"Pride dan, ko nismo na prvem mestu. Ko se vsem godi ista krivica. Ko vse boli." (piše: Maja Fister)

"Oprostite, me spustite mimo?"

"Nič hudega, je že v redu."

"Prosim."

"In hvala."

"Pa lep dan vam želim!"

Rada opazujem okolico. Ljudi, njihove gibe. In geste. Nasmeh se mi prikrade na obraz, ko mi starejša gospa na postaji reče, da imam "imeniten plašč". Ker je tako pač iskreno mislila. In ko me na blagajni neznanec z zvrhanim vozičkom spusti naprej, ker imam v roki samo zobno pasto. Ker se mu nikamor ne mudi. Tudi ko mi pešec z nasmehom prikima, ko pred prehodom zgledno ustavim avto. Ker je to itak moja dolžnost. On pa je vseeno srečen, da jo upoštevam.

In ko v centru Ljubljane končno dobim parking, po denarnici iščem kovančke, pa se ob meni pojavi gospod s svojim parkirnim listkom: "Živjo! Jaz se že odpravljam, plačano imam pa še eno uro, izvoli, da ne bo šla v nič!"

Nasmehnem se, ko grem po Čopovi in mimo mene na kolesu švigne gospodična, ki si na glas prepeva. Ok, mogoče je malo nora, mogoče pa ji je samo vseeno, ker je pač srečna. Ni treba veliko, da mi polepša dan, prisežem, da ne. Ampak stvar res ni enosmerna. In takih, ki mi pogrejejo srce, je iz dneva v dan občutno manj od tistih, ki mi zavrejo kri.

Če torej stojim v vrsti za kruh, je nekako jasno, da se ne boš postavil pred mene, ampak na konec vrste. In če že stojiš za mano, vame ne rineš svojega voza ali mi dihaš za vrat. Tako res ne bo nič hitreje. Če se ti res tako prekleto mudi, mi to povej, vprašaj, če te pustim naprej in to je to. Rešeno. Brez slabe volje.

In ko na koncertu veselo prepevamo pod odrom, je res zoprno, da mi pod rebra rineš komolce in mi okoli las opletaš s cigareto, ker pač hočeš več prostora. RES se nimam več kam umaknit. A lahko, prosim, prijazno sobivava na tem kvadratnem centimetru še vsaj eno uro? Plis.

Smo včasih res znali bolje komunicirati z neznanci? Smo bili manj nastrojeni proti vsem, ki niso v našem krogu? Zdi se mi, da so bila pravila igre včasih bolj jasna. Ali pa samo nisem še dovolj dobro opazovala kršiteljev.

Osnovno spoštovanje soljudi, njihovega osebnega prostora in tisto malo bontona, kolikor ga je fino osvojiti za normalno socializacijo. Pa ne le to. Toplina. Empatija. Kar tako, za vsak slučaj.

Vem, čakanje v vrsti ubija. Res je zoprno. Tudi meni. In tudi jaz vsakič znova iščem bližnjice. Grem takrat, ko je najmanj prometa. Če le lahko. In stopim k blagajni z najmanjšo vrsto. Si včasih celo premislim in zamenjam vrsto. Potem itak ugotovim, da bi bila na tisti prvi prej. Vsakič znova.

To počnem tudi v avtu. Menjam pasove, kot da bom na cilju kaj bistveno prej od tistega puntota, ki je na Tržaški ostal en semafor za mano. Ne maram čakat. Ampak veš, nisem edina v vrsti. In nisem edina, ki ne mara čakat.

Zadnjič sem pristala na urgenci. V čakalnici sem preživela sedem ur. Okoli mene so sedeli tisti, ki so bili navzven videti čisto ok, tako kot jaz. Čeprav verjamem, da niso bili. Tako kot jaz. Do tistih objokanih, bledih in povitih, na posteljah in vozičkih. Ki več kot očitno niso bili ok.

Čakala sem sedem ur, ker so imeli prednost bolj življenjsko ogroženi primeri. In ne tisti, ki smo prišli prej. Logično in povsem razumljivo. Nenazadnje gre dobesedno za življenja. Ne za to, kdo bo dobil bolj vroč burek.

In ko sem končno prišla na vrsto, so zame poskrbeli odlično. Resnično so se mi posvetili, me poslali na dve dodatni preiskavi, ugotovili, kaj mi je in mi pomagali. In ja, res bedno, da sem čakala 7 ur za tistih petkrat po pet minut v ordinaciji in nekaj dni kasneje šele prišla do hitre napotnice za operacijo čez 3 mesece.

Ampak res, res štekam, niso krivi zdravniki in sestre, da jih je, kolikor jih je. In da je novih bolnikov v čakalnici na sekundo več kot ima ura minut. Zato se nanje, na te, ki svoje delo opravljajo, kot ga v danih pogojih pač lahko, ne jezim.

Jezim pa se nanjo. Na gospo, ki je prišla za nami vsemi. V tiho čakalnico, kjer si na vsake toliko le zaslišal kakšen obupan stok. Prihrumela je, se vrgla na klop, iz torbice potegnila telefon in poklicala nekoga, ki ima neverjetno mero potrpljenja.

Naslednjih 30 minut je vsa čakalnica poslušala njen resnično glasen monolog o nesposobnosti slovenskega zdravstva, saj čaka že katastrofalne pol ure, da jo boli, da ne more več niti govoriti (očitno po telefonu ne šteje). In da je vrhunec nesposobnosti našega sistema to, da so šli pred njo v te pol ure v ordinacijo že trije, ki so prišli za njo!

Eden od teh je bil gospod v z belo barvo popackani delovni obleki in grozljivo okrvavljeno povito glavo. Malar, ki je očitno zgrmel z lestve. Na postelji so ga pripeljali z reševalnim vozilom. Negiben je ležal in skozi priprte oči poskušal dojeti, kaj se mu je zgodilo. In drznili so si ga sprejeti pred njo. Njo, ki čaka že pol ure. Njo, ki jo je preveč strah iti ven na cigareto, da je ne bi vmes poklicali, saj bi izgubila vrsto (kot je zaupala potrpežljivcu na telefonu).

Če v tistem trenutku ne bi bila v bolečinah, bi ji namenila nekaj minut. Bolj pametnega dela od reševanja sveta med čakanjem na svojega rešitelja sveta itak nimam. Poskušala bi ji nastaviti zrcalo.

Ji pokazati, da tu ni sama. Da sočustvujemo z njeno bolečino. Ampak tudi mi čutimo svojo. In nekdo je čuti še več. In močneje. Zato je zanj treba poskrbeti najprej. Ker na tem svetu nismo sami.

A nisem. Bila sem tiho. Tako kot vsi ostali v čakalnici, s katerimi smo si tiho izmenjevali nejeverne poglede. Ker nismo imeli energije. Niti se ni zdelo, da bi nas slišala. Ker nas ni niti videla. Ne nas, ne naše bolečine. Samo številke, ki so pred njo.

Vrata so se odprla, zdravnik je poklical obupano nosečnico, ki je pestovala malčico. Po moji oceni triletnico, res bledo. Kot punčica iz cunj je visela v njenem naročju. Zmrazilo me je. In trenutek zatem me je pogrelo.

Gospa je namreč prekinila telefonski klic, skočila do vrat in skoraj zdravniku za vrat. Da je bila tu pred njima. Da čaka predolgo, že eno uro in kaj hudiča se grejo. Ne samo, da me je čez slabo uro in pol odlično oskrbel. Ta isti zdravnik je v tistem trenutku pokazal več jeklenih živcev, kot jih bo meni v 30 letih prinesla kakršnakoli meditacija v kombinaciji s koktajlom pomirjeval. Po dolgi sekundi tišine je globoko vdihnil. Izdihnil.

"Gospa, tudi vi boste prišli na vrsto. Takoj, ko oskrbimo resnično urgentne primere."

Kdaj točno se nam je čez oči razrasla ta strupena mrena, ki zakrije vse, kar je pomembnejše od našega ega?

Razumem, da moramo najprej poskrbeti zase. In to počnemo vsak dan. In razumem, da imamo kdaj dovolj sveta in nam odbije pokrov. Povsem se tudi strinjam, da nikoli ne bi smeli tiho sedeti v svoji nesreči, ko se nam godi krivica. Vendar kdaj pride dan, ko nismo na prvem mestu. In pride dan, ko se vsem godi ista krivica. Ko vse boli.

Ne mislim, da bi se morali vse življenje žrtvovati za druge in sebe postavljati na konec vrste. Nikakor ne. Mislim pa, da bi morali večkrat pogledati, s kom stojimo v vrsti. Komu se mudi, kdo krvavi in kdo ima čas. In včasih koga postaviti pred sebe.

Kolumno je napisala Maja Fister.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Thinkstock
PREBERITE ŠE: Kako preprosto je biti zloben prek ekrana ALI Zastavila mi je vprašanji, ki bi si ju morali vsi

PREBERITE TUDI: Zakaj kradeš mojo energijo? Ni zate!