Poljub, Ula: Pripoved o mojih doštukanih sekalčkih

Ugriznila sem v slamico in odkrušil se je zob. V papirnato slamico, ker zdaj tudi v verigi hitre drive in hrane – vsaj s slamco osmišljajo prijaznejši jutri. In jaz z njimi.

Krac, adijo.

Ne vem, kam se je mikro košček sprednjega desnega sekalca odkrušil, morda sem ga poplaknila s polnim požirkom kola mehurčkov.

Gulp.

Tako ali tako je bil že čas, da se nekaj tam spredaj zamaje.

Pred tedni sem namreč po spletu naročila komplet štirih verižic, ki jih sestavljaš in razstavljaš in ožaš v bolj tesno prilegajoče ali jih puščaš, da prosto bingljajo v dekolte. Hit poletja, pač, ki ga očitno tudi zame ni veljalo zamuditi.

Ena je imela dodan velik wannabe zlat cekin, cekin sonca. Vse skupaj pa so ob prvih nekaj stikih z vodo izpod tuša spremnile svoj »zlatni sijaj« v nekaj bolj rjasto-bronastemu podobnega.

Vseeno se mi je zdelo smiselno, da se še ne ločimo. Poletja še ni konec in kakršne koli barve mi zdaj že objemajo vrat, naj bo. Naj sije.

Zamahnem z glavo navzdol, narolam čop, vržem grivovje nazaj in se z zlatim cekinom šusnem v desni sprednji sekalec. Dvakrat. Naj bije. Ne, no.

Smo celi, se po zobeh pretipam s kazalcem in jezikom. Celi smo.

Se vsaj zdi, za nekaj dni ali dober teden. Potem pa, evo je, papirnate slamice in moje male škrbine.

Ne bom pozabila svojega prvega za sprednje zobe usodnega šusa po asfaltnih tleh, od koder že iz osnovne šole izvira pripoved o mojih doštukanih sekalčkih.

Prvi razred, glavni odmor. Kot bi na šus odprl pipo, smo se zlili čez dvojna vhodna vrata po dvorišču, ki se mi je takrat zdelo veliko kakor ploščad Cankarjevega doma. Letele so žoge, za basket in med dvema ognjema, napenjali so se gumitwisti, teklo in kričalo se je, kar tako.

Lovili smo se, starejši in mlajši, se opazovali, kdo so tisti »ta veliki in kul« in kdo smo ta »novi škorčki«. Dirjali smo, se drenjali, se skušali uloviti za rame ali zbežati.

Ti loviš, aaaaa.

Pihalo mi je v obraz, pogled so mi zapletali lasje, ker sem gledala, kako daleč je roka, ki se me skuša dotaknit in me pofočkat - od zadaj, in ker sem gledala, katere vse žoge in ostale športne ovire me znajo spodnesti, od spredaj.

In, voila, trenutek nepozornosti, trenutek precenjenega zmršenega pogleda in gumitwist razdalje.. in sem letela. Ne zbita iz igre od žoge, zbita iz igre zaradi gležnja zapletenega v napeto fluorescentno zeleno elastiko.

Ja – pon – ska.

Bam. In auwa. In koleno. In solze. In štala.

Poberem se in odhitim proti stranišču. Že itak, sramota, pred celo šolo, med glavnim odmorom sem jo nezanemarljivo ubrisala po tleh. Zdaj pa še nekaj na pol kracam proti vhodu, šepam.

Še par visokih stopnic in varno zaledje prazne glavne šolske avle bi me lahko najhitreje potolažilo in objelo. Ampak, ne.

Ej, zob imaš na ustnici, zaslišim za sabo. - Ha? Zob imaš na ustnici. – Ja, valda, no. Še to.

Res je, z ustnice poberem košček zoba (nekoliko večji od tistega, ki sem ga včeraj splaknila po slamici).

Ojoj, kdo bo povedal mami?

V zbornici mi zavrtijo njen telefon, telefonski pogovor pa s s cmokom v grlu in jasnim pričakovanjem, da doma ne bomo zadovoljni, mami zaključi z vprašanjem – Pa, a je bilo treba?

Jaz pa že s službami pred kamero in nekaj ustnimi izpiti pred sabo. Krasno. Morala bi reči, da boli.

Ne, ni ne. Nisem zanalašč. Zalijejo me solze. Ne razumeš. In obup prikliče očetovo službeno številko, mami je bila racionalna. Straight. In v skrbeh. Tati bo znal pocrkljat. On bo razumel.

Z nekima na pol provizoriš doštukanima zoboma ga čakam pred šolo. Tudi on je preplašen in v skrbeh. Verjetno naju je oba tiščalo, mogoče predvsem zaradi mami. Hihi.

Koleno je ok, zobje so in bodo tudi. Jih bova slišala oba?

Preplašeno sva potem srebala precej najboljšo govejo juho v stari Ljubljani in si čez mizo izmenjevala mini poglede podrčtane s krivdo in skrbjo. Bi lahko bilo drugače? Žal ne.

In vse je in bo čisto ok. Tudi mami.

Dolgo časa sta doštukanca dobro služila in nista delala težav. Sploh ju ni bilo opaziti, hvala zobozdravstveni stručkoti, da ste ohranili moj nasmeh vsega zobovja. Brez njega bi težko.

Say cheese.

Potem sem končala vse obvezne šole, osnovno, srednjo in precejšen kos fakultete. Z drugim resnim fantom sem jedla najljubšo hrano, ki jo je znal pripravit. Nek wannabe stir fried rice iz woka in uživala vso novo osvojeno skoraj odraslo svobodo. Lastnega doma, zrelega odnosa in brezskrbnega nasmeha.

Dokler v naslednjem nepremišljenem zlakotnjenem šusu nisem z vilico zadela spet v ta nesrečni desni sekalec.

Tink, tink, tink – je naredilo po krožniku. In tega sem spet videla. Bel, mali, svetleč odkrhek je tam med rižem zdaj ostal na oranžnem krožniku.

Ni mi bilo več ne za jesti ne za nasmehniti. Ne že spet, no.

Zobozdravnik, ki smo ga imeli dodeljenega s strani fakultete me je po pregledu (A kaj boli? – Ne. – Ok) naročil na termin za sanacijo ... Čez dobre tri tedne!

Jaz pa že s službami pred kamero in nekaj ustnimi izpiti pred sabo. Krasno. Morala bi reči, da boli.

Našla sem potem nekoga drugega, ki je imel čas prej in ga stopnja bolečine ni zanimala. Plačaš, uredimo, greš.

In spet sem lahko grizla, pripovedovala in samozavestno kazala zobe, predvsem ko so bili srečni.

Očitno je mesec september tisti, ki me vrne. V spomine na prvo roza šolsko torbo z veveričkami, na prvošolske srajice z ogromnimi 90s čipkastimi ovratniki, na prve poljube, na prve ljubezenske listke napisane med geografijo, na nedokončane izpite pred oktobrskimi vpisi kasneje – in nenazadnje in vedno - na zobe.

Z veseljem bi danes povsem z drugačnim zanosom vpisala še kaj, si namenila morda še kakšno šolsko zgodbo, nov stik, nova znanja, nov življenjski level up.

A kaj, ko nisem prepričana, če je smiselno ... Vsaj za zobe.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.