Tanja Kocman: Črni humor lahko zelo pomaga pri spopadanju z bolečimi temami

Z ljubiteljico besed, oboževalko dejanj, občasno kolumnistko in radijsko voditeljico Tanjo Kocman sva se pogovarjali o njeni izgubi dela na radiu, odnosu z mamo, težavah s samopodobo in prijateljstvih.

Pred najinim srečanjem sem si na podlagi njenih objav na družbenih omrežjih predstavljala, da je zabavna, sproščena, iskrena in prijetna oseba. Nisem se motila, vendar je Tanja več kot le to. Že po nekaj minutah pogovora z njo sem namreč spoznala, da pred mano sedi inteligentna, zrela, prijazna, elegantna, srčna ženska, ki pogumno govori tudi o najtežjih trenutkih v svojem življenju.

V začetku aprila ste naznanili, da niste več del radijske ekipe Radia Center, kjer ste delali šest let. Najbrž vas je prekinitev sodelovanja prizadela, saj domnevam, da ste imeli svoje delo radi.

Radio mi je bil od vseh medijev najbolj blizu in svojemu delu sem bila povsem predana. Zame je bilo to več kot služba, saj sem nenehno spremljala novice, želela sem biti v koraku s časom, razumeti svet, imeti širši pogled na stvari. Na radiu mi je bilo najbolj všeč, da sem spoznala veliko zanimivih ljudi in zgodb, ki jih sicer ne bi. Menim, da moja radijska pot še ni zaključena, vsekakor pa je zaključeno sodelovanje z Radiom Center. Hvaležna sem za vse, kar sem se tam naučila. Konci so velikokrat grenko-sladki in bi lahko bili izpeljani tudi drugače. Toda o podrobnostih ne želim govoriti.

Kako ste se ob tem počutili? Ste bili potrti, razočarani?

Ker se je to zgodilo v času epidemije koronavirusa in je bila to nenavadna situacija, tega nisem sprejela tako težko. Manj intenzivno sem občutila razliko, ker sem bila že pred tem večino časa doma z mamo in psom. Zaradi tega je bil prehod bolj enostaven in nisem zapadla v depresijo. Vsekakor pa si ob koncu obdobja, ki je bil tako velik del tvojega življenja želiš, da bi se stvari zaključile drugače. Z manj grenkega priokusa.

V tistem obdobju ste začeli snemati video posnetke z vašo mamo Duško, ki jih delite na družbenih omrežjih. Zakaj sta se odločili za to?

Pravzaprav sva to počeli preden sem ostala brez dela na radiu, saj mi je moj nekdanji sodelavec svetoval, naj posnamem videe z mamo, ki je zgovorna tako kot jaz. Sprva je bila zadržana do te ideje, saj je domnevala, da to ne bo nikogar zanimalo, vendar sem jo prepričala v sodelovanje, ker verjamem, da ljudi zanimata pristnost in iskrenost. Marsikdo je namreč naveličan podob popolnih ljudi, ki bivajo v luksuznih hotelskih sobah. Seveda tudi sama rada kdaj pogledam fotografije, kjer je vse prikazano lepo, vendar življenje večinoma ni takšno. Vsekakor pa je srce moje mame prelepo in to lahko ponudiva. (smeh) Ljudje so zelo lepo sprejeli najine video posnetke, kar me izjemno veseli, saj bi me zelo prizadelo, če bi kdo kritiziral mojo mamo.

Kadar imam slab dan, se zaradi žaljivih komentarjev sprašujem, zakaj sploh objavljam svoje občutke.

Kako se sicer spopadate z negativnimi komentarji?

Odvisno od dneva. Včasih se ne zmenim za to, drugič pa me žaljivke prizadenejo in se odzovem na njih, vendar pogosto to obžalujem. A določene ljudi je potrebno opozoriti na bonton. Nikakor ne mislim, da moram biti vsem všeč, saj bi to pomenilo, da imam 'spužvast' karakter. Vendar ne razumem, zakaj nekateri ljudje čutijo potrebo, da žalijo druge. Presenečena sem, da velikokrat to zaznam med starejšimi ljudmi. Kadar imam slab dan, se zaradi žaljivih komentarjev sprašujem, zakaj sploh objavljam svoje občutke, razmišljanja in fotografije na družbenih omrežjih. Toda, ko preberem, da je nekoga moj odnos z mamo opomnil, da to pogreša ali pa se ga je dotaknila moja kolumna, vem, zakaj to počnem.

Sta si bili z mamo vedno tako blizu ali sta se v zadnjih letih zbližali?

Vedno sva si bili blizu. Seveda sva imeli v mojem najstniškem obdobju težave in si je najbrž kdaj želela, da se odselim. (smeh) Zelo sva si različni, ampak se znava pogovoriti, kadar naletiva na nesoglasja, saj sva obe čustveni. Trenutno imava odnos starega zakonskega para. Pogrešava se, kadar nisva skupaj, če sva preveč skupaj, pa si greva na živce. Najini prepiri ne trajajo dolgo, ker se znava opravičiti druga drugi. V zadnjem letu sva se bolj zbližali, saj sem po očetovi smrti začela še bolj ceniti odnos z njo. Zanimivo je, da si večino življenja želimo najti sorodno dušo in velikokrat sploh ne opazimo, da jo že imamo ob sebi.

O očetovi smrti ste napisali ganljivo in obenem pretresljivo kolumno. Vam je pomagalo, da ste prelili svoje občutke na papir?

Dolgo sem razmišljala, če bi sploh spregovorila o tem. Ne zaradi sebe, ampak zaradi svojega očeta, ki se ni želel izpostavljati. Toda pozneje sem spoznala, da mi pomaga, če govorim o svojih bolečih občutkih. Zdi se mi, da je smrt tabu tema in pogosto se ljudje ob izgubi bližnje osebe zaprejo vase. Meni je zelo pomagalo, da sem se z mamo pogovarjala o očetovi smrti in o tem, kako zelo ga pogrešava. Kadar obujava spomine nanj, ga ohranjava v najinih življenjih in vedno znova se zavem, kako dragocen je bil zame. Pomembno se mi je zdelo, da o tem pišem. Veliko ljudi se je odzvalo na mojo kolumno in takrat sem opazila, koliko jih nosi podobno bolečino v sebi. Kadar ti je nekdo tako blizu, kot je bil meni moj oče, bolečina ob smrti nikdar ne izgine. Ne mine dan, ko se ne bi spomnila nanj. Bolečina sicer ni več tako močna, a je še vedno prisotna in se je zarezala v mojo dušo. Dovolim si čutiti žalost, kadar je prisotna. Odkar se je to zgodilo tudi drugače dojemam življenje, manj pozornosti namenjam površinskim zadevam in lažje predelam določene težave, saj se mi ne zdi nič težje kot to.

Veliko ljudi pozna vašo duhovito plat in najbrž zaradi tega marsikdo pričakuje, da ste pogosto nasmejani in zabavni. Čutite kdaj to kot breme?

Humor je zame neke vrste zdravilo, saj z njim rešujem svoje težave. Tudi črni humor je lahko zelo koristen pri spopadanju z izzivi in bolečimi temami. Z njim svoje življenje bolje uravnam, saj mi je lažje, če pogledam na določene stvari z distanco in s kančkom samoironije. Toda prevečkrat ljudje napačno interpretirajo moj smisel za humor in pričakujejo, da jih bom zabavala in pripovedovala šale. Na srečo ljudje, ki me dobro poznajo, vedo, da sem večplastna oseba. Vendar imam večni problem zaradi svoje odkritosrčnosti, saj se velikokrat norčujem iz sebe, zaradi česar se nekateri opogumijo ter pripovedujejo žaljive šale na moj račun. Med prijatelji, kadar se zbadamo, je to povsem sprejemljivo, drugače pa je, če to počne nekdo, ki me ne pozna osebno. Meja med šalami in žaljivkami je zelo tanka.

Vedno bolj cenim žensko družbo

Pred kratkim ste postali ambasadorka enega izmed slovenskih športnih centrov. Na facebooku ste zapisali, da se, odkar pomnite, borite s svojimi kilogrami in baročno izpopolnjenim telesom. Ste že prišli do točke, ko sprejemate sebe takšno, kot ste ali se še vedno obremenjujete s svojo telesno podobo?

S tem se bom najbrž spopadala vse življenje, ker se je to zasidralo vame, ko sem bila v najbolj občutljivem obdobju. Nisem sicer nenehno obremenjena s svojimi kilogrami in se zavedam, kaj je v življenju resnično pomembno. Podobno kot mnogi ljudje sem tudi jaz nagnjena k samokritičnosti, vendar sedaj to ne ovira mojega življenja tako močno kot nekoč. V srednji šoli sem imela hude težave s svojo samopodobo, borila sem se tudi z motnjami hranjenja. Moja mama je takrat sedela ob meni in preverjala, da pojem obrok do konca, zato sva se takrat zbližali. V tistem obdobju so me zelo prizadeli žaljivi komentarji na račun mojega videza, ki jih niso izrekli le moji vrstniki, ampak tudi starejši ljudje, recimo, babica od moje prijateljice. Vse to sem ponotranjila. A z leti sem postala hvaležna za te izkušnje, saj sem zaradi njih bolj obzirna do drugih ljudi in njihovih čustev, zato si nikdar ne drznem ocenjevati nekoga na podlagi njegovega videza, kar se mi zdi ena od mojih boljših lastnosti. Vsi imamo svoje boje in nikdar ne vemo, zakaj je nekdo takšen, kot je. Vsaka borba, če potegneš iz nje najboljše, te lahko obogati. Vendar pomaga, če imaš ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupaš svoje težave.

Kako pomembno vlogo imajo prijateljice v vašem življenju?

Prijateljski odnosi se spreminjajo, saj z nekaterimi ljudmi odraščaš in se pozneje razideš, kar ne dojemam tako usodno. Dandanes bolj cenim prijateljstva, saj vse najslabše in najlepše stvari delim s svojimi prijateljicami. Vedno bolj cenim žensko družbo in veliko mi pomeni, kadar se družimo ženske s podobnimi vrednotami, saj se takrat zgodi magija. Velikokrat sem bila izgubljena, ko sem iskala ljubezen v moških in je nisem našla, sedaj pa sem hvaležna za pogovore s prijateljicami.

Ali navkljub razočaranjem na ljubezenskem področju verjamete v ljubezen?

Še vedno imam romantično predstavo o ljubezni, za kar krivim hollywoodske filme. Zavedam se, kako izkrivljena je ta podoba, saj so mi to razkrile moje ljubezenske izkušnje, čeprav moram povedati, da sem imela čudovitega prvega fanta. Boljšega prvega fanta si ne bi mogla želeti, četudi sem imela zaradi njega pozneje visoke standarde in sem bila pet let samska. Zame je značilno, da se hitro navdušim in tudi hitro ohladim, kadar imam previsoka pričakovanja. Verjamem, da nekje obstaja nekdo zame, vendar mi je vedno manj hudo, če se to ne bo uresničilo. Seveda si želim spoznati nekoga, ki bi potoval z mano in imel podobna zanimanja, a doslej še takšnega človeka nisem našla. Do takrat, ko ga bom, pa bodo mama, prijateljice in moj pes povsem dovolj. (smeh)

Preberite še: Zala Djuric: Hudo mi je, ko vidim ljudi, obsedene s pasemskimi psi

Morda vas zanima tudi: Zasebno sem bolj Metaste narave in pa Ines Erbus: Najprej bo oblekla moške zadnjice