Poletno branje: Za oženit, 2. del

Ta konec tedna vam v branje ponujamo zabaven roman Za oženit, ki ga lahko opišemo tudi kot Prevzetnost in pristranost za 21. stoletje.

Danes v branje ponujamo tretje in četrto poglavje, prva dva pa najdeta na dnu te objave.

CURTIS SITTENFELD: Za oženit

3. POGLAVJE

Na poklicnem področju je gospod Bennet postoril bolj malo; za družino je sicer skrbel z zajetno dediščino, ki pa je hitro kopnela, in njegove opazke o brezdelnosti hčera so bile bolj kot ne hinavske. Vendar je imel prav. Zunanjemu opazovalcu bi bilo mogoče odpuščeno, če bi se spraševal, kaj neki sestre Bennet počnejo dan za dnem in leto za letom. Neizobražene res niso bile, nasprotno, od tretjega do osemnajstega leta so vse obiskovale Seven Hills, zahtevno, a prijazno šolo za dekleta in fante, kjer so se v rosnih letih naučile pesmi, kot je Petdeset ljubkih Združenih držav, in s sošolci sodelovale – sodelovanje v tej šoli je bilo izrednega pomena – pri izdelavi orjaških stegozavrov in triceratopsov iz papirmašeja.

V poznejših letih so brale Odisejo, pomagale na vsakoletnem žetvenem sejmu, hodile na poletne ekskurzije v Francijo in na Kitajsko ter ves čas igrale nogomet in košarko. Skupen znesek za tako napredno in vsestransko šolanje je bil osemsto tisoč dolarjev. Peterica deklet je potem obiskovala še zasebne kolidže, zatem pa se lotila tistega, čemur lahko olepšano rečemo nedonosni poklici, čeprav bi bil pri nekaterih sestrah točnejši izraz nedonosni nepoklic. Kitty in Lydia nista še nikoli delali dlje kot po nekaj mesecev skupaj, kot občasni varuški ali prodajalki v trgovinah z oblačili Abercrombie & Fitch in Banana Republic.

Podobno sta le kratek čas živeli kje drugje kot pri starših. Tovrstni poskusi navidezne samostojnosti so se vedno končali s teatralnimi prepiri z nekdaj dobrimi prijateljicami, s preklicanimi najemi stanovanj in kujavim prevažanjem stvari v koših za perilo in vrečah za smeti nazaj v domačo vilo.

Mlajši sestri Bennet sta se največ posvečali kosilom v Green Dog Caféju ali Tellersu, pisanju esemesov, gledanju videoposnetkov na pametnih telefonih in telovadbi. Pred dobrim letom dni sta se navdušili za crossfit, intenzivni trening za moč in kondicijo, za katerega so značilne navadne in krogelne uteži, vrvi za vlečenje, obskurne kratice, izogibanje večini živil razen mesa ter posmehovanje šibkim in nerazsvetljenim množicam, ki so še vedno verjele, da je tek ustrezna rekreacija, rogljički pa sprejemljiv zajtrk. Seveda so v te množice spadali vsi Bennetovi razen Kitty in Lydie.

Medtem je Mary prek spleta pripravljala tretji magisterij, tokrat iz psihologije – prejšnja dva sta bila iz kazenskega prava in poslovne administracije. Bila je najmanj privlačna od sester in odločitev za življenje s starši se ji je zdela dokaz, da je v življenju bolj predana umskemu razvoju kot materializmu in manj naklonjena razsipnosti, saj bi bila njena otroška soba prazna, če je ne bi zasedala. Jane in Liz sta vedno imeli službo, a tudi onidve sta se zavedali, da imata pod nogami varovalno mrežo, zato sta si lahko delo izbirali bolj zaradi osebnih zanimanj kot višine plače. Jane je poučevala jogo, s čimer bi si v mestu, kot je Cincinnati, lahko celo plačevala najemnino, kar pa ni veljalo za Manhattan, sploh pa za Upper West Side, ki je bil zadnjih petnajst let njen dom. Čeprav je tudi Liz dvajseta in trideseta leta preživela v New Yorku, je pred nedavno selitvijo v brooklynsko četrt Cobble Hill stanovala pretežno v enoličnih poslopjih brez dvigala daleč v predmestju. Izjema je bilo stanovanje na križišču Dvainsedemdesete ulice in Amsterdam Avenue, v katero sta se s sestro preselili kmalu potem, ko je konec devetdesetih leto dni za Jane diplomirala na kolidžu Barnard. Čeprav sta se kot sostanovalki dobro razumeli, se je njuno skupno življenje končalo, ko se je Jane zaročila s prijaznim analitikom hedge skladov Teddyjem.

Gospo Bennet, ki ji ni bilo pogodu, da Jane in Teddy pred poroko živita skupaj, sta potolažili njegova diploma z univerze Cornell in dobro plačana služba. Žal se je Teddy vse bolj zavedal, da ga privlačijo moški, zato se z Jane nista za vedno zavezala drug drugemu, vseeno pa sta se razšla prijateljsko in enkrat ali dvakrat na leto sta se ona in Liz s Teddyjem in njegovim slastnim partnerjem Patrickom dobili na poznem zajtrku.

Liz je vse svoje poklicno življenje delala pri revijah; že takoj po diplomi so jo vzeli za redaktorico v tedenski reviji, ki je pokrivala politiko in kulturo in je bila znana po prodornih komentarjih. Od tam je odšla k Maskari, ženskemu mesečniku, katerega naročnica je bila od štirinajstega leta, ker so jo v enaki meri privlačila feministična stališča in neprikrito zanimanje za čevlje in kozmetiko. Najprej je bila pomočnica redaktorice, pa redaktorica in potem redaktorica reportaž; pri enaintridesetih je odkrila, da bolj uživa v pisanju kot urejanju člankov, zato je začela pisati sestavke za različna uredništva, in na tem mestu je bila še danes. Čeprav je slabše plačano od urednikovanja, je bila prepričana, da ima sanjsko službo; redno je potovala in intervjuvala uspešne in včasih tudi slavne osebnosti. Vendar njeni dosežki niso naredili vtisa na družinske člane. Njen oče se je še po toliko letih pretvarjal, da si ne zapomni imena revije Maskara. »Kako vam gre pri Laku za nohte?« je spraševal. Ali: »Se dogaja kaj novega pri Šminki?« Mary je Liz pogosto oponesla, da njena revija krepi zatiralska in izključevalna merila lepote; celo Lydie in Kitty, ki ju zatiralska in izključevalna merila lepote niso motila, revija ni zanimala, najbrž zato, ker nista bili ne ljubiteljici revij ne knjig in sta brali le s telefonskega zaslona.

Pa vendar, čeprav Lizina služba na njeno okolico ni naredila vidnejšega vtisa, ji je gibljiv delovnik omogočal, da se je med očetovim okrevanjem preselila domov. Enako je veljalo za Jane, ki si je vzela prosto v studiu joge, kjer je bila zaposlena. Pet tednov poprej sta sestri odpotovali v Cincinnati, pretreseni zaradi operacije gospoda Benneta in negotovi glede njenega izida. Ko se je izkazalo, da se bo izlizal brez posledic, sta bili že globoko vpeti v njegovo okrevanje in vsakodnevna gospodinjska opravila: hodili sta po špecerijo, pripravljali zdrave jedi za vso družino, izmenično vozili očeta k zdravniku in ortopedu zaradi roke, ker si jo je zlomil, ko ga je doma infarkt in je padel z vrha stopnic v pritličju. (Ker je na desni roki še vedno nosil mavec, ni mogel voziti sam.)

Poleg tega se sta Liz in Jane nameravali spopasti z zaprašeno in zatrpano vilo, vendar tega še nista utegnili storiti. Vse te naloge bi seveda lahko opravile tudi njune sestre, vendar niso čutile ne želje ne potrebe. Očetov infarkt jih je pretresel, vendar ne toliko, da bi spremenile svoj utečeni urnik: Lydia in Kitty sta hodili na crossfit in dolga kosila v restavracije, Mary pa se je zapirala v svojo sobo, prek spleta študirala pozno v noč, pozno vstajala ter le tu in tam stopila ven in skušala družinske člane zaplesti v pogovore o minljivosti.

Ko je v kuhinji opazovala očeta, ki je pil napitke z zmletimi trpotčevimi semeni, da bi zaradi zaužitih protibolečinskih zdravil spodbudil prebavo, je oznanila, da je odnos ameriških Indijancev do cikličnosti življenja in smrti veliko naprednejši od zahodnjaške nagnjenosti k junaštvom, ob čemer je gospod Bennet preostanek napitka zlil v korito, zagodrnjal: »Zaboga, Mary, zapri kljun,« in odšel iz kuhinje.

Gospa Bennet je izrazila veliko zaskrbljenost zaradi moževih tegob – v resnici o večeru, ko so ga prepeljali v bolnišnico, skoraj ni mogla pripovedovati brez hlipanja, ker so jo preplavili spomini na to, kako jo je prestrašil –, vendar mu ni mogla biti negovalka ali šoferka, ker je imela toliko dolžnosti pri pripravi kosila za žensko zvezo. »Kaj, ko bi prosila katero iz odbora, da prevzame tvoje zadolžitve, ti pa boš predsedovala prihodnje leto?« je predlagala Liz, ko je bil gospod Bennet še vedno v bolnišnici. Mati jo je zgroženo pogledala. »Saj bi mi to vendar do smrti metale pod nos,« je odvrnila. »Lizzy, vsi tisti predmeti za tiho dražbo … Jaz sem zadolžena zanje.«

»Kaj pa, če narediš spletno razpredelnico, ki bi si jo lahko vsi ogledali?« Ker njena mama ni bila računalniško pismena, je dodala: »Lahko ti pomagam.«

»Ni govora,« je odkimala. »Pogovarjam se tudi s cvetličarko in jaz sem se spomnila, da bi pogrnili prtičke z emblemom zveze. Sredi priprav res ne morem preložiti dela na katero drugo.«

»Ali mama skrivaj sovraži očeta?« je Liz naslednje jutro vprašala Jane, ko sta šli teč. »Ker mu ni v pomoč.«

»Po mojem se samo noče sprijazniti s tem, kako hudo bi se lahko končalo,« je rekla sestra.
Toda ko se je gospod Bennet vrnil domov, se je Liz vprašala, ali se je motila glede materine sovražnosti do moža, toda samo o tem, da je sovražnost skrivna. Čeprav sta oče in mama spet začela hoditi na kosilo v cincinnatijski podeželski klub, brž ko je bil dovolj pri močeh, sta v hiši živela pretežno vsak zase. Pred odhodom v bolnišnico oče ni več spal v veliki spalnici, temveč na ozki postelji s posteljnim okvirom v obliki sani v zgornjem kabinetu. Ko je Liz vprašala Mary, kako dolgo je že tako, je ta zamežikala in rekla: »Pet let. Ali pa … kaj pa vem, deset.«

Liz je bila še bolj potrta, ker je gospa Bennet kljub izrecnim navodilom dr. Morelocka, kako pomembno je, da gospod Bennet zaužije čim manj rdečega mesa, soli in alkohola, moža za dobrodošlico pričakala z viskijem in čipsom in pozneje, pri večerji, z zrezki. Ko je naslednji večer za predjed postregla z rostbifom, jo je Liz po večerji diskretno vprašala, ali ne bi raje pripravila piščanca ali lososa. »Kitty in Lydia imata radi govedino, ker je to hrana jamskega človeka,« je ugovarjala gospa Bennet.

»Ampak očeta je infarkt,« jo je opomnila Liz.

Naslednji dan in vse dni zatem sta večerjo izmenično pripravljali z Jane. Sklenili sta tudi, da bosta v Cincinnatiju ostali do konca tedna po kosilu ženske zveze. Liz ni verjela, da bo mama zatem vskočila in prevzela skrb za moža, ki naj bi takrat že snel mavec; bolj je upala, da bo oče takrat že imel za sabo dovolj fizioterapij ali pa jih zaključil in bo spet lahko vozil in skrbel zase.

4. POGLAVJE

»Potrobi, da bo tvoja mama vedela, da čakamo,« je rekel gospod Bennet. Na velikem krožnem dovozu pred vilo so čakali, da se odpravijo na piknik k Lucasovim; Liz je sedela za volanom maminega lexusa, gospod Bennet na sovoznikovem sedežu in Jane zadaj.
»Saj že ve,« je odvrnila Liz in gospod Bennet se je nagnil ter z levico, ki ni bila v mavcu, potrobil sam.

»Kristus, oče,« je vzkliknila. »Bodi no malo potrpežljiv.«

Bennetovi so se namenili k Lucasovim z nič manj kot tremi avtomobili; Lydia in Kitty s Kittyjinim mini cooperjem, Mary pa je vztrajala, da bo šla s svojo hibridno hondo.
»Tako ne bo težav, če bo oče utrujen in bo moral prej iti,« je rekla gospa Bennet, ko so se z Liz in Jane v kuhinji posvetovale o nekoliko sesedli biskvitni torti, obloženi z jagodami in borovnicami.

Na dovozu se je Liz obrnila k očetu. »Se kaj veseliš, da boš spoznal slavnega Chipa Bingleyja?«

»V nasprotju z vajino mamo se požvižgam na to, s kom se boste poročile oziroma ali se, iskreno rečeno, sploh boste,« je odvrnil gospod Bennet. »Sam bog ve, da meni ta inštitucija ne koristi kaj prida.«

»Lepo čustvo,« je Liz potrepljala očeta po kolenu. »Hvala, ker si povedal.«

Gospa Bennet se je prikazala pri zadnjih vratih in vsa iz sebe zaklicala: »Samo še minutko!« Preden je kdo utegnil kaj reči, je spet izginila.

Liz je v vzvratnem ogledalu pogledala sestro. »Jane, se ti veseliš, da boš spoznala Chipa?« Gledala je skozi okno; tako mirna je bila, da je bilo včasih težko razločiti, ali je slabe volje ali pa samo zatopljena v misli. Tako ali drugače ni nikoli s posebnim veseljem sodelovala v šalah, ki sta jih stresala oče in Liz.

»Malo pa že,« se je oglasila Jane v trenutku, ko je gospa Bennet stopila iz hiše. »Kako lepo, da si se odločila priti,« je zaklical gospod Bennet skozi odprto okno.

Mama je sedla na zadnji sedež in Liz je obrnila ključ v vžigu. »Telefon je zazvonil, bila je Ginger Drossman, ki nas je povabila na pozen zajtrk,« je pojasnila gospa Bennet.

»Zato me ni bilo tako dolgo.« Sklonila se je naprej in obraz ji je spreletel zaskrbljen pogled. »Lizzy, še je čas, da stečeš v hišo in se preoblečeš v krilo.«

V najstniških in zgodnjih dvajsetih letih bi Liz takšna pripomba razdražila, zdaj, pri osemintridesetih, pa se ji je zdelo prepiranje z materjo o oblačenju nesmiselno. Veselo je odvrnila: »Ne, tako mi je udobno.« Čeprav mama tega ni opazila, so bile kratke hlače, ki jih je nosila, zelo čedne, prav tako bela bluza brez rokavov in špagarice.

Ko so zapeljali z dovoza, se je oglasila Jane. »Meni se zdi Lizzy ljubka.«

Knjiga je izšla v zbirki Kapučino založbe Mladinska knjiga.