Sara Isaković: Včasih sem molila, da bi trener zaspal

Iz nje veje pozitivna energija. Njenim zgodbam se nasmejiš, a iz njih potegneš tudi nauk. Sara prisega na meditacijo in mirno glavo. Kot psihologinja ljudem v teh težkih časih svetuje na družbenih omrežjih in je prepričana, da je zdaj čas za trening glave. Prav ta namreč naredi razliko in na koncu prinese rezultat. Tako v življenju kot v športu. Sara rezultate ima. Olimpijska podprvakinja je tudi po športni karieri našla srečo – zasebno in v delu, ki ga opravlja.

Vrag je do konca odnesel šalo, prestavili so tudi poletne olimpijske igre v Tokiu. Vaš komentar?

Ves čas sem spremljala, kako se bo razpletla ta zgodba. In čeprav so Japonci zaradi izjemnih finančnih vložkov v igre zavlačevali, je bila odločitev o prestavitvi pričakovana. Še posebno je bodo veseli mlajši športniki. Zanje je to velik plus, ker jim doda vse leto za še boljše priprave. Za starejše, ki so želeli po igrah zaključiti kariero, pa to pomeni še dodatno leto mučenja z napornimi pripravami. Ampak vsi športniki so na istem in vsi si zaslužijo enako priložnost. Menim, da je zdravje na prvem mestu, hkrati pa si bomo igre v Tokiu zaradi vsega skupaj še bolje zapomnili.

Na olimpijske igre vas vežejo lepi spomini, saj ste s srebrno medaljo v Pekingu leta 2008 dosegli uspeh kariere. Kako tisti čas čutite danes?

Vsekakor se ne zbujam vsak dan z mislijo: 'O, jaz imam pa olimpijsko medaljo!' (smeh) To se zgodi enkrat letno, in sicer 13. avgusta, ko praznujem obletnico osvojitve in vse skupaj malo podoživim. Čeprav se mi zdi kar dolgo nazaj, so občutki izjemno lepi. Smešno je, ko vidim kakšne fotografije takrat 20-letne Sare, kakšen otroček sem še bila, kar takšna malo zabuhla. (smeh) Ko pomislim na to, da sem imela že takrat zelo zrel odnos, jasno vizijo, kako pristopiti k doseganju uspeha, pa sem še posebno ponosna. Poleg zelo zavzetega treninga sem se namreč tudi psihološko pripravljala na dogodek ter si vizualizirala tekmo in rezultat.

Slovenija se bliža četrtemu tednu karantene, to pa je že čas za resnejše stiske in posledice pri ljudeh. Kakšna so vaša pričakovanja?

Stisk je verjetno ogromno. Že samo starši, ki morajo delati od doma, kjer imajo zdaj tudi otroke, se vsakodnevno znajdejo v hudih težavah, kako zagotoviti mir ali poleg svojih obveznosti pomagati še otrokom pri šolskih zadolžitvah. Verjamem, da se marsikomu že meša, da je veliko kreganja, psiholoških vojn. Zato poskušam od daleč pomagati po najboljših močeh in delim, kako se čustveno umiriti, stabilizirati, postaviti misli na pravo mesto, da laže obvladujemo psihološki in fiziološki stres. Zelo zagovarjam tudi to, da je vsak od nas odgovoren za svoje počutje in misli, posledično seveda tudi za svoja čustvena stanja in dejanja. Torej, kako gledamo na situacijo, kako jo doživljamo, kako se ob tem počutimo in kako se obnašamo do sebe in drugih. Dobro bi bilo, če bi se vsak posameznik zavedal teh odgovornosti.

Oče me je imel preprosto samo neskončno rad ne glede na mojo pridnost, poslušnost ali uspešnost.

Glede na čas, ki smo ga prisiljeni preživeti skupaj, je jasno, da bo na plan prišlo mnogo bremen. Ne glede na to, kako težko bo, bomo verjetno morali začeti razčiščevati med sabo, kar je v resnici dobro?

Ja, zagotovo bo tako, pomembno pa je, kako se bodo ljudje lotili tega. Nekateri bodo šli v negativno smer, vrtinec jih lahko posrka in samo upam, da ne bo prihajalo do resnejših sporov. Marsikdo pa bo lahko situacijo izkoristil povezovalno. Ljudje se bodo tako zbližali, družine povezale, nekatere bosta prevzeli kreativnost in produktivnost. Tisti, ki se bodo poglobili vase, bodo odkorakali v prihodnost boljši v smislu osebne rasti. Možnosti je veliko, vsak posameznik pa se bo odločil, katero pot bo ubral.

Kako se s situacijo spopadate vi?

Pred časom sem napisala knjigo Mentalni trening za plavalce, zdaj pa jo bom zaradi odzivov preuredila tako, da bo namenjena vsem, ki jih to zanima. Dopoldneve tako preživljam ob ustvarjanju novih zapisov in pripravljanju vsebin. Ker so mi odpadla motivacijska predavanja, nadaljujem ostale aktivnosti, med katere sodijo tudi vsakodnevne individualne seanse z mojimi strankami prek videokonferenc. Med njimi so judoisti, teniški igralci, tekači na smučeh, veslači, podjetniki, glasbeniki. Pišem tudi članke za ameriške spletne platforme in na spletu spremljam predavanja zanimivih ljudi iz stroke. Veliko kuham! (smeh) In pospravljam. Hodim na sprehode, doma imam nekaj uteži, teh se lotim proti večeru. Vsak večer tudi meditiram.

Vsekakor se ne zbujam z mislijo: O, jaz imam pa olimpijsko medaljo!

Tudi vaš fant nima težav z izolacijo?

Ne, Grega je prav tako sam svoj šef, lahko dela od doma in imava se noro dobro. Lahko bi posnela dokumentarni film, kako delovati kot zdrava ekipa. Razdeliva si delo, vsak opravi svoj del v gospodinjstvu in poslu, potem pa nama ostanejo sprehodi in večeri. Super se imava, vsak dan raje.

Študij in precejšen del treniranja ste opravili v ZDA. V čem se Slovenci najbolj razlikujemo od Američanov glede psihološkega pristopa?

Mi smo zelo disciplinirani, vendar nas hitro preplavi negativizem. Hitro se nečesa ne da storiti ali se postavimo v vlogo žrtve. V ZDA se v štirih letih v ekipi 25 deklet nikoli, niti enkrat samkrat, ni nobena od plavalk na glas pritožila. Naša trenerka je vzpostavila kulturo odličnosti. Vsakič, ko prideš tja, daš vse od sebe. S tem smo se dekleta vlekla gor, ne dol. Pri nas to žal ni pravilo. Povedala nam je tudi, da smo športnice 24 ur na dan, ne samo tistih šest ur, ko treniramo. Moja drža, kako sedim, koliko pijem, kaj jem, koliko se pritožujem izven treningov itd., vse to vpliva na rezultat. Za to, da se lahko držim svoje discipline, da imam red in da delam stvari, ki mi bodo dolgoročno koristile, moram vsak dan ozavestiti svoje misli in čustvena stanja ter jih ohranjati ves dan. Zdi se mi, da se pri nas prevečkrat čaka, da se rezultat zgodi. Premalokrat pa se zanj zavestno odločimo, se usedemo in vse skupaj jasno načrtujemo. Verjamem sicer, da je bilo pri naših košarkarjih in odbojkarjih drugače. Jaz sem morala sama priti do orodij za spopad z lastnim negativizmom in negativci okoli sebe.

S čim ste se morali spopadati?

Pri nas so kolegice dnevno govorile: 'Sara, ali bomo danes umrli, ali tebe tudi vse boli, ker mene vse boli, Sara, a greš lahko danes malo počasneje,' ali pa 'Sara, danes imamo nadomestnega trenerja, a bomo malo pogoljufali?' In seveda, če jaz nisem goljufala, tudi ekipa ni mogla.

Kaj pa pri sebi?

Oh, to je šele bilo nekaj! (smeh) Jaz sem se začela sama sebi smiliti in jokati, še preden sem se sploh odrinila od stene in začela plavati. Mislila sem si, da to sovražim, to je vse brez veze, itak mi samo škoduje, kaj je v plavanju sploh dobrega. Ob petih zjutraj sem vsak dan molila, da bi trener zaspal. Kaj bi dala, da bi mama samo obrnila avto in da bi šla lahko nazaj spat. Ampak potem sem se naučila, da so te misli samo simptom stresa in da si bom samo škodovala, če se bom smilila sama sebi. Zaradi stresa se mi zakrči dihanje, zaradi napačnega, slabšega dihanja pa se mi ob naporu hitreje kisli telo in me še bolj boli. To me je pripeljalo do spoznanja, da sem sama odgovorna za svoje razmišljanje in razplet. Si bom pomagala ali si bom škodovala? Negativnost nikoli ne gre stran, nastaja pa razlika v tem, kako se z njo soočiš.

Sploh pod pritiskom rezultata, kjer se zlomi marsikdo, ki na treningih sicer blesti. Ta tema pa je zelo kompleksna, vse se začne že v zgodnjem otroštvu ...

Seveda, ključ je v tem, kako se počutiš kot človek ne glede na rezultat. Če se počutiš dobro in nisi odvisen od rezultata, nimaš česa izgubiti. Lahko prideš na tekmo in igrivo poskusiš ugotoviti, kako dober si. Pomembna razlika je bila, da sem bila jaz vedno Sara, ki plava, in ne plavalka, ki ji je ime Sara. Pritisk rezultata me ni hromil. Misli, kot so, kaj pa če mi zdaj spodleti, joj, kaj pa, če izgubim, so popolnoma drugačne kot denimo, kaj si želim, da se zgodi, kaj lahko naredim glede tega, ugotovim, kaj je sploh pod mojim nadzorom in poskušam nadzirati to ter se ne ukvarjati s tistim, česar itak ne morem nadzorovati. Seveda se moraš zelo dobro počutiti glede svojih fizičnih sposobnosti. Brez pravega treninga in izpiljenih podrobnosti pozitiven rezultat ne more priti.

Če se ozrem na starše, me je reda, discipline in natančnosti zagotovo naučila mama, ki me je tudi vozila na treninge. Oče me je imel preprosto samo neskončno rad ne glede na mojo pridnost, poslušnost ali uspešnost, verjetno je za to zaslužna tudi njegova srbska mentaliteta. Ne vem, če me je kdaj pohvalil, da sem pridna, ker sem pospravila sobo. Izkazoval mi je samo ljubezen, vedno sem bila njegovo sonce, v vsem me je podpiral in znal mi je prisluhniti. Tudi drl se ni name. Spodbujal me je k pogovoru. Ko sem bila v stiski, jezna ali drugače razrvana, je to opazil in me spodbudil, da sem povedala, kaj me tako jezi in razburja, ni me zatrl nazaj, češ naj se neham dreti in se jeziti. Name tudi ni projiciral svojih pričakovanj. Zagotovo je to botrovalo temu, da se v svoji koži počutim dobro in sprejeto.

Premalokrat se za rezultat zavestno odločimo in vse skupaj jasno načrtujemo.

Imate tudi brata dvojčka. Za dvojčke je značilno, da imajo zelo kompleksen odnos, kako je z vama?

Midva sva noro povezana, najboljša prijatelja, pravi blagoslov je, da imam brata dvojčka. Čeprav Gal zdaj živi v Dubaju, kjer dela kot pilot, sva ves čas v stikih in se podpirava. Nikoli se nisva skregala, vedno sva držala skupaj in se oba borila proti staršem. (smeh) Ampak res smo se imeli dobro, doma smo se veliko smejali.

Na družbenih omrežjih delite nasvete za ljudi. Kako ste se odločili za to angažiranje?

Le kdaj bi bil lahko čas bolj pravi, kot je zdaj?! Na svojih predavanjih se srečujem s posamezniki, ki so navdušeni nad počutjem, ko preizkusijo kakšno tehniko za meditacijo ali trening možganov. Potem pa tega doma ne izvajajo in za to najdejo milijon izgovorov. Danes sem prepričana, da ima vsakdo vsaj deset minut več časa zase. In izkoristimo ga lahko, da se malce izprašamo. Kje so moje misli, o čem razmišljam, si s tem pomagam ali si škodujem, kako ravnam s svojimi čustvi, lahko prevzamem odgovornost za svoje navade? Denimo konkretno, ali morda zdaj ves čas segam v omarico s čokolado, ko jo imam pri roki 24 ur na dan, in zakaj to počnem?! (smeh) Tematik je neskončno! Čas pa je pravi. Zakaj ne bi odkorakali iz tega obdobja boljši, močnejši, s čistejšo glavo, bolj izostreno čustveno inteligenco in z manj uničujočimi miselnimi vzorci, ki nas omejujejo in nam škodujejo pri samozavesti in motivaciji?

Preberite še: Preverjeno - kateri nasveti za srečo dejansko delujejo in kateri žal ne

Morda vas zanima tudi: Dihajte dobro, ne globoko