Lana Švab: Potrpežljivost z jasnim ciljem pripelje do uspeha

Kako sem se odločila za pogovor z Lano Švab? Lana je precej mlajša od mene in skupaj sva do sedaj preživeli le nekaj ur. A vsakič sva se zapletli v zanimiv pogovor. Pogovor, ki me je vedno navdušil, ker razmišlja o svetu, družbi in razmerah kot nekdo, ki je že preživel in videl veliko.

Je nasmejana, pozitivna, zaljubljena v modo, v svoje delo, potovanja, v neki pretekli vrednostni sistem - če je ne bi imela pred seboj, bi se mi zdelo, da se pogovarjam z osebo, ki je starejša, polna življenjskih modrosti. Poleg potovanj rada bere in pravi, da jo že od otroštva definira ženska energija. Opazuje svet okoli sebe, Slovenijo vidi pozitivno, a ker pripada generaciji, ki bi v tem trenutku morala živeti svoja najboljša leta, vidi tudi pomanjkljivosti. Pomanjkljivosti, kjer je, kot pravi sama, veliko prostora za izboljšave. Lana veliko razmišlja o naši potrošniški kulturi in o tem, da se potrošniško vse bolj obnašamo tudi do odnosov. Kritično gleda na hitre menjave in na nepotrpežljivost, hitro naveličanost. Zato se mi zdi, da je oseba, ki navdihuje. Res je, da ve, kaj hoče, in to ni lastnost, ki jo imajo vsi ljudje. Je pa dejstvo, da to ne čudi, saj se nenehno izobražuje, potuje in z veseljem širi krog prijateljev in znancev.

Intervju je napisan kot prvi v seriji intervjujev pod okriljem prevoda knjižne uspešnice Parižanka, kjerkoli že si in drugega dela Parižanke, ki bo kmalu na knjižnih policah. Zato so nekatera vprašanja povzeta po obeh knjigah.

Pogovor je nastal preden nam je pandemija popolnoma spremenila življenja.

Si ena redkih, ki se je zaradi dela pripravljena preseliti z enega konca Slovenije na drugi. In to ne v Ljubljano. Kako si se za to odločila?

Na Obali sem ostala po študiju. Sicer je res, da s prekinitvami, saj sem se za nekaj časa odselila v Milano, kjer sem opravljala delo informatorja na gospodarski razstavi Expo 2015, pred in po tem pa sem na kratko živela tudi v Ljubljani. Sedaj že nekaj let stanujem v Portorožu in se dobro počutim. Številni sončni dnevi, tek ob Sečoveljskih solinah, morski zrak in dokaj umirjeno življenje mi ustrezajo. Pravijo, da malo že zavijam po primorsko, dobro govorim tudi italijansko, ki jo tukaj v enem stavku mešajo s slovenščino.

Torej ti bolj prija primorska mentaliteta?

Življenje na Primorskem ima številne prednosti. Ljudje so topli, nasmejani. Verjetno je to posledica sonca in morja. Je pa res, da pogosto pogrešam svojo ˝štajersko stran˝ Krškega, stare starše in sovaščane. Odnosi na vasi se mi zdijo pristnejši, ljudje topli, otroci se še vedno igrajo ristanc in ljudje se pogovarjajo o tem, ali imajo voluharja na vrtu, koliko grozdja so sprešali in koliko kozarcev marmelade so skuhali. Kako zelo osvobajajoče!

Kdaj si svojo strast do turizma spremenila v posel?

Že od otroških let sem bila vpeta v družinski posel. Doma imamo namreč turistično agencijo, zato mi je kmalu postalo jasno, da je turizem moje življenjsko poslanstvo. Delo z ljudmi, učenje tujih jezikov, potovanja v neznane in okoliške kraje, okušanje novih jedi so moje strasti, odkar pomnim. Tem strastem so se kasneje pridružile še pisanje člankov in blogov za različne naročnike na temo turizma, skrb za opise namestitvenih kapacitet ter koordinacija prevodov za rezervacijski portal, ocenjevanje restavracij za Znak ljubljanske kakovosti, promocija Slovenije kot destinacije na sejmih po tujini ter sodelovanje na gospodarski razstavi Expo 2015. Rdeča nit večine mojih študentskih in rednih služb do zdaj so bili turizem, pisanje zanimivih vsebin in delo z ljudmi. Naposled sem se znašla v službi, ki jo zdaj opravljam – strokovni sodelavec v marketingu in specialist za odnose z javnostmi v priznanem resortu LifeClass Hotels & Spa Portorož, kjer sem zaposlena od leta 2018. S podjetjem sem se sicer spoznala že v času študija, ko sem tu, kot štipendistka sklada za nadarjene študente Univerze na Primorskem, opravljala  prakso.

Kako se počutiš kot mlada ženska v velikem podjetju?

Super se mi zdi, da tim sestavljajo zaposleni iz različnih držav, kar popestri delovne procese, nas uči strpnosti in prinaša nove poglede na izzive sedanjega časa. Všeč mi je, ker imamo veliko zaposlenih, ki so v podjetju več kot 20 let, obenem pa kar nekaj mladih, ki prinašajo drugačna znanja in elan. Sinergija med tradicijo, ki temelji na izkušnjah in uveljavljenih standardih ter modernimi pristopi se mi zdi zelo pomembna. Zanimivo je tudi, da je v našem podjetju delež žensk na visokih položajih kar visok. Nekatere med njimi so tudi zasebno čudovite ženske in so mi za zgled. Z nekaterimi izmed njih sem spletla posebne prijateljske vezi in se včasih dobimo tudi po službi.

Se mi zdi, da imamo ženske v modernem času vse več vlog, katerih število se le še povečuje.

Se ti zdi, da ti daje delo v tako velikem turističnem podjetju možnost za kariero in zasebno življenje?

Balansirati kariero in zasebno življenje se načeloma vedno da, ni pa enostavno. Zaradi narave dela in okoliščin, ki vplivajo na našo panogo, se pogosto zgodi, da je treba podaljšati, pregledovati objave v medijih tudi ob koncih tedna in na prost dan. Vendar ima vse to tudi svoje prednosti in ob dobri organizaciji se vse da. Težko si predstavljam, da bi delala nekaj, kar me ne veseli. Je pa res, da ni služba edina stvar, kateri sem predana. Trudim se biti dobra tudi na drugih področjih. Posvetim se tudi svojim prijateljicam in družini. Konce tedna posvetim rekreaciji na prostem ali grem v fitnes, rada tudi kaj dobrega skuham in urejam dom. Vseeno se mi zdi, da imamo ženske v modernem času vse več vlog, katerih število se le še povečuje. Vzdrževati tempo na vseh področjih pa je vse prej kot enostavno.

Knjiga Parižanka poleg ženskih vlog omenja skrb zase kot eno temeljnih nalog vsake ženske. Kako skrbiš za svoj urejen in negovan videz? Ali že razmišljaš, kako bo z leti ali se s tem sploh ne obremenjuješ?

Vsak, ki dela z ljudmi, bi moral skrbeti za lep in urejen videz, je pa res, da je to odvisno od vsakega posameznika. Jaz sem urejena tudi, ko sem doma ali v telovadnici, saj se tako sama bolje počutim. Skrb za zdravo telo, barvno usklajena in čista oblačila ter minimalna dekorativna kozmetika so tri stvari, ki jih rada upoštevam. Nisem pristaš kričečih oblačil, pretiranega ličenja in gromozanskih modnih dodatkov. Morda kakšni ženski to pristaja, meni pa ne ustreza.

To je zelo pariško, veš. (Obe se smejiva)

Kako današnje veze funkcionirajo? Iskreno si mi povedala, da gre pri mladih danes drugače. Kako težko je najti nekoga, ki razmišlja za naprej? (Nasmehnem se, saj je to tema, o kateri sva se z Lano že večkrat pogovarjali.)

Ženske, ki jih jaz poznam, si potihem želijo družine, ljubečega gnezda, otroka. To je najbrž povezano s tem, da smo ljudje socialna bitja, ki najbolje funkcionirajo v skupnosti. Tekom let pa ugotoviš, da ni pomembno samo, da z nekom si, temveč, da rasteš s to osebo in se razvijaš. Čeprav se sliši zelo klišejsko, to ni nemogoče. Poznam ogromno parov, ki so odlične osebe individualno in tudi skupaj super delujejo. Se mi pa zdi, da je danes težje spoznati pravo osebo kot nekoč. Na videz je ponudba ogromna, ljudje pa smo bolj občutljivi in nepotrpežljivi. Ko nekaj ne štima, se nismo več pripravljeni potruditi, vztrajati. Marsikomu se menjava partnerja zdi boljša odločitev, kot da se potrudijo za zvezo.

Nekdo, ki je vzgajan v duhu trajnosti in ima okoli sebe ljubeče starše, stare starše, ki so skupaj 60 let ter srečno poročene strice in tete, verjetno enak odnos išče tudi zase, a to težko najde, ker živimo v drugačnem času.

Čeprav obstajajo aplikacije, ki omogočajo spoznavanje novih ljudi, smo dejansko glede odnosov nazadovali. Težje si prisluhnemo, prebrodimo konfliktne situacije, ki se slej ko prej pojavijo v vsakem odnosu. Mislim, da so bile zveze včasih bolj trajno naravnane, na dolgi rok, ni bilo razmišljanja ˝ja, če z njim ne bo šlo, bo pa s kom drugim.˝ Nekdo, ki je vzgajan v duhu trajnosti in ima okoli sebe ljubeče starše, stare starše, ki so skupaj 60 let ter srečno poročene strice in tete, verjetno enak odnos išče tudi zase, a to težko najde, ker živimo v drugačnem času. Osebno sem bila v dolgi zvezi, vendar sem tik pred poroko ugotovila, da ni takšne vrste ljubezen, ob kateri bi lahko rastla. Zdelo se mi je, da bi se morala veliko stvarem, ki me delajo takšno kot sem, v življenju odpovedati. Na to nisem gledala iz egoističnega vidika, saj moraš v življenju vendarle sprejemati kompromise, vendar sem se počutila omejeno v svoji osebnosti in sem čutila, da tako ne morem živeti. Včasih je odraz ljubezni tudi to, da nekoga ne privežeš nase za vsako ceno, ampak dovoliš njemu in sebi, da najdeta tisto pravo. To je sicer zelo težko, je pa odgovorno.

Kdaj si nazadnje naredila nekaj prvič? (To vprašam zato, ker je v knjigi o Parižanki - trenutek PRVIČ - pomemben)

Odhod na delo v tujino za pol leta je bil izziv. To je bila izkušnja, ki mi je dala vero vase in spoznanje, da lahko preživim in živim v katerikoli državi. Pred odhodom veš, da boš težko v obdobju šestih mesecev prihajal domov, jaz sploh nisem, pa vendar mislim, da je to nekaj, kar bi vsak mlad človek moral izkusiti. Je pa res, da se mora vsakdo za to odločiti sam. Nekateri gredo v tujino, ker jih privlači ta izkušnja in so dovolj pogumni, da selitev in vse, kar je s tem povezano tudi izpeljejo. Spet drugi so raje do 50. leta doma. Nikoli pa ni dobro karkoli obžalovati, se skrivati za svojo ˝neodločitvijo˝ in za to obsojati druge.

Katere knjige imaš na nočni omarici?

Moj najljubši avtor je Haruki Murakami, ki piše na način, da potem o prebranem dolgo razmišljam in se zazrem vase. Prebrala sem že skoraj vsa njegova dela, nekaj tudi v tujem jeziku, ko še ni bilo prevedeno v slovenščino. Knjig načeloma ne berem na hitro, IQ84 berem že kar nekaj časa, morda tudi zato, ker jo berem v italijanščini. Zdi se mi, da vsaka knjiga zahteva svoj čas, pride obdobje, ko berem več, včasih dolgo nič. Rada berem tudi knjige, ki temeljijo na zen budizmu in preprostih stvareh, ki nam lahko polepšajo dan. Zanimiva mi je teza, da v življenju ne smemo imeti navlake, da moramo stvari očistiti, ne samo stanovanje, temveč tudi odnose. Tako kot v literaturi, mi je tudi v filmih všeč element presenečenja, ko nas avtor poskuša prebuditi in spodbuditi k razmišljanju o vsakdanjih temah. Je pa res, da se nas čedalje manj stvari dotakne, tudi strašne novice, ki jih gledamo po televiziji.

Kaj te zdrami?

To je lahko srečna ali pa manj prijetna življenjska situacija. Zelo me razveseli, ko me kakšna ženska nepričakovano pohvali, ker mi to da vzpodbudo. Na splošno mislim, da bi se morale ženske bolj vzpodbujati in si dajati podporo. Enkrat sem prebrala, da ženske tudi na volitvah manj pogosto volijo ženske, to dejstvo se mi zdi zelo zanimivo področje raziskovanja.

Imaš red na vseh področjih?

Trudim se. Sicer pa imam ob pisanju člankov rada tudi malo kreativnega nereda, imam določene stvari na mizi za navdih, da lažje najdem asociacijo. Na splošno imam rada stvari pod kontrolo in stopam po neki poti, ki sem si jo začrtala. Za zdaj mi je v večini točk to uspelo. Seveda pa je kakšna stvar, ki bi jo še rada zaključila in vem, da jo bom.

Moramo se zavedati, da lahko štiri različne generacije v enem podjetju samo doprinesejo h kvaliteti posla.

Kako vpliva nate aktualno politično dogajanje v Sloveniji - na državljanko, na osebo, ki dela v turizmu, na mladega človeka? V kakšni državi živiš - kakšen občutek imaš?

V Sloveniji kvalitetno živimo. Glede na to, da sem videla že kar nekaj evropskih in neevropskih držav, res rada živim tu. V primerjavi z nekaterimi drugimi državami imamo dokaj čisto okolje, smo okoljsko ozaveščeni, skoraj v vsakemu Slovencu je težnja, da nekaj pridelamo sami, pa tudi, če so to zelišča na balkonu. Všeč mi je, da imamo dobre pogoje za gibanje na prostem – tekaške in kolesarske poti, fitnese na prostem, tudi zdravstvo z minimalnimi doplačili je super, kar drugje ni tako samoumevno ter odlične javne šole. Imamo pa tudi ogromno priložnosti za izboljšave, ne bom rekla slabosti. Upam, da bomo pravi čas ugotovili, da številni perspektivni kadri odhajajo, da bomo znali nekako nagraditi mlade sposobne posameznike in jih vključiti v uigrane kolektive. Današnje generacije, ki pridejo s fakultete, so drugače opravilno sposobne, kot smo bili mi, čeravno je majhna razlika v letih. Na primer, mobilne aplikacije so postale podaljšek njihove desne roke. Moramo se zavedati, da lahko štiri različne generacije v enem podjetju samo doprinesejo h kvaliteti posla. Res pa je, da je vodenje teh ljudi potem veliko bolj zahtevno.

Se ti dejansko zdi, da dnevna slovenska politika lahko pozitivno vpliva na tvoje življenje? So to ljudje, ki jim zaupaš svoje življenje, ker odločajo o stvareh, ki se dotikajo tvojega življenja?

Zdi se mi, da ima politika velik vpliv na vse nas in da se moramo tega zavedati. Politična apatija nam pri tem ne pomaga. Še več, mislim, da je vključevanje mladih v politično odločanje nujno. Tudi to, da volimo, je nujno, saj drugače pomeni, da se o naši prihodnosti odločajo o drugi. Sicer politikom ne zaupam v celoti svojega življenja, večina stvari je odvisna samo od mene in okoliščin, nekaj pa seveda tudi od tega v kakšni državi živim.

Predvsem sem želela, da imava ta pogovor zato, ker kadar se pogovarjam s teboj, se mi zdi kot, da po razmišljanju bolj pripadaš moji generaciji. Se tudi ti kdaj počutiš kot dinozaver med svojimi vrstniki?

Da, že od majhnega se tako počutim. Včasih se mi zdi, da nekaj vem, čeprav se mi ne zdi, da to spoznanje ne izhaja iz tega življenja. Na trenutke se počutim starejšo kot moji sovrstniki, po telesni kondiciji pa še zelo mlado (smeh).

V luči knjige - Vsaka ženska je lahko Parižanka - kako gledaš na Evropo z begunci, na mešano sestavo Evrope?

V končni fazi smo vsi mešani, vsi smo v resnici prišli iz Afrike in zdi se mi, da bi se morali izogibati kakršnikoli rasni nestrpnosti, kar pa še ne pomeni, da se lahko vse tolerira. Bistveno je spoštovanje, sprejemanje drugačnosti, vendar tudi prilagajanje prevladujoči kulturi v neki državi. Tudi jaz se na potovanju po svetu ravnam v skladu z običaji, ki veljajo na destinaciji. Če bi se nekam preselila za stalno, bi se vsaj v javnosti obnašala, kot se ravnajo prebivalci te države, ki so tam stoletja. Če se je treba v nekem templju sezuti in pokriti, se tako vedem, tudi če to ni moja cerkev. Izzivanje nestrpnosti pač ni nekaj, kar rada počnem. Sem bolj diplomatske narave.

Kaj meniš, kako v Sloveniji gledamo na uspešne ljudi?

Mislim, da ljudje v Sloveniji težko sprejemajo uspešneže, predvsem uspešne ženske. Pogosto imam občutek, da so z njimi povezana negativna čustva, češ ˝če je uspešen, je z njim gotovo nekaj narobe˝ ali ˝če je bogat, gotovo krade ali je na nepošten način prišel do denarja.˝ Mislim, da bi se morali bolj podpirati. Uspešnim ljudem raje čestitajmo in jih vprašajmo za recept za uspeh, če obstaja, kot pa da jim zavidamo. Mogoče je ta oseba delala podnevi in ponoči, se izobraževala ob delu, ob službi gradila hišo, mogoče si je od družine sposodila denar, da si je lahko kupila garsonjero. Dajmo biti vzpodbudni in produktivni, preden smo destruktivni.

Če ženska odstrani svojo krhkost, ranljivost, ženskost, na nek način izgubi svoje poslanstvo.

Kakšne prijateljice imaš ti? Katere ženske te obdajajo? Vprašam zato, ker očitno govoriš o tem, kako bi morale biti ženske bolj povezane v skupnem delovanju in si bolj pomagati.

Imam odlične ženske v svoji družini. To je darilo, za katero se vsak dan zahvalim. Odrasla sem ob uspešni ženski, ki je moja mama, vodi svoje podjetje, veliko nadur je naredila, da mi je omogočila otroštvo polno dodatnih vsebin in izobraževanja. Bila je stroga, oče in mama v eni osebi, pripomogla je k temu, da sem to, kar sem in zato sem ji neizmerno hvaležna. Ostali dve osebi v mojem življenju sta babica in teta, ki sta prav tako močni ženski. Nekaj prijateljic imam iz osnovne in srednje šole, s katerimi se občasno videvam, nekaj prijateljic sem si pridobila skozi študij in delo, prijateljske vezi pa so se spletle tudi na delovnem mestu. Imam torej ozek krog prijateljic še iz šolskih let, a sem vedno odprta tudi za nova prijateljstva.

Kaj manjka (če manjka) današnjim moškim?

To je bolj vprašanje za kakšnega psihologa. V Sloveniji je kar nekaj strokovnjakov, ki se ukvarjajo s fenomenom slovenskega moškega, torej gre očitno za res zanimivo temo. Mislim, da je odgovor večplasten in ima veliko opraviti z žensko emancipacijo. V zadnjem stoletju smo si ženske priborile to, da smo v marsičem enake moškim in jih po številu vlog celo prekašamo. Skrb za ženo, družino, hrano, streho nad glavo so vloge, ki so bile včasih izključno moške vloge. Danes v precej primerih za družino v celoti skrbi ženska in predstavlja finančni steber družine. Ženske smo si to želele, moški pa se po eni strani ne znajdejo v enakopravni poziciji. Trpi tudi njihov ego in potem ima to včasih negativen učinek na različne odnose.

Misliš, da smo si naredile medvedjo uslugo?

Mogoče. Marsikatera moja samska prijateljica razmišlja na način, ˝saj je lepo z nekom biti in uživati v njegovi družbi, a je vprašanje, če moškega dejansko potrebujem˝. Pomen ženske emancipacije ni, da se raztrga med vsemi obveznostmi, da si obesi vsa bremena sveta na svoja ramena, saj če odstrani svojo krhkost, ranljivost, ženskost, na nek način izgubi svoje poslanstvo.

Kaj bi sporočila mladim ženskam, ki pridejo s fakultete? Kakšen bi bil tvoj nasvet?

Marsikdo se obremenjuje za stvari, za katere se jim ne bi bilo treba. Jaz sem sicer prva izmed tistih, ki je nagnjena k prekomernemu analiziranju stvari, z leti pa se naučiš živeti tudi s tem. Mladim bi svetovala potrpežljivost. Ko pridemo s fakultete, bi želeli imeti vse takoj. Potrpežljivost z jasnim ciljem pripelje do cilja. Razvijati je treba svoje talente, imeti fokus. Pred leti sem prebrala misel, če nimaš cilja, te bo vsaka pot pripeljala tja. Torej, če nimamo cilja nas bo vsaka pot nekam pripeljala, samo ne usmerjeno in bomo ˝tapkali okrog celo življenje˝ in bili nesrečni. Če imaš cilj pa boš verjetno delal v smeri tega cilja.

———————————————————

Z Žensko po žensko

Nujni kosi oblačil v tvoji omari?

- Bela srajca v različnih izvedbah, od klasične do čipkaste

- Klasičen trenčkot

- Krilo nevtralne barve, ki ga lahko kombiniram s petami in športnimi copati

- Dolga obleka z zanimivim vzorcem

Česa nikoli ne bi oblekla?

- Pretesnih in preveč izzivalnih oblek

- Trenirk iz umetnih materialov

- Hlač z nizkim pasom

Spomin na prvi zmenek?

V prvem razredu osnovne šole sem bila zagledana v fanta iz tretjega razreda, ki je stanoval v sosednjem bloku. Spominjam se, da sva kar nekaj let skupaj hodila iz šole domov. To so bili najini zmenki. Seveda sem takrat mislila, da se bova kar poročila.

Tvoj najljubši vic?

Raje kot vicem, se smejim narečnim slovenskim izrazom. Na primer, prijatelji iz Posavja se srečajo in odločijo, da bodo večer popestrili s pesmijo. Ker se ne morejo odločiti, katero pesem bi zapeli (čeprav v celoti znajo le eno), eden izmed njih prevzame pobudo in diplomatsko vpraša: ˝Eno znamo, kiro bomo?˝

Tvoja lepotna rutina?

Vključuje: zajtrk vsako jutro, dolg spanec ob koncih tedna, meditacijo, ko pridem iz službe (prisilim se, da vsaj pol ure na dan ne delam prav ničesar), redno rekreacijo (če se le da na svežem zraku), veliko solate in nesladkanega čaja (težko pijem navadno vodo), kremo za obraz slovenske izdelave, minimalno ličenje ter hranljivo maska proti podočnjakom nekajkrat na mesec. Smejalne gubice okrog oči me ne motijo.

Pribor za preživetje - oziroma, kaj imaš vedno v torbici?

Rdečo šminko, robčke, denarnico, ključe, mini-blokec, pisalo in dva telefona (žal, ne gre drugače). Se pa ob koncih tedna trudim, da sem čim manj brez torbice in vsaj nekaj ur brez telefona.

Kuharski recept za nenapovedanega gosta?

Brez težav skuham večerjo iz malo oz. skoraj nič sestavin. Tega sem se navadila ob prvih zaposlitvah, ko v hladilniku ni bilo veliko hrane. Mislim, da se mi zelo dobro posreči rižota z radičem ter tista z žajbljem, maslom in parmezanom. Ponosna sem tudi na tunin tartar z avokadom in granatnim jabolkom, ampak to je za takrat, ko se gost vnaprej napove.

Najljubša družabna igra?

Igra besed. Pogovori z zanimivimi ljudmi, ki trajajo več ur.

Tvoj paradoks, ki se ga zavedaš?

Da v kritičnih trenutkih ravnam umirjeno in zbrano, tudi ko je okoli mene in v meni sami vihar čustev. Da sem samozavestna in močna, obenem pa senzibilna in čustvena.

Knjige na tvoji polici?

Berem po navdihu, več knjig naenkrat. Trenutno so na moji polici naslednje:

1Q84: Haruki Murakami - eden najljubših avtorjev, prebrala sem večino njegovih knjig, sem nekje na polovici knjige

Kako biti Parižanka vedno in povsod: A. Bereste et al - darilo prijateljice, prebrala sem prvih nekaj strani

L´arte zen del vivere semplice: Shunmyo Masuno - preprosta pravila za srečnejše življenje, ki izhajajo iz Zen budizma, sem pri koncu

Startup branding funnel: Ruzzier & Ruzzier - le ena v nizu strokovne literature na temo re-brandinga, ki je tema moje magistrske naloge

Moja prva knjiga, ki sem jo kot otrok prebrala je bila Bonton za otroke avtorjev Silvia in Emilije Ružić. Še vedno imam pred očmi njeno platnico oranžne barve s fantkom in punčko.

Idealni moški?

Idealnega moškega na splošno ni, kot ni popolnih žensk. Moj optimalni moški je pameten, razgledan, urejen, zabaven in se zna obnašati za mizo.

Katero je najbolj učinkovito žensko orožje?

Ženstvenost, iskrena prijaznost, kreativnost, ki izvira iz čustev. Najbolj učinkovite so ženske takrat, ko druga drugo podprejo. Žal se tega premalokrat zavedamo.

Filmi, ki jih lahko znova in znova gledaš?

Malo je takih, ki jih z veseljem pogledam še enkrat. Če jih, je to zato, ker bi rada še enkrat vsrkala njihovo globino ali pa jih prvič nisem v celoti razumela ali pa oboje. Rada imam filme, ki se dotaknejo človeške psihe ali odnosov. Nisem oboževalec hollywoodske produkcije in ne maram grozljivk.

Najljubši filmi?

La piel que habito (Pedro Almodovar), La miglior offerta (Giuseppe Tornatore), The Pianist (Roman Polanski), The Youth (Paolo Sorrentino).

Preberite še - Eva Mahkovic odkrito z Ulo: Zelo zagovarjam feminizem, a znam biti do žensk tudi zelo nestrpna

Morda vas zanima tudi - Ksenija Benedetti: Za trenutek pozabite na dobičke