Skrbi me, da mladina v poseganju v zasebnost ne vidi nobene težave (Piše: Mateja Florjančič)

Že zdrav razum naj bi človeku povedal, da ni dobro vsega razkrivati vsem na okoli. So stvari, ki se lahko berejo kot odprta knjiga, so zadeve, ki naj bi jih delili le z najbližjimi in so stvari, ki naj bi bile skrbno varovane ter zaklenjene v skrinjico, v katero nima prav nihče drug, od nas samih, pravice kukati.

Ne zato, ker bi se jih sramovali ali ker bi bile zakonsko oziroma moralno sporne, temveč zato, ker ima vsak lahko nekaj res čisto svojega.

Priznam, da je moje stališče glede pravice do zasebnosti tesno povezano z dejstvom, da mi je bila v določenem delu življenja na moč kratena in da jo je velikokrat ogrožal nerazumski nadzor, a četudi temu ne bi bilo tako, bi še vedno trdila, da ji mlajše generacije namenjajo premalo pozornosti ter da se premalo zavedajo njenega pomena.

Prvič sem njihov brezbrižen odnos do nje opazila, ko so mi potomci na telefonček naložili vsem dobro znano aplikacijo snapchat, ker … "Ti bomo tako lažje poslali kakšno fotko."

Ta, tedaj zame še povsem nova zadeva, se mi je zdela praktična. Veliko so po svoje vandrali naokoli in zabavno se mi je zdelo spremljati njihove fotografije z domiselnimi spremljevalnimi teksti. Me pa je iz tira vrgla ena stvar: možnost, da lahko nekdo s prav taisto aplikacijo nekomu sledi in natančno vidi, kje se nahaja.

Groza. Zato, ker je to sploh mogoče in še večja groza, ker se to njim ni zdelo prav nič sporno… "Kako vas lahko ne moti to, da je nekomu dano vedno preverjati, kje ste?" sem jih spraševala … Oni so se čudili mojemu odporu do te možnosti, zmigovali z rameni in mi navrgli, da lahko ponujeno zadevo, če je nočem, izklopim.

Ja okej, lahko izklopiš, če ne potrebuješ. Sama se kot laični uporabnik s tem sploh ne bi ukvarjala, če mi oni ne bi razširili obzorji, sem pa mnenja, da je tudi to nekakšen fenomen sodobne družbe, ki ne gre v pravo smer.

Namesto, da bi, če nekaj potrebuješ, to vklopil, moraš, če tega ne potrebuješ ali celo nočeš, izklopiti. Še prej pa se je treba, jasno, zavedati, da nekaj, kar nehote in velikokrat nevede uporabljaš, sploh obstaja.

Veliko je dokazov, da zasebnost v generacijah za mano vse bolj izgublja na pomenu.

Hm … seveda v to smer plujejo le storitve, dodatne funkcije aplikacij in načini oglaševanja. Škoda, ker mi nihče vsak mesec na račun kar tako ne nakaže denimo 500 evrov, ki bi jih lahko zavrnila, če jih slučajno ne bi potrebovala. Samo ideja…

Pa da ne bom preveč zašla: še veliko je dokazov, da zasebnost v generacijah za mano vse bolj izgublja na pomenu. Saj ne rečem, da bi se morali skrivati za štirimi zidovi, sem pa zadnjič znova dobila hladen tuš. In sicer mi je hči obelodanila, da napravice, ki nas obkrožajo, nekako spremljajo naše pogovore in nam nato s pomočjo algoritmov na internetu ponujajo vsebine, ki so jih iz naših debat prepoznale kot za nas zanimive.

Skratka: če se z otroki pogovarjam o tem, kako bo na bližajoči se poroki, bo nenadoma med oglasi na spletu več s tem dogodkom povezanih zadev. "Kaaaj? " Sem znova obstala odprtih ust, ona pa mi je naprej pojasnjevala, da je to lahko zelo praktično, ker ti splet tako ponuja le tisto, kar te zanima …

OMG. Vem, da striček google, facebook, you tube in druga omrežja delujejo po tem principu. Zato še dve leti potem, ko sem naročila luč za dnevno, dobivam reklame s svetili in zato mi facebook servira le tisto, kar se sklada z mojimi predhodnimi ogledi. Vem tudi, da je zato dobro včasih pogledati tudi kakšno zadevo, ki ni v ozkem interesu bralca in si tako razširiti nabor ponujenih vsebin, a da je za to dovolj že preprosta debata?

Skrbi pa me dejstvo, da moja mladina možnost, da je vse to res, sprejema in da v tem ne vidi nobene težave.

Povsem spontano mi je skozi možgane švignila nedavna razgreta razprava, ki se je odvijala v družbi mojih prijateljic in je seveda zaobjemala pikantne teme, ki pritičejo damam v srednjih letih, potem ko nekajkrat nazdravijo na račun rojstnega dne … kaj bodo algoritmi na podlagi tega ponujali vsem na našem IP naslovu. Raje ne bi o tem …  

Nisem se poglabljala v to, v kolikšni meri prej navedeno drži in ne vem, ali je res tako ali ni. Skrbi pa me dejstvo, da moja mladina možnost, da je vse to res, sprejema in da v tem ne vidi nobene težave.

Da je zasebnost v sodobnem svetu podcenjena, priča tudi nešteto drugih novodobnih pojavov. Nihče več ne gre na morje ali v hribe, ne da bi o tem obveščal širok krog. Nihče več ne kupi kopalk, brez da bi se o tem pohvalil pred množicami, odličnega šolskega uspeha se nikjer več ne veseli samo družina, kajti treba ga je obelodaniti na svetovnem spletu, tako kot tudi, da je dete shodilo, se popackalo s hrano, splezalo na bližnji kucelj in nabralo mami rože, ter da hišni ljubljenček zaspal na kavču.

Je pa treba priznati, da smo znova, tako kot je človeštvu že v navadi, zašli v skrajnost in se izgubili v dvoličnosti, ko na okopih kličemo; zasebnosti ne damo!

Uaw, res dosežek. Zasebnosti praktično ni … pa ne po zaslugi nekoga, ki naj bi spremljal vsak naš pogovor in korak, temveč po zaslugi nas samih. Dokler … je to zgolj naš ozek interes. Ko gre za širšo sliko, pa se kaj rado zaplete.

Čeprav je primerov, ki bi to dokazovali, več, ne morem mimo raznoraznih aplikacij ki naj bi pomagale pri obvladovanju demona, ki že dve leti kroji naše življenje. Pustimo tisto, ki je bila namenjena opozarjanju na rizične stike in tako ali tako nikoli ni v resnici zaživela, pa se obregnimo samo ob aktualno, ki preverja veljavnost tako imenovanih PCT pogojev za obvladovanje okužb in polemik, da je ta, ker je izpisala ime, priimek osebe ter način izpolnjevanja pogojev, posegala v zasebnost. Na koncu smo prišli do tega, da bi lahko nekdo s sosedovo kodo dokazoval, da nekam pač sme. Res je zadeve, so se popravile, pa vendar …

Strinjam se, treba je varovati osebne podatke. V to ne dvomim, je pa treba priznati, da smo znova, tako kot je človeštvu že v navadi, zašli v skrajnost in se izgubili v dvoličnosti, ko na okopih kličemo; zasebnosti ne damo!

Preberite še: Ni končala srednje šole, a je postala milijonarka (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Pse na povodce, prosim (Piše: Mateja Florjančič)