Odkar nisva več najstnika, živim z zavedanjem, da imam prijatelja za vse življenje (Piše Katarina M. Bajt)

Nikoli nisem imela sestre. Imam brata. Zanj sem staršem močno hvaležna, čeprav se mi v zgodnjem otroštvu sploh ni zdelo, da je to nekaj dobrega. Brat se mi je zdel siten in nadležen. Če sem popoldne želela na igrišče, sem ga morala vlačiti s sabo. V času, ko sem bila otrok, je bilo namreč popolnoma normalno, da smo bili na igriščih brez staršev. Vzela sem ga, a mi je seveda pokvaril vso zabavo s prijateljicami. Pozneje, ko so faze bratsko-sestrskih pretepov minile, je prišlo spoznanje, da je tudi mlajši brat lahko čisto v redu.

Za tehnične predmete v osnovni šoli mi je žagal ali kako drugače produciral izdelke, za katere sem v šoli dobila lepo oceno, čeprav si je nisem zaslužila. V gimnaziji mi je, čeprav je bil še osnovnošolec, razlagal fiziko, da sem, popolnoma netalentirana za naravoslovne vede, sploh izdelala. Usluge sem mu seveda vrnila. Prebrala sem večino leposlovnih knjig z njegovega srednješolskega programa, mu napisala obnove in eseje, da jih je prodal kot svoje in dobil super ocene. Nisva bila več najstnika, ko sem dojela, da med nama ni samo blagovno-blagovna menjava. Ni samo kri, je več kot to.

Odkar sva od najine družine ostala samo še midva, še bolj ceniva to, kar imava.

Od takrat živim z zavedanjem, da imam prijatelja za vse življenje. Odkar sva od najine družine ostala samo še midva, še bolj ceniva to, kar imava. Povezanost, ki je ne more pokvariti to, da se kdaj v čem ne strinjava, da živiva popolnoma različni življenji in da sva se kdaj na tej poti tudi oddaljila. Bolj, kot bi si želela. Že dolgo razumem, da je eno največjih daril, ki jih lahko daš svojim otrokom, to, da jim daš brata ali sestro. Srečna sem, da sem to darilo dala svojima otrokoma, in samo upam lahko, da ga bosta znala prepoznati kot darilo, ko bosta dovolj stara.

Vedno pa me je zanimalo, kako bi bilo imeti sestro. Pravzaprav sem se je zelo želela in sem bila tudi malo jezna na starše, ker sem namesto tega dobila brata. Pa še mlajšega. S sestro bi se v občutljivih letih lahko pogovarjala o vseh mogočih ženskih stvareh. Izposojali bi si obleke in si pripovedovali žgečkljive prigode s fanti. Imaginarno me je skrbelo, kako bi bilo, če bi nama bil všeč isti fant. Ali če bi med nama vladalo ljubosumje zaradi takšnih in drugačnih stvari. Ob takih mislih sem bila kar vesela, da imam 'dolgočasnega' brata. Vsaj tehnični tip je in obvlada fiziko. In naučil me je voziti avto, preden sva imela jaz ali on izpit. (Organi pregona, naj v opravičilo povem, da se stvar ni dogajala na cesti, ampak gozdni poti. Z izjemo sklopke ni bilo poškodovancev.)

Povedati ljudem, da jih imaš rad in da si hvaležen zanje. Nujno, vedno, dokler je za to še možnost.

Življenje pa me je obdarilo tudi s sestrami. Ženskami, ki niso moje krvi, a smo si blizu, tako zelo, da tega niti genetika ne bi mogla izboljšati. Sestre so prišle v moje življenje pozneje. Zaradi svojih ranjenosti sprva sploh nisem prepoznala, da so to ženske, ki bodo ostale z mano dlje kot samo v času in situaciji, ki sta nas združila. To so ženske, ki zame včasih, ko presodijo, da je nujno, počnejo tudi neumnosti. Če bi bile moški in ženske, bi temu rekle norosti iz ljubezni. Me temu ne pravimo norost, ker takšne smo. Počnemo norosti in smo jih pripravljene skupaj analizirati. Iskati rešitve za nerešljivo in se družiti, tudi ko je to nemogoče. V teh časih telefon večkrat pregoreva do bolečine v ušesih. Vem, ni zdravo, je pa koristno in včasih rešuje.

Moje dušne sestre so tako zelo drugačne od mene, čeprav nas druži toliko skupnih pogledov, interesov in ljubezni. Vsaka živi svoje meni nedoumljivo življenje. Ena ima to, po čemer jaz hrepenim kar naprej, a vem, da si tega hkrati ne želim za vedno. Sama je in ima čas. Zase in za druge. Meni se zdi, da ima čas za vse v primerjavi z mano, njej pa, da imam toliko več od nje. In obe imava prav. Druga živi tako drugače od vseh ljudi, ki jih poznam, da se včasih čudim milnemu mehurčku, ki je zanjo trden, kot bi bil jeklen. Obe veva, da si ne želiva zamenjati vlog, a se kljub temu občudujeva in imava radi. Kako je, če ima življenje zate precej drugačno, kot si si jo zamislil sam, kruto pot, me uči tretja. Najin odnos mi daje lekcijo, da zmoreš veliko več, kot si sploh lahko predstavljaš. Dušne sestre so ženske, ki jim zate ni nič pretežko. Srečna sem, ker so prišle v moje življenje in tukaj tudi ostale. Ker nas življenjski viharji premikajo, a to ne vpliva na ljubezen in povezanost. Na srečo tudi čas ne, ki ga imamo vse vedno premalo. Povedati ljudem, da jih imaš rad in da si hvaležen zanje. Nujno, vedno, dokler je za to še možnost.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Oliver in jaz (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Dr. Veronika Podgoršek o odnosih v času izolacije: Samo ljubezen ni dovolj