Znanstvenica v New Yorku: V trgovini, kavarni ali pošti se mi Američani zahvaljujejo za delo, ki ga počnem. Odnos Slovencev pa je nasproten

Kar nekaj časa je trajalo, preden sva z mlado slovensko znanstvenico Polono Šafarić Tepeš opravili ta intervju. Praktično ves dan, skoraj vsak dan v tednu preživi v laboratoriju slovitega inštituta v New Yorku, od koder izhajajo številni Nobelovi nagrajenci. Ob tem se je 34-letna Ljubljančanka v preteklih mesecih pripravljala tudi na novo razpravo generalne skupščine Združenih narodov, na temo žensk v znanosti, kamor jo je povabilo slovensko veleposlaništvo.

Z eno vodilnih slovenskih znanstvenic s področja biotehnologije, ki se sicer v svojem doktorskem študiju ukvarja z genetiko pljučnega raka, sva kajpak pogovor začeli o pandemiji in koronavirusu. Njene video razlage o delovanju virusa in cepivih so sicer slovenski javnosti že znane, objavil jih je že Sledilnik. Sama jih je želela v intervjuju podkrepiti tudi z znastvenimi viri in članki, a se zaveda tudi, da se teh kompleksnih stvari prav enostavno ne da pojasniti.

Njeni prijatelji v Sloveniji vedo, da je močno zaljubljena v športe v naravi, a zanje trenutno enostavno nima časa. Nič zato, pravi, da jih trenutno niti ne potrebuje - delo v laboratoriju, ki ga včasih primerja celo z detektivski izzivi, jo namreč polno osrečuje.

Ob pojavu pandemije so vaša znanstvena stroka in laboratoriji toliko bolj na udaru: ali vse skupaj vpliva tudi na vaš študij in raziskave?

Pri nas ni prišlo do prekinitve raziskav, niti odpuščanj zaradi dobrega finančnega stanja laboratorija ter dobrega vodstva. Vsekakor pa so določene raziskovalne inštitucije in univerze po ZDA sprejele nujne ukrepe, kjer je prišlo do odpuščanja zaposlenih ali zamrznitve njihovih delovnih mest. Najbolj so bile na udaru pozicije mlajših raziskovalcev. Odpuščanje pa je prizadelo več žensk kot moških, saj ženske v znanosti zavzemajo več začetniških pozicij kot višjih, te pa so bolj ranljive za odpuščanje. 

Že ob začetkih pandemije koronvirusa ste slovenski javnosti podajali jasne in preproste razlage o delovanju virusov in tudi cepiv. Kakšen je vaš občutek, koliko ljudi v splošni javnosti sploh razume in pozna te osnove in kako veliko težavo to (nepoznavanje) predstavlja?

Mnogo lažje je prebiranje dezinformacij in teorij zarote, ki za razumevanje zahtevajo veliko manj časa ter spominske in logične kapacitete.

Znanost in medicina sta v zadnjih desetletjih postali tako kompleksni, obširni, večplastni in multidisciplinarni, da ni enostavne pojasnitve, kako delujejo novodobna cepiva (mRNK, vektorska, itd.), kakšne so njihove morebitne posledice in katera izmed njih so bolj učinkovita. Za razumevanje tega, je potrebno najprej pridobiti kar obširno osnovo znanja molekularne biologije in imunologije, kar pa je od posameznika zahteva precej zbranosti, časa in želje po razumevanju. Verjamem, da to ni za vsakogar. Mnogo lažje je prebiranje dezinformacij in teorij zarote, ki za razumevanje zahtevajo veliko manj časa ter spominske in logične kapacitete.

Za lažje razumevanje problematike, si za primerjavo lahko pogledamo avtomobilsko industrijo: avti so nekoč bili dizajnirani tako, da smo jih lahko popravljali sami doma. Z današnjo tehnologijo v avtomobilih pa je to postalo praktično nemogoče. Če vzamemo primer Tesla X: zahtevno je že doma zamenjati baterijo, kaj šele menjalnik. Če se nam ta pokvari imamo dve možnosti: avto odpeljemo k pooblaščenemu serviserju ali pa se sami lotimo popravila. A se moramo najprej naučiti, kako to narediti. Najlažje je, da poiščemo video na YouTubu in ponovimo. Pri tem lahko tvegamo, da video, ki smo si ga izbrali ni točen, ne opiše natančnih postopkov ali je celo opisan za drugačen model avtomobila, kar lahko vodi v nove težave pri popravilu. Enako si lahko predstavljate razumevanje delovanja novih cepiv in iskanja informacij o tem preko spleta. Posledice pri avtu bodo sicer vplivale na mobilnost posameznika, posledice odločitve o cepljenju pa imajo lahko vpliv na svetovno populacijo.

Teorije zarote: od kod izhajajo in kako veliko škodo predstavljajo zamejevanju virusa?

Dodatno nezaupanje nastaja tudi zaradi znanstveno-zdravniške stroke, saj jih peščica podaja netočne informacije ali osebna mnenja, ki niso podprta z raziskavami.

Menim, da je težava večplastna - od lahkega dostopa dezinformacij do preveč kompleksnih verodostojnih informacij. Dodatno nezaupanje nastaja tudi zaradi strokovnjakov ter znanstveno-zdravniške stroke, saj jih peščica podaja netočne informacije ali osebna mnenja, ki niso podprta z raziskavami. Do tega lahko pride zaradi omenjenega hitrega napredovanja znanosti, kjer specialisti iz določenega področja enostavno izgubijo stik z novostmi na drugih področij izven njihove specializacije. Če si ne vzamemo časa za prebiranje obsežne strokovne literature, kliničnih študij, in podobno, težko podajamo relevantne informacije, ki so v koraku s časom. Zgodnji primer tega je bil Nobelov nagrajenec Luc Montagnier, ki je podpiral idejo o umetno ustvarjenem koronavirusu v Wuhanu, sklicujoč se na detekcijo HIV sekvence v tem koronavirusu. V istem času so neodvisne znanstvene skupine po svetu dokazale, da je ta ista HIV sekvenca prisotna tudi pri ostalih koronavirusih, izoliranih iz narave. Še več, sekvenco so našli tudi v virusih zunaj skupine koronavirusov (virus bronhitisa, stekline, itd.). Torej gre za evolucijsko ohranjeno sekvenco v določenih tipih virusov. Kljub mnogim dokazom, pa je njegovo mnenje še danes živo in napaja nezaupanje določenih skupin ljudi ter podpihuje skepticizem glede samega obstoja virusa.

Kakšne so, glede na dosedanje ugotovitve, vaše napovedi za prihodnja leta: bo koronavirus z vsemi svojimi različicami še dolgo na tak način omejeval naša življenja?

Na to vpliva mnogo med seboj odvisnih dejavnikov, obenem pa je tu ključno vprašanje: ali bodo nove mutacije virusu omogočile imunski pobeg? Z drugimi besedami, ali bo z novo mutacijo koronavirus uspel »pobegniti« protitelesom, ki smo jih pridobili ob cepljenju ali ob okužbi s prejšnjimi različicami virusa?

Vsekakor je precepljenost populacije (oziroma nivo imunosti populacije) zelo pomemben, a hkrati najbolj nepredviden dejavnik. Ta bo vplival na nove različice virusa (uspešne mutacije), saj SARS-CoV-2 namreč spada v skupino virusov (koronavirusi, HIV in gripa), ki nosijo dedno informacijo v obliki RNK. Tak tip pa je nagnjen k hitrejši akumulaciji mutacij, saj so njihovi encimi (ki kopirajo RNK v DNK) bolj nagnjeni k napakam in posledično nastanku mutacij (več o tem). V primerjavi z virusom HIV, genom SARS-CoV-2 mutira počasneje kot se širi. V povprečju nabere le dve točkovni mutaciji na mesec. Prav tako se bosta dva virusa SARS-CoV-2 iz različnih delov sveta v povprečju razlikovala le za 10 zaporedij v RNK od skupno 29.903. Kljub počasni stopnji mutacije, pa obstaja že več kot 12.000 virusnih mutacij, kar je bilo odkrito preko sekvenciranja že več kot 90.000 virusnih izolatov (javno dostopnih tukaj).

Večina teh mutacij ne bo imela vpliva na širitev ali virulenco virusa, saj ne spremenijo njegovega najbolj ključnega dela – »spike« beljakovine, ki se nahaja na površini virusa in mu omogoča prvo vezavo na človeško celico (preko ACE2 receptorja). Mutacije v tem predelu so že zaznali pri pacientih, okuženih s temi različicami SARS-CoV-2, vendar še ni prišlo do njihove naravne selekcije, saj se za enkrat vse trenutne različice še dovolj dobro vežejo na človeške celice (ACE2 receptor), zaradi česar še ni prišlo do evolucijskega pritiska. Več ljudi je dovzetnih za virus (necepljeni oz. nimajo protiteles), manjši je njegov evolucijski pritisk za boljše širjenje, zato tudi potencialne mutacije, ki imajo virusne lastnosti, niso tako pomembne za njegov obstoj.

 Virusu bo začelo zmanjkovati ljudi, dovzetnih za intezivnejše okužbe.

Sedaj, ko poteka intenzivno cepljenje in bo začela imunost svetovne populacije naraščati, se bo tudi večal evolucijski pritisk. Virusu bo začelo zmanjkovati ljudi, dovzetnih za intezivnejše okužbe. Posledično lahko pričakujemo možnost nastanka mutacij pri necepljenih, ki mu bodo omogočile imunski pobeg in s tem se bo lahko SARS-CoV-2 trajno uveljavil v družbi.

Glede na izkušnje z drugimi koronavirusi pa lahko do tega scenarija pride šele čez nekaj let, tudi zato, ker je večina sveta še vedno dovzetna za okužbo. Poleg tega bo pri stalni uveljavitvi najverjetneje povzročal blage simptome tistim, ki so že bili okuženi ali so se cepili. Pomembno je poudariti, da cepiva, ki sprožijo nastanek različnih protiteles, usmerjenih v različne predele »spike« beljakovine, lahko zmanjšajo verjetnost, da bo takšna mutacija začela prevladovati med ljudmi. Več o tem v tej literaturi in člankih.

Kakšno je bilo sicer vaše zadnje leto in življenje z epidemijo v New Yorku?

V zvezni državi New York od nedavnega, prvič po enem letu, maske niso več obvezno za tiste, ki so popolnoma cepljeni. Podjetja se sama lahko odločajo ali bodo ohranila ukrepe nošenja mask za cepljene ali ne. Trenutno gre za neko prehodno obdobje, ko ne veš, ali v določeno restavracijo ali trgovino lahko vstopiš brez ali z masko. Vidim pa, da kljub sprostitvi tega ukrepa, večina Newyorčanov še naprej uporablja maske. Verjetno zaradi navade, saj so bile obvezne več kot eno leto, morda pa tudi zaradi strahu in nezaupanja zaradi novih mutacij koronavirusa. 

Pandemija je lahko budnica, kako pomembna je znanost za današnje nemoteno življenje. 

Kako poteka cepljenje v ZDA? Kakšen je na splošno odziv ljudi na cepljenje in kako veliko nezaupanje zaradi neželenih učinkov?

V New Yorku smo hitro dosegli precej visoko raven cepljenja. Že od sredine aprila dalje se lahko cepi prav vsak prebivalec New Yorka, brez omejitev. Določene skupine po ZDA pa kažejo odpor do cepiva. Študije so pokazale, da je to moč opaziti večinoma pri Afroameričanih, Latincih, ženskah, mlajših mamicah ter pri ljudeh z nižjo stopnjo izobrazbe. Avtorji študij niso potegniti jasnega zaključka, čemu odpor v omenjenih skupinah. Sama pa menim, da bi države morale že v samem začetku izvajati dobre programe izobraževanja na področju virologije, imunologije in pridobivanja in učinkovanja cepiv. Po drugi strani pa nam je pandemija lahko budnica, kako pomembna je znanost za današnje nemoteno življenje. 

Ste mnenja, da so cepiva varna, četudi so preizkušana razmeroma kratek čas - kar je v splošnem tudi glavni pomislek ljudi pred cepljenjem. Kako dolgo bi morala biti cepiva sploh preizkušana?

Cepiva niso bila preizkušana kratek čas. Nobena klinična faza ni bila preskočena, razen najdaljše – preklinične faze, to je razvoj novega cepiva, saj mRNK in vektorsko cepivo nista prav nič novega. Razvoj teh cepiv sega več kot 15 let nazaj, kjer so se intenzivne raziskave začele in tudi raznovrstne optimizacije. V zadnjih letih je bilo le vprašanje časa, kdaj bo prvo tako cepivo prišlo v uporabo. Pandemija je le omogočila dovolj zbranega kapitala, da je prišlo do prenosa iz predklinčnih raziskav v kliniko. Tu se vidi pomembnost financiranja znanosti. In zakaj je v ZDA raziskovanje tudi toliko bolj ugodnejše.

Pa pojdiva še malo stran od koronavirusa. Kot znanstvenica ste sodelovali tudi v razpravi generalne skupščine Združenih narodov, na temo žensk v znanosti, nazadnje na temo deklic v IT in znanosti ter povezavo z kreativno ekonomijo. Kakšne so te izkušnje, vam morda odstirajo še kakšen pogled, realno sliko statusa žensk v znanosti?

 Že sam starodavni pregovor pravi – več glav, več ve, in ne specificira katerega spola je posamezna glava.

Ob tem vprašanju bi najprej rada posebej poudarila, da sem neizmerno ponosna na Slovenijo in na slovensko misijo v ZN. Soorganizacija in podpora slovenske misije ter veleposlanice Darje Bavdaž Kuret pri tako pomembni temi kot je spolna enakopravnost predvsem v znanosti, je nekaj neizmerno plemenitega za tako majhno državo. Ob pandemiji je pomembnost doprinosa znanosti k življenju ljudi prišla bolj do izraza. Hkrati pa je znanost panoga z največjim razkorakom med spoloma, kljub temu, da znanost, eksperimenti, računanje in podobno nimajo veze s tem, kdo jih izvaja. Pomemben je le rezultat in njegova interpretacija. Zato je v znanosti enakopravnost še toliko bolj pomembna. Saj že sam starodavni pregovor pravi – več glav, več ve, in ne specificira katerega spola je posamezna glava. Ta prestižna mednarodna konferenca v ZN je organizirana preko kraljevske akademije – Royal Academy of Science International Trust in močno upam, da bo, kljub novemu mandatu, slovenska misija še naprej podpirala izboljšanje stanja žensk v znanosti na svetovnem merilu.

Je ključnega pomena prav to, da same s svojim zgledom znanosti naredite »boljši marketing« in tako opogumljate mlada dekleta, da se odločijo za znanstveno kariero?

Na nek način ja, ampak vseeno mislim, da bi pomoč družbe bila dobrodošla. Vsak lahko prispeva k izboljšanju položaja. V 1960 se ženske v ZDA niso smele izobraževati in celo vstop na določene univerze jim je bil prepovedan. Šestdeset let kasneje imamo ženske možnost izobraževanja in pridobitve naziva doktor, še več, v naravoslovnih vedah zapolnjujemo že skoraj 50 odstotkov zaposlitvenih mest. Toda večina teh mest so začetniške pozicije. Ženske z enako izobrazbo napredujejo veliko počasneje. Znanost ni edina veja, kjer je ta razlika ogromna. V vseh panogah je izredno malo žensk na višjih pozicijah kot so manager, izvršna direktorica, CEO, CSO in tako dalje. V informacijski tehnologiji je takih le 16 odstotkov. Rezultati govorijo glasneje od besed, zato zgolj boljši marketing ne bo dovolj. Prav tako ne bo pomagalo, če pripeljemo več deklet in žensk v znanost. Potrebno je ustvariti vodilne pozicije, ki so namenjene ženskam in te začeti zaposlovati, saj zaradi naše nezavedne pristranskosti tega sicer nikoli ne bomo uresničili. 

 Potrebno je ustvariti vodilne pozicije, ki so namenjene ženskam in te začeti zaposlovati.

Povejte nam še kaj iz vašega življenja stran od štirih sten laboratorija? Pogrešate morda aktivnejši način življenja, šport, naravo?

Tisti, ki me poznajo vam bodo potrdili, da sem vedno bila prva v vrsti za športe v naravi – jahanje, jadranje, smučanje. Moje znanstveno področje in raziskave pa so me tako zasvojile, da enostavno ne potrebujem več zunanjih dogodkov, da bi bila srečna. Ko delam s tumorji, ki jih dobim od otrok in vem, da imam v laboratoriju vsa orodja in vso razvito tehnologijo ter znanje da jih lahko preučujem, razumem, ugotovim, kakšno bi bilo najboljše zdravljenje, nobeno jadranje, jahanje ali smučanje ne more nadomestiti tega občutka. Ko rečem, da delam že skoraj 6 let skoraj 7 dni na teden, je to tudi deloma zato, ker želim videti rezultate svojih eksperimentov čim prej. Je kot na nek način kot detektivsko delo, ko začneš odkritvati zgodbo te povleče notri in želiš vedeti vedno več.

Kako zrete v vašo prihodnosti, je ta v New Yorku? Kako dolg študij vas še čaka in kam se ozirate po doktoratu?

Kot sem omenila, ZDA je izredno ugodna za znanstvene raziskave, saj tu ni edini vir financiranja projekta le preko državnih sredstev. Ogromen delež financiranja prihaja tudi iz neprofitnih organizacij in osebnih donacij. S tem pa se tudi kaže ameriška kultura. Ob vsakdanjem klepetu v trgovini, kavarni, pošti s tam zaposlenimi se mi je počasi razkrival njihov odnos do znanosti in znanstvenikov. Izredno me je presenetilo, ko so se mi omenjeni zaposleni zahvaljevali za delo ki ga opravljam. Tega v Sloveniji nikoli nisem doživela. Še več, med pandemijo sem dobila občutek, da je odnos Slovencev do znanstvenikov celo obraten kot v ZDA, kar tudi med drugim vodi v manjšo željo po vrnitvi.

Preberite še: Emilija Stojmenova Duh: Slovenci smo digitalno nepismeni in to me zelo skrbi

Morda vas zanima tudi: Policistka Petra Tkalec: V nesreči si ti tisti človek, ki ga lahko nekdo prime za roko