Življenje pod masko (Piše: Goga)

Maska je moteča. Priduši naš glas, pod njo težje dihamo, a v resnici se moramo zavedati tega, kar so Azijci pogruntali pred nami. Nošenje maske v zaprtem prostoru je zdaj vsakdanjost in v tem trenutku tudi naša državljanska dolžnost. Ne nosimo je zaradi sebe, temveč zaradi drugih, ki jih, če bi bili sami mogoče okuženi, lahko okužimo.

Azijci so začeli nositi maske zaradi onesnaženosti zraka. Virus SARS pa je bil tisti, ki je uporabo mask v njihovem delu sveta še posebej razširil že leta 2003. Ta virus je bil izničen šele leta 2014, a je za razliko od Covida 19 okužil le 8.098 ljudi in vzel 774 življenj. Nošenje maske je tako pri njih postalo del solidarnosti v kulturi. Postale so tako običajne, da so jih ljudje začeli nositi že popolnoma estetsko in pa tudi proti prehladu v določenih obdobjih leta.

V resnici ni najhuje nositi maske, ki nas ohranja pri zdravju. Huje je, ko nekdo nosi masko na lastnem obrazu. Nošenje maske, tudi tiste, ki jo Lady Gaga imenuje “Poker face” enostavno v Evropi ni v navadi. Pomislite na Italjana, ki se stereotipno razburi med vožno, na Francozinjo, ki zaviha nos nad nečim, kar ji ne paše, na Angleža, ki vas vljudno, a prezirljivo ošvrkne, na Slovenca, ki reče: Ja, prav, prav!”, a vidite, da mu še zdaleč nekaj ni prav. Seveda smo v poslovnem svetu in svetu politike vsi navajeni, da je obraz kar se da brezizrazna forma, predvsem v smislu zakrivanja nevedenja, netolerance, a v resnici nismo navajeni nositi maske, ne tako imenovanega drugega obraza. Zdi se tudi, da ravno ljudje, ki smo del mediteranske kulture še težje skrijemo tisto, kar čutimo. Naša kultura temelji na temu, da poleg govorice sporočamo večji del sebe svetu z mimiko obraza. Od nas je ne pričakujejo samo otroci. Temveč tudi prijatelji, znanci, partnerji in kolegi.

Ljudje, ki smo del mediteranske kulture še težje skrijemo tisto, kar čutimo.

Stvari, ki jih ne povemo z besedami, povemo z mimiko obraza. Najbolj pogovorna so zagotovo usta in oči. Ko večkrat razmišljam o tej temi, ko si natikam masko na obraz in v sebi bentim, kam smo prišli kot družba in kako nam je kratena svoboda, se spomnim tete Pepe iz svojega otroštva.

Teta Pepa je bila drobna vesela ženska. Živela je v hiši obdani s polkrožnim vrtom in ko je zaslišala avto je pričakala prišleka na vrhu stopnic pred vhodom v hišo. Njen obraz se je razsvetlil, zažarele so rdeče okrogle ličnice, nasmeh se je raztegnil skoraj na širino njenega obraza. Sivi kodri so ji zaplesali okoli lic. Bistre oči so se iskrile v senci nasmeha. Potem nas je vse po vrsti objela in nas z veseljem sprejela v svoji kuhinji. Tisti pravi, vaški, s karirastim prtom in kovinsko škatlo piškotov, ki jo je vzela z vrha omare, jo postavila na mizo predme in rekla: “Vzemi, vzemi piškote.” Cel obraz je govoril, kako je vesela obiska. Potem se je pogovarjala z mojo mamo. Če sta začeli jamrati nad vsakdanjimi stvarmi, se ji je ob vzdihih ohhh ali oooo zarisala zavesa gubic nad zgornjo ustnico. Pepe že dolgo ni več, a njen obraz je ostal vsidran v spominu in mi je danes, ko sem začela razmišljati o življenju pod masko še posebej prišel pred oči.

Zdi se mi, da nam v tem delu sveta zelo veliko pomeni izraznost na obrazu. Človeka spoznamo bolje in lažje, ko vidimo njegov obraz. To, da preberemo čustva z obraza in komuniciramo brez besed je menda tudi tisto, kar naj bi nam med drugim omogočilo evolucijsko prednost pred ostalimi vrstami po Darwinovi teoriji. Ravno branje z obraza naj bi dodalo poseben pomen k naši besedni komunikaciji - obrazna mimika nam pove, kako nekdo res čuti, koliko teže lahko damo njegovim besedam. Zdaj se počasi učimo to, kar v arabskem delu sveta že vedo, kako s tonom glasu in z očmi povedati tisto, kar drugače govorijo ekspresije obraza in ustnic.

A življenje pod masko je lahko tudi zabavno. To mi je prišlo na misel ob obisku bančne poslovalnice, kjer so me prijazno opomnili, da si nadenem masko.  Maske imam itak v vsaki torbici, tako da sem si jo hitro nataknila. Imam tisto narejeno doma in nekaj tistih modrih z belo elastiko. Kakorkoli, ko sem si masko nadela, so me prosili za osebno izkaznico. Saj veste, da pogledajo fotografijo. Zanimivo.  Sem dodala: “Tole pa je primeren čas za ropanje.” Bančna uslužbenka me je malce debelo pogledala, potem pa so jo moje smejalne gubice okoli oči očitno pomirile.

Sončna očala in maska sta bila zmagovalna kombinacija. Ni me spoznala.

Ali pa nekaj dni nazaj, ko sem v trgovini zagledala sošolko, ki vedno veliko govori in jo je nemogoče ustaviti. Sončna očala in maska sta bila zmagovalna kombinacija. Ni me spoznala. Juheej.

Azijcem se zdi, da s tem, ko Evropejci ne nosimo mask, ne kažemo družbene solidarnosti. Za Zahodnjake pa je maska povezana z obolelostjo in jo povezujemo tudi z vzhodno kulturo, kjer se je virus začel. Res je, da ljudje v našem delu sveta vidimo obraz kot neko celoto in kakršnakoli pokritost nam pokrije dobršen del komunikacije s človekom.

Najlepši spomini v življenju so tisti, ki jih preživimo z družbo nam ljubih ljudi. Ko doživljamo vse njihove geste in obrazno mimiko. Pripovedovanje šal, spominov, sladko ogovarjanje, nenazadnje tudi prepir, vse spremlja mimika obraza.

Nova realnost je vedno neka nova priložnost. Mogoče je čas, da se izrazimo z več besedami. Mogoče namenimo mimoidočemu kakšen opis več in se zapletemo v pogovor, ki ga drugače ne bi bilo. Zalotim se, da se pogovarjam z mojo lekarnarico in jo sprašujem vse mogoče, kot ponavadi. Predvidevam, da ve, kdo se skriva za masko, ali pač ne in je ženska očitno nadvse prijazna.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Super triki, če vas zaradi mask bolijo ušesa

Morda vas zanima tudi: Najlepše pralne maske slovenskih oblikovalk in ustvarjalk (FOTO)