Poletno branje: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom (1. del)

Vabimo vas k branju prvega poglavja romana ameriškega pisatelja, pesnika in režiserja indijanskih korenin Shermana Alexieja. Zgodba govori o Juniorju, ki je doma v indijanskem rezervatu Spokane. Poseben je in nadarjen, odrašča v okolju, ki je vse prej kot spodbudno. Ko ugotovi, da si ne želi končati kot večina pripadnikov njegovega plemena, vzame življenje v svoje roke in se vpiše v srednjo šolo, na katero hodijo sami belci. Najde dobre prijatelje, sledi svojim sanjam in se izvije utečeni življenjski usodi povprečnega Indijanca.

Sherman Alexie: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom

Prevedel: Andrej E. Skubic
Ilustracije: Ellen Forney

KLUB MISTER ČRNO OKO

Rodil sem se z vodo v možganih.

Okej, to ni čisto res. V bistvu sem se rodil s preveč možganske tekočine v lobanji. Ampak »možganska tekočina« je samo kul zdravniška beseda za zamaščene možgane. In možganska mast ima v možganskih režnjih tak namen kot motorno olje v avtu. Skrbi, da vse teče hitro in gladko. Jaz, čudak, sem se torej rodil s preveč podmazanimi možgani, tako da se je vse zgostilo in skalilo in zasmrdelo in je koleščke samo zapacalo. Moj stroj za mišljenje in dihanje in življenje je zabremzal in poplavil.

Možgani so se mi utapljali v olju.

Samo če to poveš tako, je čudno in hecno, kot da so moji možgani ogromen košček pomfrita; zato se sliši bolj resno in pesniško in pravilno, če rečem: »Rodil sem se z vodo v možganih.«

Okej, mogoče niti to ni najbolj resen način, da to povem. Mogoče je dejansko cela stvar čudna in hecna.

Samo kaj, se je moji mami in atu in sestri in babi in bratrancem in sestričnam in tetam in stricem zdelo hecno, ko so mi zdravniki odpirali lobanjo in mi cuzali ven tisto odvečno tekočino z majhnim sesačem?

Komaj šest mesecev sem bil star, vsi so mislili, da me bo med operacijo pobralo. Pa tudi če bom nekako preživel tisti minisesač, so pričakovali, da bom dobil med posegom hude možganske poškodbe in potem do konca življenja živel kot lončnica v tegelcu.

No, kot vidite, sem operacijo preživel. Če je ne bi, tega ne bi pisal; imam pa vse sorte telesne težave, ki so posledica možganskih poškodb.

Če začnem naštevati, zraslo mi je dvainštirideset zob. Tipičen človek jih ima dvaintrideset, ne? Jaz pa dvainštirideset.

Deset več, kot je v navadi.
Deset več, kot je normalno.
Deset več, kot je humano.

Zobje so se mi tako gužvali, da sem komaj zapiral usta. Šel sem na Indijansko zdravstveno službo, da mi populijo par zob, da bom lahko normalno jedel, ne pa kot kakšen slinast mrhovinar. Ampak Indijanska zdravstvena služba financira večje zobozdravstvene posege samo enkrat na leto, tako da so mi morali izpuliti vseh deset zob v istem dnevu.

Še več, naš bledoličniški zobar je bil prepričan, da Indijanci čutimo samo pol toliko bolečine kot belci, tako da mi je dal samo pol toliko anestetika.

Prasec, a ni?

Indijanska zdravstvena služba je tudi samo enkrat na leto financirala špegle in je izdajala samo en stil: tiste grde, debele, črne plastične. Od možganske poškodbe sem postal na enem očesu kratkoviden in na drugem daljnoviden, tako da so bili tisti grdi špegli čisto neuravnoteženi, ker sem imel pač neuravnotežene oči.

Stalno imam glavobole, ker sta moji očesi kakor skregani med sabo, si predstavljate, kot tisto, ko sta bila dva včasih poročena, zdaj pa bi se najrajši pobila med sabo.

In špegle sem začel nositi pri treh letih, tako da sem se po rezki podil kot kakšen triletni indijanski stari ata.

Pa o, kako suh sem bil. Lahko sem se obrnil postrani, in me nisi več videl.

Samo dlani in stopala sem imel ogromna. Številko štiriinštirideset sem nosil v tretjem razredu! Z ogromnimi stopali in telesom kot svinčnik sem med hojo po cesti zgledal kot velikanski L.

Pa lobanjo sem imel ogromno. Epskih dimenzij.

Tako veliko glavo sem imel, da so se male indijanske lobanje vrtele okrog nje kot planeti po orbiti. Nekateri mulci so me kar klicali Orbita. Spet drugi so me klicali Globus. Silaki so se zbirali okrog mene, hodili v krogu, potem pa mi dajali prst na glavo in govorili: »Sem bi rad odpotoval.«

Tako da sem očitno že na ven zgledal trapasto, ampak še hujše je bilo tisto znotraj.

Za začetek, imel sem božjastne napade. Najmanj dva na teden.

Tako da sem si redno še sam kvaril možgane. Ampak stvar je v tem: napade sem imel, ker sem že imel možgansko poškodbo, ob vsakem napadu pa sem si samo še na novo odpiral rane. Ja, vsakič, ko sem imel napad, sem si poškodoval poškodbo.

Zdaj že sedem let nisem imel napada, ampak zdravniki pravijo, da sem »nagnjen k epileptičnim izbruhom«.

Nagnjen k epileptičnim izbruhom.

Se to ne sliši blazno poetično?

Poleg tega tudi jecljam in sesljam. V bistvu bi najbrž moral reči, da je-je-je-je-jecljam in sssesssssljam.

Mogoče si mislite, da govorne napake vsaj niso smrtno nevarne, ampak naj vam povem, da ni za otroka na svetu nič bolj nevarnega, kot če jeclja in seslja.

Pri petih letih si še prisrčen, če sesljaš in jecljaš. Pišuka, saj so skoraj vsi slavni otroški igralci prejecljali in presesljali svojo pot do zvezdništva.

In okej, tudi pri šestih, sedmih, osmih letih si še zmeraj čisto luštkan, če jecljaš pa sesljaš, ampak tega je konec, ko si enkrat star devet ali deset. Takrat zaradi jecljanja in sesljanja postaneš bebo.

Če si star štirinajst let, tako kot jaz, pa še zmeraj jecljaš in sesljaš, to pomeni, da si največji bebo na svetu. Vsi v rezki me kakšnih dvakrat na dan pokličejo bebo. Kličejo me bebo, ko mi vlečejo dol hlače ali mi tlačijo glavo v školjko ali me samo tapkajo po glavi.

Saj niti te zgodbe ne pišem tako, kot res govorim, ker bi bila potem polna jecljanja in sesljanja in bi se vi samo čudili, zakaj berete zgodbo, ki jo je napisal tak bebo.

A veste, kaj se v rezki dogaja bebotom? Tepeni smo. Najmanj enkrat na mesec.

Jep, sem član kluba Mister Črno oko. Jasno, da bi rad hodil ven. Vsak otrok rad hodi ven.

Ampak zame je bolj varno, če sem doma. Tako da v glavnem sam visim v svoji sobi in berem knjige in rišem stripe.

Na tejle risbi sem jaz:

Rišem ves čas.

Rišem risbe mame in ata, sestre in babi, najboljšega prijatelja Rowdyja, pa tudi vseh drugih v rezki.

Rišem, ker so besede preveč nepredvidljive.

Rišem, ker so besede preveč omejene.

Če govorite in pišete po angleško ali po špansko ali po kitajsko ali v kakšnem drugem jeziku, vas bo razumel samo določen procent ljudi.

Če pa nekaj narišete, to razume vsak.

Če narišem rožico, bo lahko vsak moški, ženska in otrok vzel zvezek in pogledal in rekel: »A, to je pa rožica.«

Rišem zato, ker bi rad nagovarjal svet. In rad bi, da bi bil svet pozoren name.

S kulijem v rokah se počutim pomembnega. Počutim se, kot da bi lahko odrastel v kakšno pomembno osebo. V umetnika. Mogoče slavnega umetnika. Mogoče bogatega umetnika.
To je edini način, kako bi lahko postal bogat in slaven.

Samo poglejte si ta svet. Skoraj vsi bogati in slavni ljudje, ki niso ravno beli, so umetniki.

Sami pevci in igralci in pisatelji in plesalci in režiserji in pesniki.

Tako da rišem, ker se mi zdi, da je to moja edina šansa, da bi kdaj prišel iz rezervata.

Svet se mi zdi kot vrsta samih podrtih jezov in poplav, moje risbe pa so majhni rešilni čolni.

Jutri, v nedeljo, objavimo nadaljevanje. 

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga