Poletno branje: E-romanca, 2. del

Ta konec tedna beremo prve strani knjige E-romanca, pisateljice Rainbow Rowell. Na dnu članka najdete povezavo do prvih dveh poglavij, ki smo jo brali včeraj. 

3. poglavje

Od: Beth Fremont
Za: Jennifer Scribner-Snyder
Datum: Petek, 20. avgusta 1999, 10.38
Zadeva: Nerada vprašam, ampak …

Si se nehala pretvarjati, da si noseča?

<<Jennifer za Beth>> Še 40 tednov se bom. Mogoče zdaj samo še 38 …

<<Beth za Jennifer>> Ali to pomeni, da se ne moreva pogovarjati o drugih stvareh?

<<Jennifer za Beth>> Ne. Pomeni, da bi se morali pogovarjati o drugih stvareh. Trudim se, da se ne bi preveč ukvarjala s tem.

<<Beth za Jennifer>> Bravo. Okej. Torej, sinoči me je klicala moja sestrica. Poročila se bo.

<<Jennifer za Beth>> Nima njen mož nič proti?

<<Beth za Jennifer>> Moja druga sestrica. Kiley. Saj si spoznala njenega fanta … zaročenca, Briana, pri mojih starših na dan spomina na žrtve vojne. Se spomniš? Režali sva se, ker ima na gležnju tetovažo bratovščine Sigma Chi …

<<Jennifer za Beth>> Saj res, Brian. Spomnim se ga. Všeč nama je, kajne?

<<Beth za Jennifer>> Navdušeni sva nad njim. Super je. Lahko si samo želiš, da bo tvoja hči nekega dne spoznala takega tipa na kakšnem žuru, kjer bodo eksali margarite.

<<Jennifer za Beth>> A je to štos na račun zarodkovnega alkoholika? Za to ohcet so krivi tvoji starši. Dali so ji ime Kiley. Že od rojstva je obsojena na poroko s plečatim carjem iz bratovščine.

<<Beth za Jennifer>> Študentom prava. Ampak Kiley predvideva, da bo na koncu vodil očetovo podjetje za dobavo materiala za vodovodno napeljavo.

<<Jennifer za Beth>> Lahko bi bilo slabše.

<<Beth za Jennifer>> Težko bi bilo boljše.

<<Jennifer za Beth>> Oh. Sori, šele zdaj mi je kapnilo, da to ni dobra novica. Kaj je rekel Chris?

<<Beth za Jennifer>> Običajne reči. Da je Brian butec. Da Kiley preveč posluša Dava Matthewsa. Rekel je tudi: »Danes zvečer imam vajo, zato me ne čakaj, ej, daj mi rizle, prosim, a sodeluješ na poroki? Kul, te bom vsaj spet videl v eni tistih oblek v slogu Scarlett O'Hara. Seksi družica si, pridi sem. Si poslušala posnetek, ki sem ti ga pustil? Danny pravi, da preglasim njegovo basovsko linijo, ampak mater, uslugo mu delam.« In potem me je zasnubil. V Sanjskem dolu. V resničnem svetu me nikoli ne bo zasnubil. In ne morem se odločiti, ali je zato kreten – ali pa sem jaz krava, ker si to tako močno želim. In o poroki se z njim sploh ne morem pogovarjati, ker bi rekel, da si je želi. Kmalu. Ko bo dobil nekaj zagona. Ko bo bend spet na konju. Da mi noče viseti za vratom, noče, da ga preživljam … Prosim, ne poudarjaj, da ga že preživljam – ker je v glavnem res.

<<Jennifer za Beth>> V glavnem? Plačuješ njegovo najemnino.

<<Beth za Jennifer>> Plačujem najemnino. Tako ali tako bi jo morala … Če bi živela sama, bi morala plačevati račune za bencin, kabelsko in vse drugo. Če bi se izselil, ne bi prišparala niti centa. Poleg tega nimam nič proti, da zdaj plačujem večino računov, in tudi po poroki me ne bo motilo. (Moj oče je vedno plačeval mamine račune, pa nihče ne pravi, da je pijavka.) Ni problem, kdo plačuje račune. Problem je, kdo se obnaša odraslo. V Chrisovem svetu je sprejemljivo, da tip živi s svojo punco, medtem ko pripravlja demo posnetek. Ni pa fino loviti svojih kitarskih sanj, ko je tvoja žena v službi. Če imaš ženo, si odrasel. Chris pa noče biti. Mogoče niti nočem, da bi bil.

<<Jennifer za Beth>> Kaj pa hočeš od njega?

<<Beth za Jennifer>> Večinoma? Po mojem razkuštranega glasbenika. Tipa, ki te zbudi ob dveh ponoči, da ti prebere pesem, ki jo je pravkar napisal na tvojem trebuhu. Hočem fanta s kalejdoskopskimi očmi.

<<Jennifer za Beth>> Adijo, nočne trebušne pesmi, če Chris dobi pravo službo.

<<Beth za Jennifer>> Res je.

<<Jennifer za Beth>> Je vse v redu s tabo?

<<Beth za Jennifer>> Ne. Spet grem na pomerjanje obleke za družice. Brez naramnic, Kiley jih je že izbrala. Še dolgo ne bo vse v redu z mano. Ampak ne smem se pritoževati,a ne? Hočem ga. On pa hoče počakati. In jaz ga vseeno hočem.
Zato se ne smem pritoževati.

<<Jennifer za Beth>> Seveda se lahko pritožuješ. Do nezavesti. Ampak glej na to z dobre strani – vsaj nisi noseča.

<<Beth za Jennifer>> Ti tudi ne. Naredi test nosečnosti.

4. poglavje

Da bo jasno – njemu, samemu pri sebi – Lincoln se ne bi nikoli prijavil za to službo, če bi v oglasu pisalo: »Iščemo nekoga,ki bo bral tujo elektronsko pošto. Od štirih popoldne do polnoči.«

V oglasu v Courierju je pisalo: »Priložnost za redno zaposlitev za spletnega varnostnika. 40.000 + zdravstveno in zobozdravstveno zavarovanje.«

Spletni varnostnik. Lincoln si je predstavljal, da bo nameščal požarne zidove in varoval časopis pred nevarnimi hekerji – ne pa pošiljal obvestila vsakič, ko bo kdo iz računovodstva nekomu v sosednjem predelku posredoval vulgarno šalo. Courier je bil najbrž zadnja časopisna hiša v Ameriki, ki je svojim novinarjem uredila dostop do spleta. Tako je vsaj rekel Greg. Greg je bil Lincolnov šef, vodja službe za informacijsko tehnologijo. Še se je spomnil časov, ko so novinarji uporabljali električne pisalne stroje. »Tega se spomnim,« je rekel, »ker ni bilo tako daleč nazaj – leta 1992. Na računalnike smo presedlali, ker nismo mogli več naročiti trakov. Ne zafrkavam.«

Ves ta spletni cirkus se je dogajal v nasprotju z voljo vodstva, je še rekel. Za odgovornega urednika je bilo dati zaposlenim dostop do spleta isto, kot bi jim dali možnost, da delajo, če se jim ljubi, ali gledajo pornografijo, če se jim ne. Toda odrezanost od spleta je postala naravnost smešna.Ko je časopis lani odprl spletno stran, novinarji niso mogli brati niti svojih prispevkov na njej. In danes hočejo vsi pisati uredniku po elektronski pošti, celo učenci tretjega razreda in veterani druge svetovne vojne.

Ko je Lincoln začel delati na Courierju, je spletni eksperiment potekal že tretji mesec. Vsi zaposleni so lahko uporabljali interno elektronsko pošto. Vodstvo in skoraj vsi v uredništvu so imeli dostop do svetovnega spleta. Po Gregovem mnenju je vse teklo dobro. Po mnenju uprave je bilo vse skupaj kaos. Zaposleni so nakupovali in opravljali, se pridruževali spletnim forumom in namišljenim nogometnim ligam. Nekaj jih je tudi igralo na srečo. In se ukvarjalo s packarijami. »Ampak saj to niti ni slabo,« je trmaril Greg. »Tako najdemo pokvarjence.«

Za Gregove šefe je bilo pri internetu najhujše to, da je bilo nemogoče razlikovati prostor, poln ljudi, ki marljivo delajo, od prostora, polnega ljudi, ki na spletu rešujejo kviz Katere pasme pes sem?.

In zato … Lincoln.

Prvi večer v službi je Lincoln Gregu pomagal na omrežje naložiti program Webshark, ki je spremljal vse, kar so zaposleni počeli na internetu in intranetu. Vsako elektronsko sporočilo. Vsako spletno stran. Vsako besedo. Lincoln pa je spremljal Webshark. V programu je filtre za pošto nastavil nekdo, ki je bil še posebej izprijen (mogoče Greg). Imel je cel seznam sumljivih vnosov: umazane besede, rasistične žaljivke, imena šefov, besede, kot sta »zaupno« in »zasebno«.

Prav zadnja, »zasebno«, je v prvi uri delovanja Websharka ohromila celotno mrežo, saj je program kot sumljiva označil vsa elektronska sporočila, poslana na oddelek za zaupne oglase in z njega, in jih shranil.

Shark je zaznal tudi velike priponke, sumljivo dolga sporočila, sumljivo pogosta sporočila … Vsak dan je v zavarovani nabiralnik prišlo na stotine morebiti neprimernih elektronskih sporočil, Lincoln pa je moral pregledati vsako. To je pomenilo, da jih mora prebrati, zato jih je bral. Vendar ni užival. Mami tega ni mogel priznati, toda ni se mu zdelo prav, da to počne. Kot bi prisluškoval. Če bi bil tip, ki mu je to všeč, bi mogoče … Njegova punca Sam, njegova nekdanja punca, je vedno brskala po tujih omaricah z zdravili. »Pastile za izkašljevanje,« je poročala, ko sta se z avtomobilom vračala domov. »In navadni obliži. In nekaj podobnega stiskalniku za česen.«

Lincoln ni maral hoditi v tuje kopalnice. Če je zasačil kakšnega kršitelja Courierjevih pravil, se je moral držati zapletenega postopka. Toda za večino kršitev je bil dovolj pisni opomin in večina kršiteljev ga je razumela.

Pravzaprav je prvi krog opominov tako zalegel, da je Lincolnu začelo zmanjkovati dela. Webshark je še naprej označeval po nekaj deset sporočil na dan, toda večinoma je šlo za lažni alarm. Grega to očitno ni ganilo. »Ne skrbi,« je rekel Lincolnu prvi dan, ko Webshark ni ujel niti enega pravega kršitelja. »Ne bodo te odpustili. Tisti zgoraj so navdušeni nad tvojim delom.«

»Saj nič ne delam,« je ugovarjal Lincoln.

»Seveda delaš. Ti si tip, ki bere njihovo pošto. Bojijo se te.«

»Kdo se boji? Kdo so oni?«

»Vsi. Resno? Cela hiša govori o tebi.«

»Ne bojijo se mene. Bojijo se, da bi jih zasačili.«

»Da bi jih ti zasačil. Že zavedanje, da vsak večer vohljaš po njihovih mapah s poslano pošto, je dovolj, da se držijo pravil.«

»Pa saj ne vohljam.«

»Lahko bi,« je odvrnil Greg.

»Lahko bi?«

Greg se je spet posvetil svojemu delu, nekakšni obdukciji prenosnika. »Poslušaj, Lincoln, povedal sem ti. Zvečer mora tako ali tako nekdo biti tukaj. Nekdo se mora oglašati na telefon in odgovarjati: 'Pomoč uporabnikom.' Samo posedaš, vem. Nimaš dovolj dela, vem. Vseeno mi je. Rešuj križanke, uči se tujega jezika. Imeli smo punco, ki je kvačkala …«

Lincoln ni kvačkal, temveč je bral časopis. Prinašal si je stripe in revije in žepne romane. Če ni bilo prepozno in se je dolgočasil, je včasih poklical sestro.

Večinoma pa je brskal po spletu.

Knjiga E-romanca je izšla v založbi Mladinska knjiga.