Poljub, Ula: Za življenje vredno življenja

Čeprav sem s strani vladajočih na družbenih omrežjih imenovana tudi kot razširjevalka virusa in bolezni ... Nisem veliko naokrog.

Tudi v mestu nisem veliko. Nikjer nisem. Skoraj nič.

Sama in z masko predvsem pobegnem. Čez cesto.

Čez hrib, čez Rožnik, dva obrata čez Tivoli, tudi pred osmo zjutraj, če je volja in če me že malo po sončnem vzhodu odžene od doma. Zdaj pač prvič v življenju, ko lahko spim, počivam, počnem s svojim časom karkoli, ponočujem in se zbujam brez budilke ... Tega seveda ne počnem.

Ne morem.

Od vsega tega ni nič. 

Ne od ponočevanja doma. Ne od podaljšanjih juter brez alarma, ki bi mi pretrgal sanje, na ustnice privlekel en razpotegnjen »Jooj, ne še, še pet minut« in me še v temi in po srednje toplih keramičnih ploščicah, na poti skozi kuhinjo, silil prižigat luč v kopalnici, osmisliti silhuete površin in poščetkati zobe.

Nič ni od početja česarkoli, ker sta bila karkoliju odvzeta tudi kadarkoli in kjerkoli. Ta dva non stop visita nad mano in nami in povsem podzavestno še nad pogumom, srečo, možnostmi, spomini in neumnostmi obenem vršita pritisk.

Od vsega tega ni nič. Ne od dneva. Ne noči.

Nisem tudi veliko z ljudmi. Nekaj sem, a se zdi premalo. In čudno. In spet omejeno. In na razdalji. Ali pa skorajda v prekršku. Celo za nama z mamo, v gozdu, se tiho plazijo in žugajo, vidim jih vse tri. Tudi njim ni fino, razumem vas dragi, kjerkoli, kadarkoli in karkoli.

Kdorkoli, katerega nasmeh čutim tam pod nagobčnikom, ki ga nosim, brez nasprotovanja, za voljo solidarnosti, družbe, zdravja, a se vedno bolj sprašujem, če mi ni zadenfal tudi kakšne misli in karakterja.

Od vsega tega ni nič. 

Ker jaz zdaj sama samcata, v svojem gospodinjstvu sredi male Šiške, brez moža in potomcev, nimam ne pravnih papirjev in ne dovoljenja in ne možnosti. Za razširjene stike in brezskrbno izraženo željo vsaj po človeški bližini.

Ta se mi zdi še edina, ki vsakodnevno dnevu vrne nekaj smisla. Pa življenju tudi. Tu je še (skorajda) kdorkoli. Kdorkoli, ki v pogledu nosi nekaj več optimizma, ki ga ne moreta prekriti na široko poveznjena maska in zarosena očala. Kdorkoli, katerega nasmeh čutim tam pod nagobčnikom, ki ga nosim, brez nasprotovanja, za voljo solidarnosti, družbe, zdravja, a se vedno bolj sprašujem, če mi ni zadenfal tudi kakšne misli in karakterja.

Živijo, (skorajda) kdorkoli, ki bi mi v te klasične novembrske kotlinske meglice lahko vrnil barve. In objem. In dotik.

Saj se pokličemo, saj visimo na telefonih, saj si pišemo maile, saj skušamo ustvarjati, online in na distanci in z dovolilnicami in do 21. ure in s čim manj poročili, a da smo vendarle informirani, in s čim več dobre glasbe in lepih gest in na roko napisanih listkov presenečenja in srčnih pogovorov, ki povezave prekinjajo tudi ob 4. uri zjutraj, in s kuharijami ... In si obenem z raznovrstnimi iniciativami skušamo zagotoviti vsaj za trenutek lepši jutri.

Pa če je to referendum. Ali projekt Božiček za en dan.

Od vsega tega ni nič. 

V Veliki Britaniji imajo na primer za takšne solo gospodinjske prebivalce omogočen t.i. »social bubble«, socialni mehurček. Tako se lahko povežeš v družbeni balonček s tistimi nekaj bližnjimi, ki sicer niso dobesedno tvoja kri, a imaš tudi med temi korona časi vendarle in še vedno družino, vsaj tisto, če ne še pomembneje, prav tisto, ki vsakodnevno pozna, vidi, sliši, bere in razume, tvojo dušo in srce.

Od vsega tega ni nič. 

Nič ni zares tudi od središča mesta.

A imaš tudi med temi korona časi vendarle in še vedno družino, vsaj tisto, če ne še pomembneje, prav tisto, ki vsakodnevno pozna, vidi, sliši, bere in razume, tvojo dušo in srce.

Kamor sem šla zadnjič, stati v vrsto, čeprav se letos zdi, da beleži samo lastničine svete jeze, kar se države, stisk in drugih zdravstveno, gospodarsko, socialno, političnih tesnob, travm in kislic tiče.

Ne vem, kdaj nazadnje je moj pomnilnik napolnilo toliko screenshotov in zaznamkov izrečenih neumnosti, memov, rasističnih opazk, žaljivih in nekonstruktivnih twitter puhlic, nasilnih komentarjev in drugih slaboumnih izjav, dejanj in dogodkov, za katere sem verjela, da zanje nikakor ni več prostora, časa in pozornosti, v moji državi.

Da jih tisti na položajih sicer dobro poznajo in obvladajo, v to ne dvomim, da pa so ravno v najranljivejšem času na plano prištrlela najbolj gnila, piškava in črviva jabolka s svojimi nesposobnimi retoričnimi in komunikacijskimi sposobnostmi, ki jih kazijo predvsem resnice njihovih lastnih prepričanj in vrednot ... To je pa scray.

In tega si nisem mogla misliti, da se to še in spet lahko zgodi. V moji Sloveniji. Med mojimi ljudmi. Med nami. Danes.

Od vsega tega ni nič. Nič ni zares tudi od vse te napredne Slovenije.

Tu imam samo še vedno bolj občutek, kot da bi me mama, ki svojega otroka po prstih, ko v usta tlači nekaj fino slinastega in blatnega, direktno iz tal, na vsake nekaj metrov, po prstih ali licu flocnila država.

Ne, Ula. Ne smeš. Ne moreš. Ne velja. Zaprto, prepovedano, obkroženo z rdeče belim trakom. Ne. Se ne sme.

Od vsega tega ni nič. Nič ni zares od vsega tega.

Si mislim, ko spet in spet stojim v vrsti in za seboj poslušam zgodbe drugih čakajočih, ki si nekaj smisla v dnevu in času damo s človeško bližino. Na varnostni razdalji dveh metrov, seveda. Ko si nelagodja, razočaranja, strahove, krivice in žalosti mrmramo tja v masko.

O kazni, ker je kadil brez maske na obrazu, zraven gradbišča, pripoveduje gradževinac od dol, ki mi je v trenutku bližje, kot so mi bili predstavniki mojega naroda zadnje mesece. O 400 evrih kazni, kar je več kot polovica njegove plače, pripoveduje.

Ne, Ula. Ne smeš. Ne moreš. Ne velja. Zaprto, prepovedano, obkroženo z rdeče belim trakom. Ne. Se ne sme.

In medtem, ko opazujem odtise časa na njegovem obrazu, kjer je videti premalo spanca, premalo sonca, mraz in veter, razmišljam o tem, da brez cigareta v ustih v mojem filmu in spominu nihče od pravih gradževincev skorajda ne more koordinirat ne vem koliko tonskih plošč in betonskih vlitkov, ker se za njih zdi, da bi cigareta njim lahko bila to, kar je Popaju špinača.

Ste kdaj poskusili s prižganim čikom, bingljajočim iz ust pospraviti magari potovalke za na morje v prtljažnik avta? Ni možnosti. Kaj šele zgraditi stolpnico, halo, hangar.

Nič ni zares od vsega tega.

Poslušam gospo, še eno mesto v vrsti za mano, ki je ostala brez službe, ki ima podočnjak naslonjen na rob svoje maske in ki bolj kot ne samo še odkimava, gleda v tla in si šepeta, za naše otroke ni prihodnosti.

Nič ni zares od vsega tega.

Na Prešernovem trgu se bohoti 20+ metrska jelka, nanjo se obešajo in razprostirajo dekorativne luči, tudi ona je obkrožena z belo rdečim trakom, zaenkrat, da ji kdo ne bi že (še) kaj naredil. Bohoti se praznični iglavec, ki obeta štante in kuhance in človeški stik in vzklike srečno in na zdravje in stiske roke in cimet in klinčke in grelce in neko nestvarno toplino.

Trije gledamo vanjo in ne verjamemo, da se letos ta čas sploh še kani zgoditi.

Od vsega tega ni nič. 

Mesto je prazno, jutro je prazno. Nikjer skorajda nikogar. Jaz pa po ulicah brezplačnega parkiranja iščem ščepec smisla.

Med zaprtimi poslovalnicami, me kot floc po prstih in focn po licu srečuje še eno vprašanje ...

Ni več Kuche, ni več Žmavca, vsaj ne, kot ga poznam, ni več ene od poslovalnic Bazilike.

Kaj šele bo, ko bo Ljubljana dokončno omagala in bo ostala samo še kaj, mesto na masko naslonjenih podočnjakov in vsesplošnih duhov?

Tu smo samo še mi, ki plačujemo položnico, gremo na tržnico po nekaj malega, si drznemo naročiti to go kavo, jo na skrivaj posladkati in srkniti kar za vogalom, v centru, medtem ko hitimo na zeleno površino, kjer lahko popijemo v miru ta še edini preostali šluk ponudbe.

Nič ni zares od vsega tega.

In medtem ko barve izginjajo s prostorov, idej in ljudi in ko naš narod in čas objemata diktatura, rasizem, totalitarnost in represija ... Medtem se zgodi, najde in na plano prileze še absurd 780 milijonov, ki naj bi jih namenili za oboroževanje. Za militarni upgrade, katere efekt zadnje takšne bogate in premišljene investicije sem videla, ko je vodni top pikiral na moj / svoj narod in njegove ljudi ... Niti ne na neke tuje grožnje, tam od zunaj.

Hvala lepa. Od vsega tega ni nič. 

Kakšna sprevržena je to ideja o orožju in oboroževanju, ki naj bi meni in sodržavljanom zagotovila dodatno varnost, ko pa je me država prav v tem obdobju pandemije, ko naj bi nam tako socialno kot zdravstveno zagotovila občutek varnosti, na prvi bojni liniji nemudoma in nazorno pustila na cedilu.

Hvala lepa. Ne. Floc po prstih in focn po faci tudi zate, draga moja.

Nič ni zares od vsega tega.

Medtem se mi v jutru, za katerega je treba prižgati luči, v inbox vštuli dobesedno še en slovenski Janez in moje mnenje proti oboroževanju okrca in zapiše: »Slepota božja, brez orožja nas bodo klali. Srebrenica vam nič ne pomeni?«

Ha, a res? To je argument? Da nas bodo sicer klali. Da se bomo (spet) klali med seboj? In da, če ta trenutek ne vložimo denarja, ki ga potrebujemo in bomo NUJNO potrebovali, v nakupe orožja in oboroževanje – potem je prav za prav predvsem skleniti, da nam Srebrenica nič ne pomeni.

Pa to ni res. 

Gospod Janez. Marsikaj mi pomeni. Skoraj kdorkoli, skoraj vse kjerkoli, skoraj čisto kadarkoli. Se grem. Za strpnost, za ljubezen, za mir, za soljudi, za pravice, za enakopravnosti ...

Za klanje pa nisem. Za življenje vredno življenja sem.

Ki pa med vsem tem razumem tudi, da izgublja svoj čar. Zdaj je instagram wannabe življenje vredno življenja luksuz, halo, prosim te.. Ne pa teh nekih prežvečenih idealističnih vrednot.

V slovensko življenje vredno življenja se prav tako vlaga milijone. In to prav tako počnejo kar eni whatever kdorkoli, ki jih nikoli ne bomo videli, srečali in spoznali. Milijoni in več od tistih, katerih Slovenija nikdar ne bo njihova država in Ljubljana na primer nikdar njihovo mesto.

Tuji investitorji in to. Investitorji to go, kot kava. In od vsega tega nič. 

Ti imajo pač polne žepe in jih morajo prazniti, kjerkoli kadarkoli, z dobro naložbo, v zemljišče, v elitna stanovanja, v ne vem koliko nadstropne stolpnice nadstandardnih stanovanj, ki jih gradi ravno tisti gradževinac, ki nima za kazen in ki si ga nikdar ne bo mogla privoščiti s podočnjakom na masko naslonjena gospa.

Kakorkoli se mi je zdelo strašljivo, da sem jaz ta/smo mi ta štartna generacija, ki je najbolj polno vzela vsaj oglaševalski denar v svoje roke, prepihala tehnologije, platforme, načine trženja in vsebine ...

Se moj/naš poseg v sodobno resničnost ni zdel tako krut, kot se zdi ta, da bo naš pogled na novoletni ognjemet nad ljubljanskim gradom, ki bi ga najraje gledala z balkona ljubljanske drame, a ne bo šlo, ker “zaprto” in se ne sme, kmalu prekrila s tujim kaj pa vem kakšnim nouveau riche bogatunskim denarjem postavljena luksuzna stolpnica, ki nima nič.

Ne z mano, ne s tabo, ne z nami, ne z državo. Prišla, plačala, zgradila, vzela, profitirala, šla.

In z njimi in z njo ognjemet zgodovine in spominov, kulturna dediščina, mestno središče, človeške cene najemnin, in še tisto nekaj nepretenciozne človeške bližine.

Za katero bi te dni velikokrat samo šla kadarkoli, kamorkoli. Ker se zdi, da je zaradi vseh mogočih Janezov ne najdem več doma.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.