Nujna samota (Piše Katarina M. Bajt)

Prva leta življenja sem bila menda družaben, zvedav otrok. Vintage fotografije iz osemdesetih to večinoma potrjujejo in razkrivajo moje rožičke, čeprav nevidne. Ne vem, kdaj se je zgodilo, da sem se spremenila v manj družabno punco. Dejstvo je, da sem bila samoten, malce poseben in delikaten otrok, ki je odrastel v še bolj samotarsko najstnico z redkimi izbranimi ljudmi v svoji bližini. Moja družabnost se je razvila oziroma kultivirala mnogo pozneje, v času, ko imam posebnih in zlata vrednih odnosov bistveno več kot pa časa, da bi jih lahko zadovoljivo gojila. Tako, kot si zaslužijo. Vse do tistega časa pa sem bila vedno raje sama kot v družbi in zgradila sem si velik svet samote. Nujno ga potrebujem in ostaja del mene še danes, zato zanj izkoristim vsak prosti trenutek.

Včasih, zelo redko, se mi zgodi vikend, ko ostanem sama doma. Občutek svobode ali bolje tega, da takrat zares moram zelo malo stvari, je res osvobajajoč. Absolutno nobenega kuhanja, ker je solata tudi samostojna jed, nobenega nepotrebnega razmetavanja in nobenih odvečnih besed. Samo jaz na postu od govorjenja in skrbi za druge.

Najprej, ko ostanem sama, domu pustim, da glasno zadiha v tišini. Te je, če imaš družino, vedno zelo malo, boleče premalo. Ko se je nadiham, si pustim, da pridejo misli in ideje, kaj bom z dnevi, ki se že vnaprej zdijo prekratki in prehitro bežeči. Že takoj, ko gredo moji skozi vrata, jih malo pogrešam, a sem obenem tudi zelo srečna. Bi morala imeti slabo vest? Morda, toda … rada sem sama! Obožujem samoto, čeprav je ne bi zamenjala za svoje siceršnje življenje.

Ker mi je samota nekakšna ekstaza, si v takšnih vikendih redko omislim družabnosti in zmenke s prijateljicami. Tiste, ki imajo družino, so tako ali tako za vikend najbolj zasedene, kot bi bila tudi jaz, če ne bi imela ravno vikenda na off. Tiste, ki je nimajo, so si vikend večinoma že davno osmislile, saj vedo, da na nas, zasedene, ne morejo računati. Popolnoma jih razumem. Včasih se v takšnih vikendih slišimo in ustvarimo telefonske maratone, ob katerih pregorevajo ušesa, še večkrat pa si v teh redkih trenutkih privoščim luksuz tišine in samote.

Najraje, če se le da, preslišim vse zvonce, telefonske klice in vabila po druženju. Še več, spremenim se v obupno odljudno, celo nevrotično osebo, ki tudi za to, da odnese smeti, počaka na trdo temo in premisli, kdaj prav gotovo pri tem nepoetičnem dejanju ne bo srečala nikogar. Ne da bi se kdo želel prav takrat sosedsko pogovarjati z mano, a v takšnih trenutkih mi je težko razložljivo strašljivo odveč celo misel na to, da bi se morala s kom srečati. Včasih me je ob teh mislih sram, saj v svojem vzporednem, normalnem, odraslem življenju vse te družabne vloge odigram čisto spontano in brez težav. Zakaj potem pridejo dnevi, ko grem s strahotnim odporom od doma, med ljudi? Dnevi, ko nimam nobenih dovolj velikih sončnih očal, da bi iz mene naredila ne le anonimno žensko, ampak najraje kar nevidno?

Zavedam se, da je beg v samoto luksuz tistih, ki nas sicer samota ne preganja kot nekaj težkega, neizbežnega, pač pa si jo izbiramo kot obliko mentalne rekreacije.

Sicer sem tista prijazna soseda, ki poklepeta in poboža psa. Mama, ki klepeta z učitelji svojih otrok in starši njihovih sošolcev, bežna znanka, ki ji ni težko reči česa dobrega nekomu, ki to potrebuje, in ne nazadnje prijateljica, ki je nenehno v ljubeči skrbi za to, kako so moje najljubše ženske. V takšnih trenutkih, ko je svet prevelik, vsak glas premočan in vsaka svetloba preveč skeleča, se opomnim, da v meni enostavno še vedno živi in se takole občasno prebudi tista sramežljiva, samotarska punčka iz preteklosti, ki ni prav dobro znala živeti med ljudmi, se iti small talka in sploh biti spontana, ko se okoli nje znajdejo ljudje. Ko je zrasla, se je prilagodila družabnemu življenju in ga osvojila tako rekoč v celoti, a ni umrla, še vedno je živa in včasih terja svoj davek. In zato z ljubeznijo gojim to svojo omejeno nedružabnost, kot ji rečem, saj sem tudi to jaz.

Danes je izredno pomembno, da si – poleg tega, da si mlad, lep, pameten in uspešen – tudi zelo družaben. Da so tvoji profili družbenih omrežij polni prijateljev in sledilcev ter da je tvoje družabno življenje najmanj tako zgledno kot kuharski dosežki in poslovni uspehi. Pa je v resnici večji luksuz kot to, da si večni party animal (seveda v polpreteklih časih, danes so to samo še perverzni spomini!), to, da si upaš biti sam s tisto eno osebo, ki od tebe zahteva samo – tebe. S sabo torej. Zavedam se, da je beg v samoto luksuz tistih, ki nas sicer samota ne preganja kot nekaj težkega, neizbežnega, pač pa si jo izbiramo kot obliko mentalne rekreacije.

In prazniki so čas, ko samota dobi še bolj strašljivo dimenzijo. Čas, ki žal ni za vse lep, pa če nas še tako poskušajo prepričati o nasprotnem. Samotne duše, ki si samote niso izbrale same, senzibilna bitja in spreobrnjenci, med katere spadam jaz, čutimo tesnobo. Marsikdo bi rad zbežal pred premočnimi energijami, ki se nagnetejo v en mesec. Tudi jaz. Vedno, brez izjeme vsako leto. Tudi letošnji veseli december, ki se je, na srečo ali ne, iztekel. In ne, te vrste samota nima veliko skupnega s tem, da si sam.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.