Moja sorodna duša ni moški (Piše: Mateja)

S tem se definitivno strinjam. Kajti v življenju sem srečala in stkala odnose s številnimi ljudmi, ki so, lahko bi rekla, moje sorodne duše. Od osnovne, srednje šole in študentskih dni ter še tudi potem, ko je v življenju nastopil čas za resnost.

Skratka, mojih sorodnih duš je veliko. Tako veliko, da bi v težko naštela vse. Iz različnih časov, iz različnih obdobji, iz različnih življenjskih poti. Povezujejo nas spomini, neštete skupne izkušnje, terapevtske seanse in ogromne doze smeha, tudi solza. Stiki med nami se nikoli ne izgubijo, čeprav se z nekaterimi ne vidimo več prav pogosto.

Smo pa z dekleti, ki smo v tedaj še deset nadstropni stolpnici študentskega doma FDV preživljale pestro obdobje, še preden smo zapustile majhne sobe ter se podale vsaka na svoj konec državice sklenile dogovor: vsako prvo soboto junija se bomo srečale. In tega se držimo.

Res je, da včasih kateri ne uspe ravno tedaj utrgati vsaj nekaj ur, a večina je vedno tam. Na izbrano mesto se vsaka pripelje iz svojega konca. Posejane smo vse od Štajerske pa do Primorske, Gorenjske, Dolenjske, Notranjske, in če ne bi bilo našega dogovora, se z nekaterimi morda sploh nikoli več ne bi srečala. Kar bi bila velika velika škoda.

Ker smo vse že mame, so na srečanjih tudi otroci (tisti, ki so že najstniki, se seveda opravičijo) pa življenjski sopotniki. In veste kaj, tudi ti se odlično razumejo ter zabavajo po svoje.

Zakaj so naša srečanja tako posebna? Zato ker je čas, ki ga preživimo skupaj, enako neprecenljiv kot so bila dolga leta, ki so nas povezala. Ker vedno znova ugotavljamo, da smo še vedno iste, čeprav malo zrelejše. Polne domislic, norih idej in drznih načrtov.

Res je, da nas je življenje spustilo z oblakov, a to ne pomeni, da ne premoremo prav takšne energije, kot smo jo premogle tedaj. Zdi se, kot bi druga drugo napajale s pozitivizmom in medsebojno prebujale tisto, kar v vsakodnevnem ritmu včasih malo zaspi.

Smeha ne zmanjka. Največkrat beseda nanese na številne spomine, na dogodke, ki smo jih bile deležne, na izkušnje, ki smo jih nabrale, na ljudi, ki smo jih spoznale, pa z njimi izgubile stik, na živčno vojno pred izpiti, na dolge neprespane noči. Tisti dan smo znova klapa, ki je marsikatero ušpičila, a nikoli ničesar obžalovala.

Na kakšnem položaju je katera, koliko zasluži, kakšno hišo ima, kam hodi na dopust in kakšen avto vozi je povsem nepomembno.

Na kakšnem položaju je katera, koliko zasluži, kakšno hišo ima, kam hodi na dopust in kakšen avto vozi je povsem nepomembno. Vse, kar šteje je, da se vidimo v živo in se imamo fino. Da se zdi, kot da od prejšnjega srečanja ni preteklo celo leto.

Ja, je res, da so otroci kar zrasli in da sta letos še dva raje ostala doma, a v končni fazi to ni pomembno. Beseda steče takoj, ko si pademo v objem, zadrege ni prav nobene in mimogrede katera drugi navrže, da ji majica malo čudno stoji ali da bi morda bil čas za frizerja. Tako kot tedaj, ko smo kakšen večer v študentu eksperimentirale s pričeskami in opravami.

Nobene hinavščine, nobenega prenarejanja, nobene zavisti in nobenega hvalisanja. Le sproščen klepet in tudi tolažba ter pomirjujoče besede, če katera kaj potoži. Vse vemo, da življenje niso le rožice.

Druženje, čeprav traja cel dan, se čisto vsakič prehitro konča in vsaka se vrne v svoje ustaljene tirnice z novim naborom spominov in fotografiji, ki imajo na računalnikih prav posebne mapice. Včasih katera na dan privleče kakšno staro. Pa je spet slišati glasen krohot.

Ko sem se z zadnjega srečanja vozila proti domu, sem si tiho popevala pesmico, ki je bila stalnica študentskih zabav. Sploh se nisem zavedala, da mi je iz oči pritekla solza. Ne od žalosti, temveč od sreče in hvaležnosti za vse ljudi, ki mi jih je pripeljalo življenje, za vse, zaradi katerih sem tako bogata in za vse, ki jih brez oklevanja lahko imenujem moje sorodne duše. Kajti ne, moja sorodna duša ni moški.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Potem sem ugotovila, da ne bo nikoli več isto (Piše: Manca Čampa Pavlin)

Morda vas zanima tudi: Grešim. In ni me sram. (Piše: Mateja)