Poletno branje: Pod gladino (2. del)

Avtorica, ki je z romanom Dekle na vlaku prepričala 20 milijonov bralcev po svetu, je v težko pričakovanem novem psihološkem trilerju ustvarila podobo zadušljivega mesta z mračno preteklostjo in znova dokazala, da je odlična poznavalka človeških značajev.

Paula Hawkins: Pod gladino
Prevedla Danica Križman

Prvi del knjige najdete na dnu članka

TOREK, 11. AVGUST

Jules

Spominjam se. Na zadnji klopi avtodoma so po sredini naložene blazine, ki so meja med tvojim in mojim ozemljem. Za čez poletje se peljemo v Beckford in ti si vsa iz sebe od vznemirjenja.

Komaj čakaš, da pridemo tja – jaz pa sem zelena od slabosti in pazim, da ne bi bruhala. Tudi to popoldne mi je bilo slabo. Kot starka sem bila zgrbljena nad volanom. Vozila sem prehitro in neprevidno, da me je v ovinkih zanašalo na sredo ceste, ob pogledu na nasproti vozeče avtomobile sem preprijemala volan in brezglavo zavirala. Spet se me je loteval znan občutek: ko na ozki cesti
zagledam tovornjak, ki drvi proti meni, pogosto pomislim, da bom zavila naravnost predenj. Čelno bom trčila vanj, ne zato, ker bi hotela, temveč ker moram. Kakor da bom v zadnjem trenutku izgubila svobodno voljo. Podobno je občutku, ko stojiš vrh pečine ali na robu železniškega perona in te nevidna roka vabi, da bi stopil še korak dlje. Kaj, če bi naredila ta korak? Če bi zasukala volan?

(Konec koncev si nisva tako različni.)

Presenetilo me je, kako dobro se tega spominjam. Predobro. Zakaj natanko vem, kaj se mi je dogajalo pri osmih letih, ne morem pa se domisliti, ali sem se s sodelavci dogovorila, da bomo bonitetno oceno stranke preložili na naslednji teden. Nikakor si ne zapomnim tistega, kar hočem; stvari, ki se jih trudim pozabiti, pa se mi kar naprej vrivajo v misli. Bolj ko sem se bližala Beckfordu, huje je bilo. Preteklost se je nadležno in vztrajno zgrinjala nadme kakor jate vrabcev iz živih mej.

Bujna narava, neverjetno zelenje, jedko rumena barva uleksa na pobočjih – ob vsakem razgledu se zavrti nov kolut spominov. Očka me nese v vodo, jaz pa cvilim in se zvijam od veselja; stara sem štiri ali pet let. Ti skačeš v reko s skal in vsakič splezaš malo više. Spominjam se piknikov na peščenem bregu ob tolmunu in okusa kreme za sončenje na jeziku. Nekoč smo v leni, kalni vodi pod Mlinom ujeli tolsto rjavo ribo.

Spominjam se, kako prideš domov z okrvavljeno nogo, ker si slabo ocenila skok. Očka čisti rano, ti pa zagrizeš v kuhinjsko krpo, ker nočeš zajokati. Ne pred mano. Mama, bosa in v svetlo modri obleki za na plažo, v kuhinji meša ovseno kašo za zajtrk. Njena stopala so rjasto rjava. Očka sedi na rečnem bregu in skicira. Kasneje, ko sva že starejši, se v kratkih hlačah iz džinsa in z bikinkami pod majico pozno zvečer tihotapiš ven na srečanje s fantom. Ne s katerimkoli, pač pa s tistim fantom. Mama, drobnejša in slabotnejša kot včasih, spi v naslanjaču v dnevni sobi, očka pa izginja na dolge sprehode z debelušno, bledo pastorjevo ženo, ki nosi slamnik. Spomnim se brcanja žoge ob vodi. Na gladini odseva vroče sonce in vse oči so uperjene vame; mežikam, da bi potlačila solze, po stegnu mi polzi kri, v ušesih mi odzvanja smeh. Še zdaj ga slišim. In pod vsem tem dere voda. V to vodo sem se zatopila in nisem opazila, da sem že prispela. Bila sem v osrčju mesta, kjer sem se znašla tako iznenada, kakor da sem se vanj preslikala. Kmalu sem po polžje vozila po ozkih ulicah z vrstami montažnih hiš, na robu mojega vidnega polja se je zarisala pečina. Nato mimo cerkve proti staremu mostu. Oči sem upirala v asfalt pred sabo in se trudila, da ne bi pogledovala proti drevju in reki, a si nisem mogla pomagati.

Ustavila sem ob robu ceste in dvignila pogled. Tam so še vedno stali drevje in kamnite stopnice, zelene od mahu, na katerih je po dežju zmeraj drselo. Po vsem telesu me je oblila kurja polt. Nečesa sem se spomnila: leden dež bije ob asfalt, utripajoče modre luči tekmujejo z bliski in osvetljujejo reko in nebo. Pred paničnimi obrazi so oblački sape, po stopnicah na cesto policistka vodi trepetajočega fantka, bledega kot duh. Trdno ga drži za roko, njene oči so razprte in divje, ozira se in nekoga kliče. Še zdaj občutim grozo tiste noči. V mislih še vedno slišim tvoje besede: Kako bi bilo to? Si predstavljaš? Gledati svojo mamo, kako umira?

Odvrnila sem pogled, obrnila ključ v vžigu in prečkala most, kjer pot zavije. Pazila sem, kje je odcep – prvi na levi?

Ne ta, naslednji. Tam je stala kamnita rjava gmota, Mlin. Spreletel me je srh, začela sem se potiti, srce mi je nevarno hitro utripalo. Skozi odprto leso sem zapeljala na dovoz. Tam je stal uniformiran policist in strmel v telefon. Strumno mi je stopil naproti in spustila sem šipo.
»Jules sem,« sem rekla. »Jules Abbott. Njena … sestra.«

»Oh.« Videti je bil v zadregi. »Ja. Prav. Seveda. Poglejte,« se je ozrl k hiši, »prav zdaj ni nikogar doma. Dekle … vaša nečakinja … je nekam šla. Ne vem natanko, kam …« Izza pasu je potegnil radio. Odprla sem vrata in stopila iz avta. »Je prav, če grem v hišo?« sem vprašala. Gledala sem gor proti odprtemu oknu, kjer je bila nekoč tvoja soba. Še zdaj sem te videla, kako sediš na okenski polici in bingljaš z nogami v prazno, da se je človeku zvrtelo v glavi.

Policist je okleval. Pokazal mi je hrbet in nekaj tiho rekel v radio, nato pa se spet obrnil k meni. »Ja, v redu je. Lahko greste noter.«

Skoraj na slepo sem se povzpela po stopnicah. Slišala sem šumenje vode in vohala zemljo v senci za hišo, pod drevjem, kamor sonce ne posije. Trpko je smrdelo po trohnečem listju, in ta vonj me je zanesel v preteklost.

Odprla sem vrata in skoraj pričakovala, da bom iz kuhinje zaslišala mamin glas. Iz navade sem z bokom odsunila vrata na mestu, kjer so zmeraj podrsala po podu. Stopila sem v vežo, zaprla za sabo in poskušala izostriti pogled v polmraku.

Od nenadnega hladu sem vzdrgetala. V kuhinji je bila hrastova miza potisnjena k oknu. Je naša? Videti je bila ista, a ni mogla biti, saj je hiša od takrat prevečkrat zamenjala lastnike. Zanesljivo bi vedela, če bi se splazila pod mizo in poiskala sledi, ki sva jih spodaj pustili ti in jaz, toda že ob misli na to mi je srce začelo hitreje razbijati. Spomnim se, kako je ob jutrih nanjo sijalo sonce, in če si sedel na levi strani, nasproti štedilnika, si skozi okno videl naravnost na stari most. Vsi so govorili, kako lep razgled imamo, vendar niso videli celote. Nikoli niso odprli okna, se sklonili čez polico in pogledali navzdol na mlinsko kolo, ki je trohnelo na osi. Niso videli dlje od sonca, ki se je poigravalo na gladini. Niso sprevideli, kaj je v resnici ta zelenkasto rjava voda, v kateri mrgoli živih in umirajočih reči. Iz kuhinje se pride v vežo, mimo stopnic pa v notranjost hiše. Ko sem nenadoma spet zagledala ogromna okna, ki se odpirajo na reko, me je presunilo. Gledala so skoraj v reko; če bi jih odprl, bi se voda nemara razlila čez široko oblazinjeno klop pod njimi.

Spominjam se vseh poletij, ko sva z mamo sedeli na tej klopi pod oknom, naslonjeni na blazine, s pokrčenimi nogami, da so se najini prsti skoraj dotikali, s knjigo na kolenih.

Nekje zraven je stal krožnik s prigrizki, čeprav se jih mama nikoli ni pritaknila. Nisem je več mogla gledati, ker mi je bilo prehudo pri srcu.

Omet se je luščil, da se je kazala gola opeka, in sobe so bile opremljene čisto po tvojem okusu: vzhodnjaške preproge, težko ebenovinasto pohištvo, veliki kavči in usnjeni naslanjači, preobilje sveč. In vsepovsod dokazi tvojih obsedenosti: velike uokvirjene reprodukcije, Millaisova Ofelija, lepa in spokojna, z odprtimi očmi in usti, ki stiska v roki šopek rož. Blakova Hekata, Goyev Čarovniški sabat, njegov Utapljajoči se pes. To sliko sovražim najbolj od vseh; uboga žival z zadnjimi močmi dviga glavo iz naraščajoče vode. Zaslišala sem zvonjenje telefona, in zdelo se je, da prihaja izpod hiše. Odšla sem za zvokom skozi dnevno sobo in po nekaj stopnicah navzdol – mislim, da je bila včasih tam ropotarnica, polna navlake. Nekoč jo je poplavilo in potem je vse prekrival mulj, kakor da je hiša že del rečne struge. Stopila sem v prostor, ki je postal tvoja delovna soba. Bil je poln fotografske opreme, platen, luči in reflektorjev, s tiskalnikom, papirji, knjigami in mapami, nakopičenimi po tleh. Ob stenah so stale arhivske omarice. In seveda je bilo polno tvojih fotografij, ki so prekrivale vsak centimeter sten. Neveščemu opazovalcu bi se nemara zdelo, da obožuješ mostove: Golden Gate v San Franciscu, most čez reko Jangce v Nankingu, viadukt Princa Edwarda v Torontu. Vendar ne gre za mostove ali za ljubezen do gradbenih mojstrovin. Če pogledaš natančneje, so tu še rt Beachy Head, gozd Aokigahara, pečina Preikestolen. Sami kraji, kamor odhajajo strti ljudje svojemu koncu naproti. To so katedrale brezupa.

Nasproti vrat visijo tvoji posnetki Tolmuna. Znova in znova, z vseh zornih kotov, s sleherne razgledne točke. Pozimi je bled in pomrznjen pod črno, surovo zarisano pečino, poleti se iskri sredi bujne, zelene oaze, jeseni, pod plaščem nevihtnih oblakov, je siv kot kremen. Vse te podobe so se naenkrat zvrtinčile v eno, da so me zabolele oči. Zazdelo se mi je, da sem tam, na robu pečine. Zastrmela sem se v vodo globoko spodaj in začutila njen strahotni mik, skušnjavo pozabljenja.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga