O zviti pločevini in zavarovalniških zdrahah ali kako sem se pustila nategniti (izkušnja naše novinarke)

Naj se že vnaprej opravičim. Ker bom nekomu zagotovo naredila krivico. Komu, ki ponuja zavarovalniške storitve in to res počne v dobrobit tistih, ki se znajdejo v takšni ali drugačni stiski. Priznam, sama imam velike predsodke. Do zavarovalnic. Ker menim, da kujejo dobičke na ustrahovanju ljudi in slikanju najhujših možnih scenarijev, z zvenečimi obljubami prepričujejo k sklenitvi takšnih in drugačnih zavarovanj, pobirajo premije in ko je treba izplačati odškodnino … ja, se rado kaj zaplete.

Pri tem mi na misel pride oglas za življenjsko zavarovanje ene od teh ustanov, ki se je še do nedavnega vrtel po radiju in v katerem so se "odgovorni" straši v patetičnem tonu spraševali, kaj bi bilo z njihovimi najbližjimi, če bi se njim zgodilo najhujše. Vsakič, ko sem ga slišala, mi je dvignil pritisk in v meni zbudil prepričanje, da bi ga morali prepovedati. Zaradi načina nagovarjanja in zaradi manipulativne vsebine, ki je, upam da ne preveč uspešno, zbujala strah in negotovost ter pritiskala na vest. Ne vem no … sama sem mnenja, da bi bilo še tako bogato izplačilo zadnje, kar bi potrebovali moji najbližji, če bi se mi zgodilo najhujše.

Skratka, še en minus za zavarovalnice. Čeprav do nedavnega z njimi nisem imela prav veliko izkušenj. A ravno toliko, da mi je jasno, da potrebuješ nemalo dokazil in potrdil, ko bi rad tisto, kar naj bi ti pripadalo. In da si na koncu lahko razočaran. Tudi zadnja, nedavna, me ni prepričala, o nasprotnem.

Preberite še: Ste med njimi? Deset najbolj nadležnih voznikov na naših cestah

Kot bi se zarotilo nebo

Bil je sobotni večer in ugodila sem prošnji mladine: "Mami, nas boš peljala na koncert?" "Ni panike, seveda." Ko so se štirje najstniki nabasali v avto in smo se vozili proti prizorišču dogodka, je nebo pošiljalo grozljive signale obliki gromov in strel, ki so jih začeli spremljati nalivi, na cesti gneča, pot poplavljena, skratka, pogoji vožnje vse prej kot idealni. Pa je šlo gladko. Dokler nisem zgrešila odcepa, na katerega bi morala zaviti z glavne ceste.

Sranje. Peljem previdno naprej, iščem mesto, kjer bi obrnila, ga vidim na moji levi, nakažem smer, zavijem, potem pa … BUM. Najprej za trenutek obstanem, ker mi ni nič jasno. Kajti počilo je na moji levi. Ker me je hotel nekdo prehiteti. Kljub temu da sem nakazala, da zavijam.

Po začetnem šoku dojamem, da moram zapeljati s ceste. Ustavim avto, stopim iz njega in čakam, kdo bo prišel iz vozila, ki je trčilo vame. Srce bije hitro … Kaj, če bo besna, sto in več kilogramska, malo opita ter s testosteronom in adrenalinom preplavljena pojava?  

Nič od tega. Počasi se odprejo vrata in izstopi mlado dekle, staro nekaj čez dvajset let. Po začetnem burnem pozdravu in plazu obtožb se strasti pomirijo in sledi vprašanje: Kaj sedaj? V več kot 20 letih moje vozniške prakse še nisem bila v takšni situaciji.

Sklep: izpolniti evropsko poročilo. Z mojega vidika ni bilo dvoma, kdo je kriv. Ona. Z njenega prav tako. Priznala je, da si je moj smernik razlagala napačno in je misila, da jo spuščam naprej. Torej super, policije ni treba klicati, spisali bova dogodke in naprej reševali vsaka na svoji zavarovalnici.

Mala malica … na prvi pogled

Pride ponedeljek. Takoj ob osmih zjutraj v roke vzamem telefon. Da pokličem na zavarovalnico in povprašam, kdaj lahko pridem. Kdaj je zanje najprimernejši trenutek. Kličem enkrat. Na tri telefonske številke. Dve zvonita v prazno, ena tuli, da je linija zasedena. Kličem čez pol ure še enkrat, dvakrat, trikrat, kajti na spletu piše, da je poslovalnica odprta. Izkupiček je vsakič enak. Po vseh neuspehih se okoli desetih odpeljem na lice mesta, vstopim, pozdravim in povem, zakaj sem prišla.

Morda se komu to zdi smešno in neumno, a dejstvo je, da ti tega, kako pravilno izpolniti v takšnih primerih pomembne listine, nihče ne pove.

Moškemu, ki sedi za mizo in se trenutno ukvarja z nečim tako pomembnim, da mi ne, da bi odmaknil oči od zaslona računalnika pove, da so vsi na dopustu. Vsi na dopustu?! Očitno se nesreče poleti ne dogajajo.  On je le agent in se ne oglaša na telefone, ki zvonijo na drugih mizah. Halo? V času sodobne tehnologije se človek vozi z razbitim avtom, ki za namenček pelje postrani, ker se nekomu ne ljubi odlepiti zadnjice s stola in dvigniti slušalke na sosednji mizi? Ali prevezati klica na telefon na svoji? Ne vem več, kaj vse je zletelo iz mojih ust, vem pa, da sem slišala njegov napotek, naj pridem v četrtek, ko bodo ostali z dopusta.  Ali naj se, če se mi mudi, odpeljem v Ljubljano. Seveda. 50 kilometrov stran s poškodovanim vozilom.

Ona v prednosti

Hvala lepa za vse, tudi za to, da je voznica drugega vozila lahko že v ponedeljek na svoji zavarovalnici sprožila postopek, v katerem je trdila, da ona ni kriva, da sva krivi obe. Brez težav. Ker nisva na poročilo napisali, kdo je storil napako.

Morda se komu to zdi smešno in neumno, a dejstvo je, da ti tega, kako pravilno izpolniti v takšnih primerih pomembne listine, nihče ne pove. Ne, nisem pozabila, čeprav sem vozniško opravljala že ohoho let nazaj. Tudi mladi vozniki, ki so pred kratkim opravili izpit in so prestrašeni sedeli v mojem avtu, niso imeli pojma, da je rubrika, kjer se udeleženca izrečeta o krivdi tako skrita in na videz nepomembna (opomba voznika čisto nekje spodaj v kotu), da sva jo spregledali. Kar v danih okoliščinah res ni bilo nič presenetljivega. Sicer pa, kaj risbica in vse ostalo, kar sva navedli, ni dovolj? Na njeno srečo in mojo nesrečo ne.

Torej, čakam do četrtka. Grem znova v poslovalnico. Pod naslednji hladen tuš cenilca, ki je preletel poročilo: "Niste klicali policije, niste napisali krivca, nimate prič, povedano drugače, nimate možnosti."

(Naj povem, da sem imela priče, da sem jih tudi navedla, a jih je v svojem prepričanju, da je nezmotljiv, spregledal).

"Krivda bo deljena. Plačali boste polovico. Oziroma jo morate, ker nimate kasko zavarovanja (za deset let star avto), iztirjati od zavarovalnice druge udeleženke nesreče."

Od vrat do vrat

Skratka, treba bo še do njih in vložiti zahtevek za odškodnino. Še dobro, da so v isti stavbi. In potem znova pisanje, izpolnjevanje, razlaganje, pojasnjevanje in samo eno, čisto preprosto vprašanje: kdaj bo njihov cenilec lahko pogledal avto? "Danes ga ni, pridite jutri."

Na koncu me je zanimalo samo še to, če lahko peljem avto na servis. "Jasno," in mi v roke porinejo seznam pooblaščenih servisov ter dodajo, da bom morda imela težave, ker še ni jasno, kdo je pil in kdo bo plačal.

Seveda. Z veseljem. Oziroma ne, a če je treba, je treba. Torej kot polit cucek še enkrat domov, pa naslednji dan nazaj. In ugotovim še nekaj (se znova opravičujem izjemam): ti cenilci so zgodba zase. Nahajpani mladci s fotičem v roki, polni samih sebe, pametni za tri, vsevedni, vsemogočni in nič kaj prijazni. Dva sem srečala, oba sta pustila takšen vtis.

Na koncu me je zanimalo samo še to, če lahko peljem avto na servis. "Jasno," in mi v roke porinejo seznam pooblaščenih servisov ter dodajo, da bom morda imela težave, ker še ni jasno, kdo je pil in kdo bo plačal.

Tako ali tako bom imela težave. Briga me. Bom pač plačala sama. In upala, da bom dobila stroške povrnjene. Ali vsaj del stroškov. Ker nočem, da bi se mi zato, ker avto ni brezhiben v času, ko zavarovalniški mlini meljejo, še kaj zgodilo. Ali, bog ne daj hčerki, ki ga prav tako vozi.

Skratka, avto sem peljala na servis. Kjer so ga v delo vzeli takoj ... potem, ko so mi v roke potisnili položnico za plačilo nadomestnih delov. Ker: "Veste, zadeve so nejasne in moramo preprečiti morebitne zaplete s plačili." Še prej sem povprašala na mojo zavarovalnico, kako stvari stojijo (po več kot enem tednu) in v treh dneh dobila odgovor, ki mi ne pove ničesar. Še danes, po več kot treh tednih od usodnega srečanja ne vem, koliko me bo vse skupaj stalo.

Konec dober ...

Na koncu si človek reče samo: še dobro, da je samo pločevina. Da se nikomur ni nič zgodilo. Vsaka tolažba pride prav in iz vsake zgodbe je mogoče potegniti nauk. Moja jih ima več:

Prijaznost ni vedno poplačana. Tistega večera se mi je dekle v drugem vozilu že skoraj smililo in verjela sem, da bo ostala pri prvotni zgodbi, a očitno je dobila nekje dober poduk in je spremenila pogled na dogodek. Ker ga je pač lahko.

Iz tega sledi druga lekcija: naivni in nepodučeni ljudje nasrkajo.

Tretji nauk: ko poči, pa naj bo zadeva še tako malenkostna, kliči policijo. Brez pardona. Kriv ali ne kriv, zadeve bodo jasnejše.

Četrti nauk: ko naredijo otroci vozniški izpit, jim pokaži, kako se pravilno izpolni evropsko poročilo.

In peti nauk: vedno imej nekaj na strani. Ker nikoli ne veš, kdaj boš moral, kljub temu, da imaš sklenjeno zavarovanje, seči v žep.