Poletno branje: Pod gladino (1. del)

Avtorica, ki je z romanom Dekle na vlaku prepričala 20 milijonov bralcev po svetu, je v težko pričakovanem novem psihološkem trilerju ustvarila podobo zadušljivega mesta z mračno preteklostjo in znova dokazala, da je odlična poznavalka človeških značajev.

Paula Hawkins: Pod gladino
Prevedla Danica Križman

Za vse nadležne ženske

2015

Jules

Nekaj si mi hotela povedati, kajne? Kaj si poskušala reči? Zdi se mi, da sem z mislimi že davno odplavala stran od najinega pogovora. Nisem bila več zbrana, mislila sem na druge reči, se ukvarjala s tem in onim, izgubila sem nit. No, zdaj se ti bom zares posvetila. Vendar se ne morem znebiti občutka, da sem preslišala nekaj pomembnega.

Ko so mi prišli povedat, sem se ujezila. Najprej sem se oddahnila, kajti ko se na pragu prikažeta policista, ti pa iščeš vozovnico za vlak in si tik pred tem, da oddrviš v službo, se ustrašiš najhujšega. Zbala sem se za ljudi, ki so mi pri srcu – za prijatelje, za svojega bivšega, za sodelavce. Rekla sta, da ne gre zanje, pač pa zate. Za trenutek mi je odleglo, potem pa sta mi povedala, kaj se je zgodilo. Ko sem slišala, da si šla v vodo, me je obšel bes. Bes in strah.

Razmišljala sem, kaj ti bom rekla, ko pridem tja; vem, da si to storila, ker si me hotela prizadeti, razburiti, preplašiti in mi postaviti življenje na glavo. Vse zato, da bi me opozorila nase in me zvlekla nazaj tja, kjer me hočeš imeti. Vidiš, Nel, posrečilo se ti je. Zdaj sem tam, kamor se nisem hotela nikdar več vrniti, da bom poskrbela za tvojo hčer in spravila v red vso to prekleto zmešnjavo.

PONEDELJEK, 10. AVGUST

Josh

Nekaj me je zbudilo. Ko sem vstal, da bi šel na stranišče, sem videl, da so vrata v mamino in očkovo spalnico odprta. Pogledal sem noter, a mame ni bilo. Očka je smrčal kot ponavadi. Na radiu z uro je pisalo 4.08. Pomislil sem, da je mama najbrž spodaj, ker spet ne more spati. Zdaj je z obema enako, vendar očka jemlje tako močne tablete, da bi lahko stal pri postelji in se mu drl na uho, pa se ne bi zbudil. Čisto tiho sem odšel dol, ker mama ponavadi prižge televizijo in gleda tiste res dolgočasne oglase o aparatih, ki pomagajo pri hujšanju, čistijo tla ali na različne načine sekljajo zelenjavo. Potem zaspi. Vendar televizor ni bil prižgan in nje ni bilo na kavču, zato sem vedel, da je šla ven. Nekajkrat je to že naredila – vsaj kolikor jaz vem. Vsem ne morem biti kar naprej za petami. Prvikrat mi je rekla, da se je samo sprehajala, ker si je hotela zbistriti glavo. Ampak potem sem se nekega jutra zbudil in je ni bilo, in ko sem pogledal skozi okno, njen avto ni stal pred hišo kot navadno.

Verjetno se sprehaja ob reki ali pa obišče Katiejin grob. To včasih naredim tudi sam, čeprav ne sredi noči. V temi bi me bilo strah, sploh pa bi se mi zdelo čudno, ker je to naredila tudi Katie; sredi noči je vstala, odšla k reki in je ni bilo več nazaj. Vendar razumem, zakaj mama to počne; tako se zdaj lahko še najbolj približa Katie, razen kadar sedi v njeni sobi, in vem, da včasih počne tudi to. Katiejina soba je zraven moje in lahko slišim njen jok. Sedel sem na kavč, da bi počakal nanjo, ampak najbrž sem zaspal. Ko sem zaslišal ropotanje z vrati, je bilo zunaj svetlo in ura nad kaminom je kazala četrt na osem. Slišal sem, da je mama zaprla vrata in stekla gor po stopnicah.

Šel sem za njo. Ustavil sem se pred spalnico in kukal skozi režo v vratih. Klečala je zraven postelje na očkovi strani in v obraz je bila rdeča, kakor da je tekla. Sopihala je in govorila: »Alec, zbudi se, zbudi se,« in ga stresala. »Nel Abbott je mrtva. Našli so jo v vodi. Skočila je.«

Ne spomnim se, da bi kaj rekel, vendar sem že moral dati kak glas od sebe, ker je pogledala proti meni in se skobacala na noge.

»Oh, Josh,« je rekla, ko je šla proti meni, »oh, Josh.« Po licih so ji tekle solze in močno me je objela. Izmuznil sem se ji, ona pa je še kar jokala in se hkrati smehljala. »Oh, ljubček, « je rekla.

Očka se je dvignil in sedel. Mencal si je oči. Celo večnost traja, da pride k sebi.

»Ne razumem. Kdaj … Danes ponoči? Kako veš?«

»Šla sem po mleko,« je rekla. »Vsi so govorili o tem … v trgovini. Zjutraj so jo našli.« Sedla je na posteljo in spet planila v jok. Očka jo je objel, vendar je gledal mene in imel je čuden izraz.

»Kam si šla?« sem jo vprašal. »Kje si bila?«

»V trgovini, Josh. Pravkar sem povedala.«

Lažeš, sem hotel reči. Cele ure te ni bilo, nisi šla samo po mleko. Skoraj bi že odprl usta, pa sem bil raje tiho, ker sta moja starša sedela na postelji in se gledala. Videti sta bila srečna.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska Knjiga. Nadaljevanje objavimo jutri.