Poljub, Ula: Zgodba, za katero sem si želela, da bi mi jo razbral iz kotičkov zavihanih ustnic

Mesto je objela vročina. Oblila je asfalt, se vkuhala v domačo mansardo, preskočila želje po temi in hladu, navintlala ventilator in ukradla spanec. Objela in k tlom je potisnila besede. In telesa.

Koraki so postali počasnejši in mehkejši. Na velikih križiščih in prehodih za pešce je svoj dom našla tišina. Tudi pogovori in srečanja so na nizkih obratih.

Ne preveč glasno s sabo in drug z drugim, da je ne bi še bolj razvneli. Ne preveč ropotati, govoriti, si želeti. Zdi se, da je treba vse – še bolj počasi in previdno.

Celo druženja so padla na nižje obrate in frekvence.

Kaj ti? – Nič.

In kaj ti? - Mah, isto nič.

Čeprav se nisva vedela tri mesece. Zdaj štrliva. Pijeva pol litra radenske z jabolčnim sokom v kriglu z ledom in si želiva, da bi vse zgodbe lahko tokrat povedali kotički zavihanih ustnic. In morda oči.

Daj, preberi mi z obraza, kje vse sem bila in kam me nese. Vidiš?

Daj, preberi mi z obraza, kje vse sem bila in kam me nese. Vidiš?

Dogodki, besedila, srečanja, vsega je bilo - naenkrat.

Vsega se je nakopičilo, od sreče do utrujenosti, vseh mogočih nalog in opravkov toliko, da se pred zadnjim dogodkom nisem najprej pofočkala v mariborski hotel, ampak šla najprej na samo prizorišče. Ker so si zapored sledile - nesreča na avtocesti, tonska vaja, make-up, kosilo, oblačenje, ponavljanje teksta, priprava nagrad in – opa, povabljenci na prizorišču.

Krasno je bilo. Mostovi, Drava, plapolajoči beli baldahin, dehteče bele potonike in moj prvi pravi zaresni »Dober večer« na dogodku.

Vau, kako sem se pogrešala. In vse vas in njih tudi.

Potem je steklo. Temperatura po cagerju navzdol, večer iz profike v privatko, športni špricer z Niko Čukur po grlu. Hvala, kraljice, za ravno pravi ščepec nagajivosti in humorja.

Prišel je potem tudi trenutek. Za odhod in spanec. Oprtam si nahrbtnik, čez roko vrečo z obleko, nase drugo obleko, na nožicah še vedno naokrog štorkljam s fluorescentnimi petkami, za sabo vlečem mini kovček.

Par minut stran imaš hotel, ok? – Ma, ja, seveda.

Pridem pred vhodna vrata, kjer vidim, da se pred zastekljenimi nedelujočimi drsnimi vrati dva že živčno prestopata. Mož in žena. Žena Muslimanka, lasje so skriti, izpod dolgih rokavov so videti samo dlani in pod hlačnicami sandali in nožice.

Gospod mož je živčen, prižiga si cigarete, pogovarjata se v jeziku, ki ga ne razumem. Vsi trije bebavo štrlimo pred vhodom in nalogo, kako v hotel, čigar gost si, pa vanj ne moreš.

Govorite srbsko, me vpraša mož? Govorim. Razumem. Dajmo si pomagat.

Razložita mi, da se že dobro uro motivilita okrog najsodobnejšega hotela na Štajerskem, kjer so sobe vrhunske, kjer sta se že čekirala in šla ven samo na pijačo. Zdaj pa vanj več ne moreta.

Ker – zaprto.

Hotelska kartica od sobe ne prime, na recepciji seveda ni nikogar, na telefonsko številko hotela in recepcije se 43-ič ne oglasi nihče. Drsna vrata so dvojno zaprta in zaklenjena. Stranskega vhoda ni.

Si gost, ampak nisi. Si dobrodošel, ampak ne – ne moreš.

Si gost, ampak nisi. Si dobrodošel, ampak ne – ne moreš.

Na prvem malem vrhuncu absurda večera v veži hotela, na notranji strani, za zastekljenimi drsnimi vrati – stoji oče od gospoda moža. Tudi njemu ne dela, ne prime hotelska. Tudi njemu se ne odpirajo vrata. On ne, da ne more noter – on ne more ven.

V nemoči zasoljeni z nekaj ta žmohtnimi od »dol«, razprtih ust, in praznih glav brez rešitev – ne moremo verjet, da te lahko dobesedno pustijo pred vrati.

Moj avto je parkiran v garažni hiši hotela, tudi do njega ne morem. Oče je ujet v hotel in se glasno in jezno motovili po recepciji, jaz pa grem s svojimi fluo čeveljci, dekoltejem, štirimi gin toniki v riti - možu vedno bolj simpatično na OK, njegovi ženi pa - na živce.

Ne ji zdaj še čikov prižigat, mu zabrunda.

In razumem jo. Morda. Malo. Jaz mu tako ali tako nič nočem, hvala lepa, ne. Samo spat bi šla. Razumem pa njo. Celo življenje ga posluša, mu sledi, se obnaša in mu verjame. Zdaj pa je človek še v plačano hotelsko sobo v dveh urah ne uspe spravit.

Jaki dec. In nehaj ji že prižigat čike.

Kličem urednico, kličem sodelavko. Aha, saj res. Katarina ima kartico, ona je prišla kasneje in je najprej naredila check in v hotelu, potem pa vse ostalo. Od nižanja temperatur do športnih špricerjev ali gin tonikov.

Pridem takoj, že tečem – se mi smeji po telefonu, medtem, ko razlaga, da ji je receptor pravzaprav omenil, da se zna zgoditi prav to. Da zna biti tako, da nikjer naokrog ne bo najti nikogar. In da se takrat velja zanesti na skrivna garažna vrata hotela, skozi katera lahko, čez nekaj nivojev, enakih vrat z enakimi kljukami, enakih sivih nadstopij in zavojev, nekako čudežno prideš – na šverc – do recepcije.

Katarina se medtem že pojavi izza ovinka, v pravi poletni noči, pa proti nam, možu Cigaretku, ženi Nejevoljki in Uli Fluo čeveljcu – plapolajoče v vetriču teče še ena ženska pojava.

Katarina je svetlolasa, bujnega dekolteja, v obleki s črnim korzetom, svetlečim wannabe diamantnim kamenčkom pod prsmi in svetlo roza dolgo krinolino iz tila.

Mehko ga vihra proti nam, z lasmi, s krinolino, z ravno prav poletno in ženstveno naštimanimi in razkritimi oblinami. Visoko v roki v zrak drži kartico in signalizira, imamo jo, evo me, prihajam.

Ženi Nejevoljki, si mislim, se zna utrgat. Najprej se pojavi rjavolasi problem, jaz, ki se mi prižiga čike, potem pa se od nekod vzame še moj kontra pol in angelsko plapolajoča ženska – Rešiteljica.

Ne moreš verjeti. In ne vem, kateremu Bogu in veroizpovedim vsem je žena Nejevoljka preklela (po mojem) - ama - vse po spisku.

Bluzimo dalje in iščemo zdaj ta skrivna vrata garaže, za katera se izkaže, da bi za njimi najprej lahko našel kake kontejnerje smeti – ne pa vhod v ultra fensi hotelsko nastanitev.

E, bravo. Dve uri in več je minilo, v glavi se mi vrti od vseh garažnih nivojev, dvigal in vrat. Na recepciji sem, končno. A to je tudi moja zadnja postaja.

Cigaretko in Nejevoljika se končno – po pretečenih urah - srečata z očetom, ujetim v recepciji. Malo še popizdakajo skupaj, pomahamo si. Vse bo good. Vse je good.

Cigaretko in Nejevoljika se končno – po pretečenih urah - srečata z očetom, ujetim v recepciji. Malo še popizdakajo skupaj, pomahamo si. Vse bo good. Vse je good.

Končno grejo lahko spat. In Cigaretko in Nejevoljka bosta spet imela blažen mir. Od plavolasih lepotic in mene, v dolgi plapolajoči obleki v obupu štrleč na pločniku.

Lahko nočko.

Jaz pa nič. Sobe ne bo. Katarina mi bere iz oči, sama bi spala. To berem tudi jaz iz njenega obraza. Saj lahko, se še stisnemo in si namenimo polovico – vzglavnika in rjuhe.

Ampak, eto nas, pushing 40. Včasih v noči res paše samota. Čeprav bi se na polno stiskala. Ampak, to je že druga kolumna, draga moja Mična.

Nič, v drug hotel bo treba. Urednica me kliče in čaka pred garažo hotela in mi narekuje, pridi ven, pa to je katastorfa, menjamo.

In, eto mene, spet naložim, obleko dva, preobujem čevlje, si oprtam nahrbtnik, cigarete sem vmes že nekje izgubila, za sabo spet po vseh hodnikih, dvigalih, nivojih, vratih in garažnih ovinkih – vlečem ta jebeni kovček.

Gin tonik je že popustil, objemata me samo še mali brezup in velika zaspanost. Ima me, da bi se od obupa za mini tri sekunde usedla kar na tla in spustila tri solze. Ker zdaj seveda ne vem, kako hudiča priti iz hotela, v katerega sem dve uri želela priti noter – priti nazaj ven.

Niti ne vem, kje je moj avto. Niti ne vem, kje je tistih dvoje vrat, ki me izpljunejo nazaj na svobodo.

V nekaj poskusih vseeno uspem, o ja, zadiham svež mariborski zrak, vidim Špelo in ji padem v objem.

In gremo iskat novo sobo. In znajdem se v veliki retro hotelski spalnici, nad mano je ogromna 80's poslikava grozdov grozdja, klima je na minimum, cigaretov ni, sem pa. Doma. Vsaj tako nekako začasno.

In križišča so v odsotnosti vročine in pločniki so spet brez besed. Spanec me čaka na vzglavniku. In to je tisto, to je ta zgodba, za katero sem si želela, da bi mi jo razbral iz kotičkov zavihanih ustnic ali mi jo prebral iz oči.

Pa sem ti rekla raje – Mah nič.

In kaj ti?

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.