Postali smo najbolj samocenzurirana družba, ki pa očitno vzgaja čustvene invalide (Piše Goga)

Se spomnite tiste malce zaprašene funkcije v šoli, predsednik razreda? Menda ta še vedno obstaja. Nekoč smo za to funkcijo glasovali in običajno jo je dobil tisti prijazni sošolec (sošolka) s samimi peticami in vzornim vedenjem. Naš sošolec G. je nosil to titulo več let in poleg zgoraj navedenih opisov je bil tudi človek z empatijo, ki se je znal potegniti za sošolce, niti ni nikoli ustrahoval drugih.

Kompas je za mlajše otroke čudovita naprava iz gusarskih filmov, nad katero se vsi na začetku življenja navdušujejo. Tako se vrtijo z njim doma, na dvorišču, v naravi, v šoli, iščejo strani neba in nam navdušeno govorijo, kje bomo zvečer opazili severnico. Lepo je biti otrok in slediti kompasu.

V naših vsakodnevnih pogovorih pa večkrat uporabljamo izraz: “Izgubil je kompas,” za tiste ljudi, ki ne najdejo stika z realnostjo, ki so v življenju izgubili stik s svojo življenjsko potjo in se nam zdi, da so zašli z nje. Če se ozremo okoli sebe, smo zaradi nastale situacije vsi izgubili kompas. Poskušamo loviti neko stabilnost, ki je v tem trenutku ni. Zadnje čase se večkrat vprašam, ali je moj pogled na svet še realen, objektiven, normalen? Ali pride to z leti, da se nam naenkrat zazdi, da tisto, kar se nam je zdelo normalno ni več normalno in obratno? Eno je, da se ubadamo z boleznijo, s težavami okolja, da smo po prvih valovih prepričanja, da bo mogoče ravno COVID 19 prinesel obdobje očiščenja, empatije, povezanosti, prišli do tega, da se svet poglablja zdaj še v gospodarsko krizo, rasne nemire, taljenje ledu v velikosti devetih olimpijskih bazenov na dan in da svetu vladajo nasilneži. Nekoč so bili nasilneži neka odrinjena vrsta, ki je “harala” po šolskih hodnikih in smo se je vsi bali. Komaj smo čakali, da stvar prebije sodu dno in da so učitelji ter socialni delavci spregovorili o grozovitem kraju, ki se je imenoval prevzgojni dom. A z današnje perspektive so bili ti naši ustrahovalci nedolžne ovčke, ki bi jih nasilneži današnjega sveta pohrustali za malico. Še več. Včasih je bila ta funkcija rezervirana striktno za fante, danes pa so že majhne deklice postale neke anti-junakinje, ki ustrahujejo tudi večje fante. Težavni otroci in težavni odrasli so vedno obstajali. A razlika je bila v tem, da so bili marginalci, ne pa glavni playerji, tako kot so danes.

Kot je opisano na portalu Psichology Today, je nasilnež nekdo, ki ponavljajoče in namenoma prizadeja drugim bolečino in jih ponižuje, še posebej mlajše, šibkejše, manjše, v katerem koli smislu bolj ranljive od nasilneža. Vemo tudi, da ne gre samo za fizično, temveč tudi za verbalno nasilje. Velikokrat gre za širjenje lažnih govoric, manipuliranje in škodovanje ter s tem za družbeno izključenost. Še posebej zanimiva pa je misel, da je nasilnež nagnjen k temu, da svoje metode nasilja vrši nad nekom pred občinstvom. Saj mu to daje občutek moči.

Z današnje perspektive so bili ti naši ustrahovalci nedolžne ovčke, ki bi jih nasilneži današnjega sveta pohrustali za malico.

Zanimiv preobrat današnje družbe je zagotovo ta, da starši svojega nasilnega potomca branijo in se ne zavedajo, da s prevelikim ovojem narcizma okoli svojega potomca, samo še proizvajajo večjega bullyija (op.p. nasilneža). Če danes rečete staršu, da je njegov otrok naredil nekaj narobe, da druge otroke nadleguje, jih maltretira in ustrahuje, bo zagotovo to zanikal in še več, tisti ta čudni in brez občutka za otroke, boste vi. Vi, ki ste nesposobni dojeti, da otroci delajo napake. Čeravno na svojih izkušnjah veste, da jih in tudi vam samim je težko, ko vam nekdo nekaj očita glede vašega otroka. Prva reakcija je vedno obramba. A mogoče bi morala biti druga, tista v zavetju doma, premislek, ali je kaj od tega mogoče res. Še prav posebna zgodba so danes tudi deklice, ki izzivajo, tepejo, potem pa se skrijejo za plaščem spola, v smislu, kaj pa lahko punca naredi fantu. Kljub nemogočemu vedenju - ostane nedolžna. Fantom redko verjamemo, da so deklice do njih nasilne. O slednjem je odlično kolumno napisala priznana hrvaška pisateljica Vedrana Rudan.

Učiteljem smo odvzeli eno ključnih vlog z vpeljevanjem popolnoma permisivne vzgoje po švedskem modelu - in sicer, odvzeli smo jim funkcijo vzgajanja otrok. Švedski model sem spoznala na Švedskem in ja zdi se, da za Švede deluje. Ali smo kot starši z nadvse in pretirano ljubečim odnosom do svojih otrok lahko objektivni, so lahko vedno od nas deležni objektivnega razumevanja, kaj je prav in kaj narobe? Smo s “kastracijo” učiteljev, v smislu, odvzema pravice, da otroka kaznujejo tudi kako drugače kot z opominom, ukorom pravzaprav kastrirali svoje otroke in povzročili, da postajajo bullyiji glavni frajerji in njihov pogled na svet vodilna doktrina? Ja, nikomur ni bilo prijetno, ko so nas učitelji glasno okregali pred celim razredom, metali v nas krede, nekateri ključe in celo medicinke (kar je bilo pretirano in nam je do danes ostalo v spominu), nas pošiljali v kot in nam naročili, da 50x prepišemo stavek: “Danes sem se grdo obnašal do sošolca. To se ne bo več ponovilo.”  Ko se danes srečamo na obletnicah, se spomnimo ravno teh vprašljivih vzgojnih prijemov. Danes je takšno pisanje politično nekorektno - postali smo najbolj samocenzurirana družba, ki pa očitno vzgaja čustvene invalide. Beremo, da bomo svet rešili z empatičnimi in drugačnimi voditelji, ki bodo spremenili svetovni red in ga pripeljali na višjo stopnjo zavedanja o svetu, ki bo prijaznejši in boljši za vse. Kako točno smo po logiki stvari zastavili enačbo, s katero bomo to dosegli? Jo bo možno rešiti, če je že v osnovi enačba napisana tako, da je nerešljiva?

Učiteljem smo odvzeli eno ključnih vlog z vpeljevanjem popolnoma permisivne vzgoje po švedskem modelu.

Že danes se mi, ko pogledam nekatere svetovne voditelje in nekatere uspešne posameznike, ki navidezno rešujejo svet, zazdi, da so bili prej bullyiji kot vzorni predsedniki razredov. Kljub temu, da si mečemo pesek v oči in ne želimo poimenovati stvari točno takšne, kot so, pa dejstvo ostaja: Nasilnež je vedno nasilnež - če vlada svetu ali razredu!

Na nas pa je, da se odločimo, kakšno družbo si želimo. In z družbo spoštovanja, empatije in načel moramo začeti zgodaj. Zelo zgodaj.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Z masko ali brez, zdaj vsak išče svojih pet minut slave (Piše Petra Ivetić Cerar)