Sally Rooney: kaj je s to pisateljico, da ti tako zleze pod kožo?

Pravijo ji, da je glas milenijske generacije. Literarna zvezdnica, ki ruši mainstream. Kdor vsaj tu in tam uzre kakšno knjižno polico knjigarn ali knjižnic, je skoraj zagotovo ugledal tudi minimalistični naslovnici uspešnic Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje. Irska pisateljica Sally Rooney je letos dopolnila 30 let, a že prodala več kot tri milijone izvodov drugega romana, ki sta ga javno pohvalila celo Barack Obama in Taylor Swift, prevedli so ga v 46 jezikov in po njem posneli tudi televizijsko serijo.

»Izjemna oseba je, tako inteligentna. Njen um je neverjeten. Ves čas preizkuša meje tega, kako ljubimo, kako smo sposobni ljubiti, kako delujemo znotraj okvirov, v katere smo odrasli. Obožujem tudi to, da zgodbe ne zaključuje z dokončnimi rešitvami in zaključki,« je o njej povedal igralec Joe Alwyn, eden od glavnih junakov serije Pogovori s prijatelji. 

Zvezdnica s podeželja

Doma s podeželja na zahodu Irske, kjer si je po velikem uspehu lahko uredila svoj dom (pred tem je živela v New Yorku in Dublinu) v idilični naravi. »Morda si predstavljate - no, saj verjetno si ne, ampak lahko bi si - da sem se po uspehu udeleževala glamuroznih zabav v Londonu. Toda resnica je, da sploh nisem zapustila podeželja že več kot leto dni,« je dejala v pogovoru za Vogue in povedala, da med tednom najbolj uživa v delu ter med rožami in drevesi, med vikendi pa na sprehodih in kavi s prijatelji.

Ob izidu nove knjige pravi, da vedno črpa le iz sebe. »Včasih se mi zdi, da mi knjiga pomaga raziskovati čustva, za katera se v danem trenutku niti ne zavedam, da so v meni,« je dejala o tem, da je pisanje njeno psihološko orodje. Dodala je tudi, da jo bodo mnogi prepoznali v junakinji Alice iz zadnjega romana. V njej se odseva življenje mlade pisateljice, ki se je po velikem uspehu iz New Yorka preselila v tiho irsko mestece, kjer se še privaja na nov status - zvezdniške pisateljice.

Kaj je v njenem pisanju, da nam njene knjige tako zlezejo pod kožo in nikakor ne grejo iz glave? »Če pogledam, kaj sem sama v življenju prebrala in kaj je mene navdušilo in odneslo pri knjigah, ugotovim, da gre za plemiške zgodbe iz 19. stoletja, s katerimi se sicer nikakor ne identificiram. Je pa res, da so mi ljudje, junaki zelo prirasli k srcu, naj bodo iz knjig Jane Austen ali Georga Eliota. Očitno te roman lahko ponese v določen družbeni svet, v določene odnose do te mere, da se počutiš, kot da ti stojiš pred vrati in opazuješ dogajanje,« je razmišljala o svojem delu, za katerega pravi, da se očitno z njim lahko poistoveti vsak, ne glede na starost ali nacionalnost.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Official Sally Rooney (@sallyrooneyofficial)

Če je v prvih dveh romanih pisala predvsem o dobi odraščanja, nova knjiga predstavlja naslednje obdobje, »ko ugotoviš, da si nekatera vrata za seboj vendarle zaprl«. V romanu se sprašuje, kaj je potrebno za uspešno življenje, kaj mu daje smisel, koga družba ceni in koga zavrača. Postavlja si vprašanja, mnogokrat aktualna zlasti v času pandemije, o tem, kakšno naj bo življenje posameznika v prihodnosti, kakšna pot je pred njim. 

Se je tudi nad njo zgrnila senca pandemije? »Seveda, v veliki meri. Tako moji prijatelji, družina kot tudi sama se pogosto počutim zelo prestrašena in zaskrbljena. Verjetno ne bi teh dolgih elektronskih sporočil (v knjigah, op. p.), v katerih sem izražala toliko svojih čustev, sestavljala, če bi menila, da je vse skupaj brez smisla in neumno,« je dejala in še dodala, da je njeno delo ponazarja »kako ljudje, kljub veliki zaskrbljenosti, najdejo neke vrste luč na koncu tunela. Sicer pa knjiga še vedno veliko govori tudi o seksu, prijateljstvu in družinskih odnosih. Ponuja vprašanja, ki so del vsakdanjega človeškega življenja.«

Preberite še: Vida Igličar: Kako sem v stotih dneh spremenila svoje življenje

Morda vas zanima tudi: Lora Klinc: S pisanjem knjige sem malo odprla ventile