Vsiljive, nevljudne komunikacije je letošnje poletje še več kot komarjev (piše Danaja Lorenčič)

V soboto popoldne, ko smo z družino sedeli v prijetnem lokalu ob reki, je otroški smeh nenadoma preglasil glasen monolog nekega moškega. Ob njem so sedele starejše gospe, ki jim je na dolgo in široko pojasnjeval, da je koronavirus izmišljotina in da se je polovica Slovencev cepila le zato, da bi se lahko odpravili na dopust na Hrvaško, kjer imajo po njegovih ocenah grozno morje in kjer živijo še bolj grozni ljudje.

Ko mu je gospa povedala, da ima ona zelo lepe odnose s Hrvati, jo je nahrulil, da je to le zato, ker jim plačuje nastanitve in jim daje napitnino. Nato pa je vse bolj glasno in jezno razpredal o nesmiselnosti PCT pogojev.

Moj namen ni kritizirati njegovih prepričanj, ker se dobro zavedam, da mnenja drugih ljudi ne morem spremeniti – lahko jih le spoštujem in skušam razumeti. Predvsem pa me je bolj kot to, kar je govoril, zmotila njegova vsiljiva, nevljudna komunikacija – in te je letošnje poletje še več kot komarjev. A žal zaščite proti njej ne prodajajo v nobeni trgovini ali lekarni.

V preteklih dneh sem namreč slišala za več primerov, ko so ljudje brezčutno poteptali mnenja drugih. Tako je bil nekdo med ogledom prenosa košarkarske tekme grobo prekinjen, ker je kritiziral igro Luke Dončića. Večkrat mu je bilo rečeno, naj že enkrat utihne! Nekdo drug je med pojasnjevanjem, zakaj noče delati v toksičnem delovnem okolju, slišal pridigo, ki se je začela s slavnim stavkom, da nikjer ni popolno in naj se s tem že enkrat sprijazni. Neka mamica, ki je skušala odgovoriti na vprašanje, zakaj njen otrok še vedno uporablja pleničke, pa je dobila svojo porcijo, ko ji je tašča razlagala o tem, da bi morala biti bolj vztrajna ali pa kupiti kahlico, ki prepeva!

Najbrž me takšne zgodbe ne bi preveč prizadele, če sama ne bi imela podobnih izkušenj. In bi se, ko so se drugi požvižgali na moje občutke, znala postaviti zase. A tega še vedno ne obvladam, čeprav sem bila še pred enim letom prepričana, da znam suvereno postavljati meje in da ne dovolim drugim, da me žalijo.

Toda ob stikih z ljudmi, ki me skušajo omalovaževati, vedno znova ugotavljam, da to ne drži, temveč še vedno dopuščam čustveno hladnim, jeznim in sebičnim ljudem, da prestopijo moje osebne meje, čeprav se zaradi tega počutim zaničevana in nerazumljena.

Kadar ljudje niso strpni do mojih potreb in vrednot, temveč obsojajo mojo občutljivost ali pa me brez pomisleka zaničujejo, sem stisnjena v kot. Ne znam se zaščititi in povedati, da sem prizadeta, temveč ponižno požiram očitke in se skrivam za oklepom, ki me varuje le navzven, medtem ko od znotraj trpim. Pretvarjam se, da je vse v redu, da sem močna in da lahko druga oseba počne z mano karkoli hoče, ker prenesem vse.

Vendar v sebi čutim žgočo bolečino, ki se preliva po meni in me čustveno ohromi. Šele pozneje, ko stopim v stik s svojo ranljivostjo, se začnem spraševati, zakaj vedno znova pritegnem ljudi, ki name zlivajo svoj gnev. Zakaj ne znam ščititi lastnih meja? Zakaj se bojim odzivov drugih na mojo čustveno samozaščito? In, kolikokrat bom še morala doživeti grozovita ponižanja, preden bom odločno rekla: ''Dovolj je bilo! Tega nočem več prenašati!''

Nisem dober, temveč šibek človek, kadar dovolim drugim, da ravnajo z mano nespoštljivo.

Odgovore na ta vprašanja najdem, ko se v zazrem v svojo preteklost. Večkrat sem bila namreč obdana s patološkimi narcisi, čustvenimi vampirji in manipulatorji, ki so me s svojim brezbrižnim in sebičnim vedenjem prisilili, da jim ustrežem in se podredim, četudi sem s tem poteptala svoja čustva.

Ker so zelo dobro vedeli, kje so moje občutljive točke, so me znali prizadeti tako močno, da si več dni nisem čustveno opomogla. Sebe so vedno videli kot žrtev in mi očitali, da nimam pojma o življenju. Dogodke so tako spretno prikrojili sebi v prid, da sem na koncu še sama podvomila v svojo resnico in predvsem vase. Ob njihovih kritikah, žaljivkah in vpitju sem otrpnila kot dvoživka. Zaradi njih sem imela občutek, da nisem dovolj dobra, da jih vedno znova razočaram in da moje mnenje ni pomembno, zato sem se pretvorila v pridno, tiho, ubogljivo deklico, ki je odrasla v negotovo, prestrašeno žensko.

Vendar nočem biti več takšna, zato želim spremeniti svoje odzive na brezobzirno, napadalno vedenje ljudi. Dokler sem tiho, namreč dopuščam trpinčenje, zmerjanje in zasramovanje. Z molkom ne rešim ničesar, ampak se le slabše počutim.

Vem, da moram drugi osebi povedati, kje so moje meje, saj bo le tako lahko vedela, če jih je namerno prestopila. Toda temu sem se doslej izmikala, ker sem se bala, da bi s postavljanjem lastnih meja prizadela druge in da me ne bodo več sprejemali. Ponotranjila sem namreč idejo, da sem preveč občutljiva in da moram biti sočutna, razumevajoča, potrpežljiva do drugih, četudi me ranijo. Mislila sem celo, da sem dober človek, če to počnem.

A iz dneva v dan vse bolj čutim, da nisem dober, temveč šibek človek, kadar dovolim drugim, da ravnajo z mano nespoštljivo. Zato se v svoji notranjosti upiram ljudem, ki nosijo v sebi strupena čustva in jih zlivajo name. Ob njih se namreč spreminjam v nekoga, ki mi ni všeč, ker se njihova negativna energija zažre vame.

Toda upor navznoter ne bo ničesar spremenil. Zato je čas, da se čustveni manipulaciji in poniževanju uprem navzven.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Skrbi me, da mladina v poseganju v zasebnost ne vidi nobene težave (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Ženska, ne jezi se (Piše Danaja Lorenčič)