajo klimatskih naprav. Če greste v nakupovalni center, je situacija drugačna –  centri so prezračevani, tam z ljudmi niste v večurnih stikih. Seveda je večja verjetnost, da se bo virus širil tam, kjer so ljudje skupaj več ur, kot pa v nakupovalnem centru, kjer nismo v dolgotrajnih v stikih z drugimi. Toda Študentske organizacije to ne zanima. Trdi, da je univerza varno okolje, čeprav statistika kaže drugače. Tudi se ne ozira na to, da je med profesorji več starejših, ki lahko zbolijo ali celo umrejo zaradi koronavirusa.

Se vam zdi, da je epidemija povzročila še večji razkorak med starejšo in mlajšo generacijo?

Nimam statističnih podatkov, zato lahko govorim le na podlagi svojih opažanj. Zdi se mi, da bi mlajši kolegi radi imeli predavanja na fakultetah, saj menijo, da se jim ne more nič zgoditi, ker so mladi. Starejši profesorji pa imajo glede tega zadržke. Ker pa fakultete delujejo v skladu z zahtevami politike, je treba popuščati in upoštevati želje Študentske organizacije, da bodo politiki dobili njihove glasove na volitvah.

Je torej mlade sistem, ki deluje v skladu s političnimi in gospodarskimi interesi, potisnil v narcisizem?

Ne, tako so bili vzgajani in socializirani. Tako delujejo vedno, a ko pride kriza, narcisistični egoizem postane bolj očiten.

Pa je narcisizem mogoče izkoreniniti?

Ne, pri ljudeh, ki so na takšen način socializirani, tega ni mogoče izkoreniniti. To lahko spremenite vi pri vaši hčerki, ki je še dovolj majhna. Posameznikove lastnosti so odvisne od tega, kako so otroci socializirani in vzgajani. Socialne veščine imajo le tisti otroci, ki imajo dvotirno vzgojo, kar pomeni, da se starša ne usklajujeta glede vzgajanja, ki so izkusili avtoriteto in kazen. Od otroka po tretjem letu je treba zahtevati, da dela ne to, kar mu je »fajn«, ampak tisto, kar je prav. Danes vidimo, da ljudje ravnajo po principu ugodja  - delajo tisto, kar jim je »fajn«, ne pa, kar je prav.

Od otroka po tretjem letu je treba zahtevati, da dela ne to, kar mu je »fajn«, ampak tisto, kar je prav.

Je torej od vzgoje in socializacije odvisno, kako se obnašajo mladi – da ne počnejo le tisto, kar jim je fajn?

Vsekakor, posledice narcisistične vzgoje, ki otroke spodbuja, da delajo, kar je »fajn«, so lahko grozljive. Starši teh otrok bodo, ko bodo otroci odrasli, bežali pred njimi, saj bodo otroci od njih brezkompromisno zahtevali, da počnejo to, kar je otrokom »fajn«. Ko bodo otroci na primer zapadli v odvisnosti od drog, se bodo starši morda spomnili, da bi jih morali naučiti delati, kar je prav. Danes učimo otroke delati, kar je »fajn«, a tega ni treba učiti nikogar – to zna vsak, tudi živali. Veliko mladih pa ne zna delati tistega, kar je prav. Ne pravim, da so to vsi. Mladi iz podeželja, ki niso privilegirani, se tega pogosteje naučijo, saj jih starši vzgajajo bolj tradicionalno, ne berejo modnih priročnikov o vzgoji otrok.

Pa je res vse odvisno od vzgoje? Kaj pa, ko pridejo otroci v šolo in med odraščanjem začnejo uporabljati družbena omrežja ter skušajo biti čim bolj priljubljeni, uspešni?

Seveda igrajo tudi druga okolja pomembno vlogo. Ob vstopu v šolo otroci pridejo v okolje, kjer se poudarja tisto, kar je »fajn«. Ne morete pričakovati, da bodo mladi nekaj drugega kot to, kar smo jih naredili. Zadnja raziskava o slovenski mladini je tako pokazala, da so mladi vse bolj individualistično usmerjeni, kar so nekateri avtorji raziskave interpretirali kot naraščajočo individualizacijo –  in to ocenili kot pozitivno. V resnici pa ti rezultati kažejo, da se krepi patološko narcisistični individualizem. Ko sem enemu od avtorjev rekla, da so falsificirali rezultate, ki kažejo na vedno večjo prisotnost patološkega narcisizma, je dejal, da se tega zaveda, a bi bilo takšne rezultate težko objaviti, zato so se odločili, da jih interpretirajo kot naraščujočo individualizacijo. Torej tudi drugi vedo, da gre za okrepljene narcisistične trende. A dokler ni bilo korone, zaradi katere smo postali poudarjeno odvisni drug od drugega, se s tem ni nihče ukvarjal. A otroci že leta odraščajo v družbi, kjer ni solidarnosti, ampak se vse vrti okrog njih samih in njihovega ugodja.

Ko sem enemu od avtorjev rekla, da so falsificirali rezultate, ki kažejo na vedno večjo prisotnost patološkega narcisizma, je dejal, da se tega zaveda, a bi bilo takšne rezultate težko objaviti, zato so se odločili, da jih interpretirajo kot naraščujočo individualizacijo.

To najbrž v mladem človeku povzroča zmedo in čustveno razklanost. Kako naj bo solidaren, sočuten do drugih, ko pa je med odraščanjem dobival sporočila, naj bo osredotočen le nase, na svoje uspehe…

Ne moremo pričakovati od mladih, da imajo socialne veščine, če jih tega nismo naučili. V šolah jih ne učijo, kako biti solidarni, ampak kako poskrbeti za svoje točke. Najbolj uspešne šole v Sloveniji so tiste, ki poudarjajo individualizem in tekmovalnost. Ko sem bila sama najboljša v osnovni šoli, nisem bila za to nagrajevana, ampak sem morala pomagati pri učenju sošolcem, ki so imeli slabše ocene. Danes pa je važno le to, koliko točk imaš ti. Živimo v »jaz« časih in imamo »jaz« generacije.

Če drži, kar pravite, kako lahko potem v skladu z rekom: »Na mladih svet stoji.«, z upanjem zremo v prihodnost?

Če imamo za kriterij družbene ureditve družbeno solidarnost,  potem se nam ne obeta nič dobrega. Možno je, da bo neoliberalizem napredoval do stopnje, da bodo posamezniki naučeni, kako živeti brez socialnosti. A v takšni družbi ne bi želela živeti. Kajti ko se solidarnost umika, nastane prostor za totalitarne intervencije. Če se ne bomo sami dogovorili, kako bomo živeli, nam bo to nekdo ukazal. Mojim študentom se zdi to, da nimamo policistov na ulicah, manj represivno – pa je to res, če imamo po drugi strani nameščene kamere, ki nas snemajo?! Umik tradicionalne oblike nadzorovanja, ki je bila razglašena za avtoritarno, ne pomeni svobode. Uveljavlja se nova oblika nadzora preko strojev in kamer, mobilnih telefonov. Pri tej obliki nadzora nikoli ne veš, kdaj in kako te nadzirajo. Pri policaju si to vsaj vedel. Tehnološki nadzor, ki je nadomestil človeškega, je nenadzorovan, saj se nihče proti njemu ne bori. Stanje se slabša, družbeno tkivo postaja vedno manj solidarno in vedno bolj totalitarno, obenem pa se represija povečuje.

Kako pa se to kaže?

Tudi o tem sem pisala v knjigi Zablode feminizma. Če ženske delamo, kar delajo moški, to ne pomeni, da smo svobodne, ampak da smo šle iz ene represije v drugo. In ta druga je hujša. Povedano ne pomeni, da moramo vreči puško v koruzo. Če nam je mar in si želimo, da družba ohrani človeško noto in socialnost, ne smemo dovoliti, da nam stroji urejajo življenje namesto ljudi. Zdi se, da se v individualnem življenju in družbi čas, v katerem se prakticira socialnost, zmanjšuje, hkrati pa se povečuje čas za prakticiranje egoistične asocialnosti. To je ključna sprememba. Če to spremembo ocenjujemo z dejstvom, da je večina družb preživela ravno zato, ker so bile socialno naravnane, potem gremo na slabše. Nihče me ne bo prepričal, da je vseeno, kdo mi nudi pomoč – stroj ali človek. Ne gre namreč le za to, kdo mi nudi pomoč, ampak od koga jo lahko pričakujem. Komu torej zaupam in ga imam nezavedno za svojega zaveznika –  je to stroj ali človek? To pa ni več nevtralno vprašanje.

Preberite še: Dr. Vesna V. Godina: Dragi Slovenci, bodite dobrodelni, da državi ne bo treba

Morda vas zanima tudi: Dr. Veronika Podgoršek: Strup za človeka je, če pozabi nase