»Spremenila si se,« je rekla očitajoče, kot da je to slaba stvar (kolumna)

"NE," me je grobo zavrnila.

In pri tem je ostalo. Prepričana, da se ljudje pač ne spreminjamo, sem zaplavala v svoja dvajseta. Ko na pragu tridesetke pogledam nazaj, z gotovostjo vem, da nisem več ta punca. Niti on ni več tisti fant. Volk dlako menja, nravi pač nikoli, nas je učil latinski pregovor.

Ne vem, med kakšnimi volkovi so prišli do tega spoznanja, a očitno to krdelo ni prav veliko delalo na osebnem razvoju. Bistvo le-tega je namreč sprejeti, da so spremembe okej. Da so rast, menjava dlake, pa tudi oblikovanje nravi v bistvu nuja. Del preobrazbe. Le kdo bi bil raje vse življenje kosmata gosenica, če pa lahko zamenja dlako za krila in del življenja izkusi še, kako je leteti?

"Ah, pa saj veš, kakšna je," sem zadnjič slišala v zagovor raztreseni punci, ki je že desetič v dveh mesecih pozabila na svoje službene obveznosti. Razumem, da delamo napake. Ne razumem pa tistih, ki jih ponavljajo iz dneva v dan. Enake napake. Ne razumem tistih, ki ob njih ne zrastejo niti za centimeter. Tistih, ki ne odstopajo od tega, kar so, niti takrat, ko niso najboljša različica sebe. Ki trmasto nasprotujejo spremembi svojega vedenja, čeprav jim okolica vztrajno sporoča, da bi se s tem zgolj izboljšali. Neumno je pričakovati drugačne rezultate ob identičnem načinu dela. In vedenje lahko spremeni le sprememba vedenja.

Zakaj opazka "Ona se je pa res spremenila" vedno zveni v nekem očitajočem in neodobravajočem tonu?

Ne vem, zakaj spremembe v dobi, ko tako zelo poudarjamo vseživljenjsko učenje in osebnostno rast, še vedno dojemamo kot nekaj napačnega. Zakaj opazka "Ona se je pa res spremenila" vedno zveni v nekem očitajočem in neodobravajočem tonu? Četudi nehote. Kot da smo jezni, da se je nekdo izlevil iz svoje kože in zadihal s polnimi pljuči. Ker več ne pokliče. In ker ima novo družbo. Ker ga veselijo povsem druge stvari. Ker nimata več skupnih točk. Užaljeni, ker nas je prerastel. Ker mu gre bolje. In to brez nas.

Užaljeni smo, da nam na blagajnah ne dajejo več zastonj plastičnih vrečk. In pozabimo, da je ta sprememba dobra za nas. Užaljeni smo, da se središča mest zapirajo za promet, čeprav tako lažje dihamo. Spremembe nas jezijo. A vsaka sprememba pomeni tudi začetek nečesa novega. In tega bi se morali večkrat razveseliti.

Niti kamen danes ni več tisti kamen od včeraj. Oblikoval se je s časom, s pomočjo sosednjih kamnov, ki so ga dregali med rebra in z obratom zim ter poletij. Eden od njegovih robov je bolj gladek. In drugi ostrejši. Del njega se je sesul v prah. In del prahu je zaživel svojo zgodbo. Če so spremembe nekaj povsem naravnega ter samoumevnega za ta prekleti kamen, naj bo to nekaj običajnega tudi za nas. Brez očitkov.

Spremembe nas jezijo. A vsaka sprememba pomeni tudi začetek nečesa novega. In tega bi se morali večkrat razveseliti.

Pred kratkim sem se znašla v družbi ljudi z napačno energijo. Na zaprti zabavi z začetniki v agencijskem oglaševalskem svetu. Čeprav mi je bil od daleč dolga leta privlačen in je dišal po izzivih, mi je tokrat zasmrdel po gnilobi. Ne zaradi dela samega, s tem še vedno ni nič narobe. Ampak zaradi ljudi. Kreativni poklici, kjer je tekmovalnost vedno pri vrelišču, pogosto zahtevajo ljudi z želodcem. Ljudi, ki jim ni težko hoditi po drugih. Ljudi, ki a) obvladajo in druge pohodijo brez slabih namenov, ker so preprosto boljši. In b) niso niti blizu najboljšim, njihov načrt poti do tja pa je preprost – preko trupel. Torej ne nujno z lastnim znanjem in sposobnostmi, ampak s spodkopavanjem samozavesti in kredibilnosti konkurence. Vedno so mi šli na živce tisti, ki sebe niso povzdignili tako, da so zrasli, ampak tako, da so druge potlačili nižje. V smislu, če se konkurenca poslabša, jaz postanem boljši.

Če se vrnem k družbi na omenjeni zabavi. Že dolgo, ampak res dolgo je od srednješolskih dni in dram, ki jih to pubertetniško obdobje prinaša. Tistih scen iz filma Mean Girls. In resnično sem bila prepričana, da je to mimo. Da smo to prerasli. Da smo večji in modrejši od tega.

V družbi je bilo tisto eno dekle. Tista ena kača. In tisti en fant, v istem odtenku porogljiv. Povrh vsega sta bila še gostitelja zabave. Tisti tip ljudi, ki te vidi prvič v življenju, ne ve niti, kdo si in kaj počneš, pa se odloči, da bo nesramen. Da pokaže, kdo je tu glavni. Nesramna do vseh novih deklet, ki so v družbo prišla ta dan. In on nesramen do vseh neznanih moških. Brez prave podlage. Kar tako, za bildanje ega. Kar tako, na račun lastnih frustracij.

Vem, kako razmišljajo bullyji. Jasno mi je, da vse svoje travme, manko samozavesti in samozaupanja poskušajo prezrcaliti na druge. Svoje pomanjkljivosti želijo skriti tako, da na glas in porogljivo opozarjajo na napake, napakice vseh drugih. Ali pa jih ustvarijo kar sami. Kažejo s prstom in jih zbijajo na tla. Ne zato, ker se sami počutijo tako mogočne in izpopolnjene. Ampak ker so vse prej kot to. Ker želijo pozornost preusmeriti drugam. Na tuje šibkosti. Pogosto jim to uspe. A ne pri vseh. Ne pri tistih, ki poznajo njihov sistem. Ne pri tistih, ki smo med prikrivanjem lastnih slabih trenutkov tudi sami kdaj bili bullyji. Ki smo sami svoje strahove že kdaj skrivali za strahovi drugih.

Nikoli nisem znala tiho opazovati nepravic. Redko požrem, če je grenko. Ne maram sklanjati glave, če vem, da bi jo prav takrat v resnici morala nositi visoko. In če sem v dvajsetih skočila v obrambni položaj in pokazala zobe ob prvem znaku nepravice, mi je danes ljubša odprta komunikacija, v poslovnem svetu pa se mi kdaj celo uspe ugrizniti v jezik. Ker včasih zoprna in nesmiselna stvar mine hitreje, če je ne podžgeš z odzivom.

Ker je čisto okej, da spremeniš tudi tisto, kar je bilo do zdaj največji del tvoje nravi.

… In ko smo se dekleta kakšno uro zgolj pomenljivo in z rahlo privzdignjeno desno obrvjo spogledovala ob vsaki njeni strupeni opazki in ko se mi je mladenič, na katerega se je spravil on, do konca zasmilil, me je minilo. Zdržala sem eno uro. 59 minut predolgo, pomislim zdaj. Uro sklonjene glave. Ker se mi je zdelo grdo biti nesramna do gostiteljev, čeprav so bili oni še najbolj. Ker sem vmes že skoraj pozabila, kako je biti kača. Ampak veš, tudi jaz sem lahko strupena, če je to edini jezik, ki ga razumeš.

Kot kaže kače z zakrnelimi ušeski in dolgim jezikom ne razumejo prav širokega spektra komunikacije. Več sikajo, manj slišijo. Človeške kače, torej. Tiste s hladno kožo so mi precej bolj pri srcu. In ko kačo ugrizneš nazaj, se hitro skrije pod kamen. Ko sklonjeno glavo dvigneš višje od njene, počepne. Takrat se začne umikati nazaj in postane prijazna. Vidi, da je presegla mejo in izbrala napačne tarče. In če ne?

Še pred leti bi v zameno za to, da sem lahko na zasebni zabavi z ljudmi ob koritu industrije, ki mi je tako dišala, požrla več, a se morda hkrati skregala hitreje. Danes si dovolim odkorakati stran, ko vidim, da to ni tisto, kar sem si predstavljala. Dovolim si, da se umaknem iz kačjega gnezda. Začuda včasih tudi brez boja. Ker je čisto okej, da spremeniš tudi tisto, kar je bilo do zdaj največji del tvoje nravi. Hvala in adijo.