Poljub, Ula: Zaj***ano se mi zdi to leto 2018

Vem tudi, da še nikakor ni konec niti poletja, kaj šele da bi v vse nas pritisnila krepka zima in odštevalnik do naslednjih 365, da bi si lahko sploh dovolila ali pa bi veljalo napraviti neki celoletni popis. 

Se pa (včasih) velja prešteti, tudi tako, sproti.

Težko leto 2018.

Tako sem se ga veselila, ko je 1. januarja letos v nebo in noč izzvenela še zadnja prskavica in so se med zadimljene meglice razblinile še poslednje iskre tistega ognjemeta, ki mu vsako leto sproti očitamo preglomazno porabljen davkoplačevalski denar.

Veselila sem se svojih novih začetkov, spremembe službe, svežih prijateljev, drugačnih projektov, življenja. Življenja, kot si ga v januarju s še posebno lahkostjo zapišemo in sestavimo v najbolj idealni obliki.

Ula 2.0. Yes, mam to! 2018 ̶ zdaj pa res. S tabo bo končno vse padlo na mesto.

In potem – bum.

Smrti, poškodbe, usahle ljubezni in prijateljstva.

Znanci, ki se jim je tako rekoč dokončno odpeljalo, za v Polje. Zlomljena srca in izigranosti, razpadli odnosi, skrhane družine. Prevare, razočaranja, ki so zradirala vso voljo do življenja. Za na drugi svet. Nočem več živet. Iskreni zapisi na družbenih omrežjih, poslavljanja, zahvale za vse. Obup.

Smrti družinskih članov in dolgoletnih štirinožnih sopotnikov. Ultimativne poškodbe telesa, zlomljene hrbtenice in vratovi, dihanje s pomočjo aparatur. Hipne in usodne življenjske odločitve in spremembe. Cut.

Utesnjenosti in premalo brezbrižne moči, da bi lahko zdržala vse. Kolegica, ki zaznava preveč, težko ohranja distanco in zato vase kdaj komaj še spravi košček hrane.

Pa ta ljuba družbena omrežja, ki generirajo popolno obdelane pre set podobe, hrane in destinacije, ki jih za rokav in v inbox lovijo partnersko-sponzorska sodelovanja. Mi, ki prodajaj(m)o.

In profili, ki se borijo vsaj za kanček refleksije, za nagovor, dialog, opomnik, da je življenje več kot všeček, več kot hrepenenje po spletnem sprejetju, instantni fake ass slavi in zavidanju.

Profili, ki negujejo telo in dušo, so Balzam, ki opominjajo, da velja živeti tukaj in zdaj, proč od tipkovnic in ekranov. Ki navijajo za tvoje Mentalno zdravje in to, da Ne pozabi(š) nase.

In praznine. Dnevi, ko se mešata oba presežka in dve evforiji. Zadovoljstvo, sreča, da se stvari čistijo, premikajo, vibrirajo drugače in postavljajo na svoja mesta. In razočaranja, žalosti ob zbledelih naklonjenostih, preintenzivnem čutenju in sunkovitem dojemanju »cele slike«.

Ti in svet. Ena na ena.

Jaz in mojih štiriintrideset. Zaj***no 2018. Kaj vse bi že morala biti?

Pri tvojih letih sem bila jaz že mami, ti si hlačala v osnovno šolo, mi smo imeli zastavo, 100 kvadratov in kredit.

34. Še to.

Kot da obstaja pravilnik, kaj vse bi v teh pretečenih 12.000 in nekaj dneh človek lahko in bi moral doseči.

34 Ula, samo to bom rekel. Mi je napisal kolega, ko sva načela neko hitro od inboxa do inboxa spletno debato o lastni, predvsem notranji prisotnosti, realizaciji in posluhu ̶ do sebe.

34. Ja, vem. In? Kaj to pomeni? Je prepozno?

Obstaja neka meja, ki definira, kaj se do takrat spodobi, kaj in do kdaj se lahko v posameznika stvari nalagajo, da lahko začnejo obstajati in rasti? Lahko rečemo, da obstaja neka univerzalna excell tabelica, kjer vanjo vsak na svetu istočasno kljuka svoje failurje in uspehe?

Kaj pa če ta »dokument« enostavno ne velja? Kaj pa če si late bloomer?

Jaz sem recimo odrasla zelo hitro. Starši so se ločili, ko sem jih imela 5, in že takrat mi je postalo jasno, kaj med drugim pomeni destruktiven ljubezenski odnos. Jasno mi je bilo, da imam tudi jaz knedelj v grlu, da zaradi razhoda, strahu, žalosti težko požiram slino, da se mi izza hrbta plazi tesnoba, čeprav ne vem, kaj čutim in kako se temu reče. Vem pa, da v popolnost kamufliram nelagodja, da ne bi slučajno zagrmel še kakšen prepir. To sem obvladala v že v vrtcu in to obvladam še danes.

Potem sta me zgazila. Najstniški pogum, naivnost, brezskrbnost, ta neopisljivi power biti in živeti, ta neskončna suverenost in moč, ki sta lebdela v meni, brez kakšne zares realne podlage. Podaljšek radoživosti, najstništva v dvajseta, dvajsetih v 3:0.

In zdaj ta reality check. Ko je zmanjkalo bencina za to srednješolsko zagnano mašinerijo. Ne potrebujem več tega goriva. Telo in um so naselili tišina, distanca, samota, a ne osamljenost.

Zdaj, zdaj v resnici šele »cvetim«. Zdaj sem se sposobna in željna pogovarjati in spraševati. Zdaj imam željo in moč, da se mi vse to sploh dogaja, da sem več kot izris lastnih želja, kdo želim biti, ampak to postajam. Kaj vse pa bi še in že morala vedeti?

In koliko časa še imam?

Obstaja celo aplikacija, ki si jo lahko preneseš na telefon, oceniš na oko, koliko jih takole na prvo pričakuješ. Si rečeš, OK, lahko ga tudi zoptimiziram in spretiravam in si jih namenim tam … 116.

Potrdiš. In ona zalaufa. Odštevalnik tvojega časa, ki ti šiba po ekranu pametnega telefona in ti jasno izpiše. Ti tu od danes dalje ̶ še nekih 30000 dni, 9 ur in par sekund. Potem bo tega, zemeljsko oprijemljivega, v hipu konec.

Čuden je občutek, ko zreš v dobeseden in figurativen zapis svoje fizične prisotnosti in nemočno strmiš v minljivost lastnega časa. Kot opazovalec življenja, ki se ponižno pretaka valovom usode (hvala, Svarun).

53, 52, 51 ...

Ni čudno, da se tako mudi živet. Da se vsaka prečuta poletna ura bingljanja na kavču in ne vsaj v Tivoliju podzavestno usmradi v notranjo črno piko. Zadnji poletni dnevi. Morda zadnji sončni zahod. Ever.

Hm. Koliko časa še imam? In v kakšnem svetu?

Je danes svet res najlepši, kot je kdaj bil?

Demokracija, dekriminalizacija homoseksualnosti, manjša smrtnost ob rojstvu, obče boljši pogoji za življenje, rast ekonomije, razvoj tehnologije in medicine, izobraženost, pismenost, človekove pravice ... Življenje gre na boljše.

In poročila ob 7.00. Kriza, zaostrovanja, nacionalizem, izkoriščanja, tragedije, desni, levi, politike, prag revščine, poplave, krivice, smrti, orkani. Pa trap in instagram.

Bojda je logično, da naslovnice časopisja in TV-headline polnijo dogodki, ki so hitri in intenzivni, instant. Napredek je počasnejši, dolgotrajnejši, postopen in težko instant zapakiran.

Vleče se, skozi leta in čas, zato se tiho plazi. In zato se redkokdo v živo prav ta trenutek v večerna poročila javlja direktno s prizorišča, kjer je vse v najlepšem redu.

A po drugi strani je vse zaj***no, podivjano, razpuščeno, strastno in na glavo.

Harekrišnovec na rolerjih z brazgotino na vratu govori o ljubezni do življenja in sprejetosti. O tem, da je svoj konec iskal na strehi ljubljanskega Nebotičnika in odštevalnik časa svojega zemeljskega bivanja skorajda prekinil z nožem na vratu, ki si ga je s prijateljem kupil v Nami. A je tu. Z najlepšo kožo, biserno belim nasmehom in odprtega srca. Karkoli že verjame. On je. Instant bloomer.

In sva. Midve. Z mami na večerji za njen rojstni dan. Midve. O tem, da je Ljubljana lepa, da nad Slovenijo grmi, da v naš jezik prenikajo besede sovraštva, da imajo tudi občutki, ki ne vodijo nikamor, neki smisel, da so ocopateni večeri s knjigo v roki še najslajši, da je bolje brati stare časopise, da enake neumnosti trobezljajo trezni in nacejeni, da so božanski stiki redki, da nama majhna udobja zadostujejo, da se imava radi. Bloomed and blossomed.

In nekje za drugim vogalom nesrečniki, petdesetletniki, intelektualci, mestne srajce in bivši kandidati za župane, ki vabijo moje kolegice samo tja malo, za ovinek, kjer bi se lažje spoznala in razkrila misterij tistega, kar skriva njeno krilo. Poročeni moški, 4 otroci, nekaj biznisov in vse skupaj nič kaj takega. Fak. A never-ever bloomer.

2018, do naslednje datumsko pogojene optimizacije ti štejem še 110 dni. 2019, tebe bolj ali manj raje čakam brez pričakovanj. Do takrat pa v tej novoodkriti neosamljeni samoti objemam, vsak dan, na polno ̶ in cvetim.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi