V človeku je notran­ja sila, ki sili k spoznavanju in učenju novega

Je volja do znanja in učenja nekaj, kar pridobimo, ali se z radovednostjo po védenju že rodimo?

O tem, kaj jima pomeni vseživljenjsko učenje, smo govorili z Majo Gal Štromar, vsestransko umetniško ustvarjalko, in dr. Samom Rugljem, urednikom založbe UMco.

Maja Gal Štromar, igralka, pisateljica, prevajalka

»Moja volja do učenja je bolj prirojena, četudi sta bila oba starša zelo naklonjena izobraževanju. Študirala sem jezike, v tujini končala gledališko šolo Lecoq. Do danes pa sem se lotila različnih izobraževanj. Vendar ni le okolje tisto, ki nas spodbudi k izobraževanju. Verjamem v neki osnovni zapis, v danost, ki jo vsak človek prinese na ta svet, v intimni klic. Ne vem, kaj bi bilo, če bi se rodila v drugem času ali okolju. Kar pa me skrbi dandanes, je, da sta znanje in razgledanost postala bolj postranska stvar.

Skoraj tridesetletni slušatelj na moji delavnici me je pred kratkim presenetil, ko je rekel, da ne ve, kdo sta Fellini in Tarkovski, kdo je bil Tito in kaj se je dogajalo na naših tleh pred osamosvojitveno vojno. Šolski sistem potrebuje dober pretres. Sistem, ki naj bi formiral ljudi, prepogosto hladno točkuje, postaja formalističen in tako mladim ubija duha. Ko sem imela štiri ali pet let, sem mami učiteljici nekega dne ukradla priprave za šolo.

Tedaj so jih pisali še na roko, in čutila sem neverjetno stisko, prav peklo me je pod grodnico, se spominjam, da jih ne znam prebrati. Zato me je starejši brat Aleš naučil brati še pred šolo. In seveda mi nihče ni verjel, da sem lahko že kot predšolski otrok brala Zabavnik in Vsevede.«

Dr. Samo Rugelj, založnik, publicist, pisatelj

»Ko se človek rodi, začne hlastati za informacijami. A evolucija nas je opremila predvsem s sposobnostjo preživetja, zmožnostjo prenašanja genov v naslednjo generacijo. Nevroplastičnost možganov se zato z leti zmanjšuje, vendar kot nas uči tudi knjiga Živo omrežje Davida Eaglemana, ki smo jo pravkar izdali, nikoli popolnoma ne zamre.

Napredek človeštva je zelo spremenil dolžino in način preživljanja našega življenja, pospešeno spreminjanje sveta pa zahteva stalno prilagajanje. Zato je vseživ­ljenjsko izobraževanje nekaj, kar je za marsikoga, ki želi živeti čim bolj neodvisno in ustvarjalno, nujno. Nič čudnega torej ni, če so dandanes režiserji, pisatelji ali pa znanstveniki stari več kot osemdeset let.

Znanje in učenje poglablja védenje o svetu. Izobraževanje mi je bilo kot vrednota položeno v zibko, do splošne knjižnice sem imel deset minut hoje in čarobni svet prav­ljičnih ur ob sobotah dopoldne, ko je Saša Vegri s polne mize knjig izbrala pravljico, me je – poleg vzgoje in genov – zaznamoval za zmeraj.

Verjamem, da v človeku obstaja neka notran­ja sila, ki sili k spoznavanju in učenju novega. Dober primer je moj oče, ki se je rodil v majhni kmečki hiši, v majhni vasi, hodil v majhno in preprosto šolo, bil kot najstnik prisiljen oditi v partizane, a si je vseeno želel (do)študirati, čeprav v tujem kraju in drugem jeziku, ter šele v letih, ko se je mnogo njegovih kolegov že upokojevalo, končno uresničil svoje življenjsko po­slanstvo.«

Preberite še: Barbara Rogelj: Nikakor se ne strinjam, da je bila naša generacija kaj bolj »kulturna«

Morda vas zanima tudi: Pismo ministrstvu za šolstvo: Skrajšajte počitnice in podaljšajte šolsko leto