Mična razmišlja: V RIT SE ZALETI, KIM KARDASHIAN!

Tokratno branje bo drugačno, pišem namreč svoji navihani deklici. Upam namreč, da bo nekoč prebrala to kolumno in se nasmejala, predvsem pa premislila pri sebi, v kolikšni meri je poslušala moje modre starševske nasvete. 

Draga moja,

Pred šestimi leti te je babica kot majhno štručko položila v moje roke in rekla: »Čestitke, to je vaša deklica!« In, medtem ko morda ni bilo povedano naglas, sem bila v vsej svoji porodni zadetosti takrat prepričana, da sem skozi meglico smejalnega plina in introvenoznih analgetikov zaslišala jasen glas: »Ne zamoči!«

Od dneva, ko si uzrla luč porodne sobe in mi v življenjski CV dodala najpomembnejšo vlogo – vlogo mame, je vzgoja samozavestnega, junaškega in močnega dekleta eden izmed mojih najpomembnejših ciljev. A te dni s poplavo številnih družbenih medijev, znanih osebnosti, ki tehtajo 45 kilogramov in sestrskim klanom Kardashiank, ki so zlomile internet s svojimi zadnjicami, je danes pred starše deklet postavljen zelo velik izziv. Kako prepričati svoje hčerke, kako prepričati tebe, draga moja, da je vse to, kar vidiš le navidezna resničnost in je še kako pomembno poiskati svoj košček sreče in samozadostnosti izven vseh lepotnih idealov družbe? V rit se zaleti, Kim!

Zdi se mi, da si kar naenkrat, oziroma praktično čez noč zrasla, in to me plaši. Se spomniš zadnjič, ko si mi nekje med zadnjimi izdihljaji čokolina prav ponosno povedala, da ti je všeč fant iz vrtca in ko sem sicer z zaprepadenim pogledom skušala na licu obdržati normalen izraz, hkrati pa prikriti, da se mi je pravkar zaletel požirek kave? Veš, moja prva misel takrat je bila seveda, priznam: »Zakaj potrebuješ fanta, če pa boš najboljša kirurginja v regiji?« Kot veš, te seveda nisem želela prepričati, da je karkoli narobe s tem, če ti je všeč nek fant, da je prezgodaj ali celo neumno, predvsem zato, ker si resnično želim, da boš lahko z mano vedno sproščeno govorila o vsem, kar te tare. Popolnoma razumem, da zaljubljenost pri šestih niti slučajno ni enaka kot pri 10, 12 ali 30-ih letih, kot tudi vem , da bo tovrstnih pogovorov še nešteto. S tem v mislih sem se le nerodno nasmejala in skušala o temi vrtčevske simpatije prisrčno poklepetati, kot lahko poklepetata 30+ letnica in skoraj prvošolka. Vedela sem namreč, da bo tvoje razmišljanje o fantu zamenjala že 76. ponovitev prikupne risanke Rio. Tokrat vsaj sinhronizirane. Vedno je tako. Preusmeritev pozornosti, pač. Nekaj, kar vsi starši poznamo in prakticiramo.

A kljub mojemu poizkusu preusmeritve na bolj aktualno temo, si s svojimi temno rjavimi očmi še vedno zrla vame in zaprepadeno dejala: »Ampak mami, ON je všeč tudi Veroniki!«Zgodba se je zaostrila in dobila nove razsežnosti. "Moram mu prinesti darilo, da bom boljša kot ona! Pa še večjo rit ima kot jaz," si mi dejala, jaz pa sem buljila vate, kot da bi videla duha.

Trije fantje in en poljub

Videla sem namreč sebe. Kar naenkrat sem se spomnila svojih vrtčevski dni in spomina na kar tri simpatije, ki sem jih imela in, ki so kasneje tlakovali moje ljubezenske odisejade v osnovni šoli. Kakorkoli obrnem in kakorkoli bi želela, da izpade drugače, sem imela v vrtcu kar tri fante. Prekleto, imela sem šest let, saj nisem vedela, da se to ne spodobi in ni prav. Vsak od trojice je bil poseben na svoj način. Miha je hitro tekel in mu je z nosu vedno visel smrkelj, Sebastjan je imel najlepše, sinje modre oči in zajčjo ustnico, Karmeno pa mi je strl srce, ko se je odselil v Domžale, pred tem pa pod moj blok pripeljal celotno vrtčevsko skupino in mi v slovo podaril verižico z obeskom v obliki zajčka. Vsi trije fantje so se močno trudili, da bi bili prav oni tisti, ki jih bom izbrala za plezanje po igralih ali vožnjo v samokolnici po vrtčevskem igrišču. V svoji nameri so šli tako daleč, da so mi prinašali mini darilca in prav vsa sem prijazno sprejela. Ponovno, bila sem stara šest let! Na koncu sem se »odločila« za Karmena, ker mi je vedno prijazno odstopil svoj polpet, jaz pa sem noro oboževala polpete! Zanimivo, kako malo se spomnimo iz naših najbolj zgodnjih otroških let, a ta spomin, spomin na Karmena, ki je pozvonil na blokovski domofon, ko sem sama ravna risala v zvezek in se po nosu poflekana od kemičnega svinčnika odpravila pred vhod, ta bo večen. Tam je skupaj z obema vzgojiteljicama stala moja vrtčevska skupina, pred njimi pa moja nesojena prva ljubezen, ki mi je tedaj tudi dala poljub. Moj prvi poljub. Na lička. Ne, nikoli več se nisva videla. 

Tako sem v najbolj zgodnjih otroških letih odkrila, da darilca prinašajo pozornost in sem se s tem prepričanjem podala v osnovnošolske klopi. Bila sem precej negotova, če bom ljudem dovolj všeč, vedno sem bila namreč posebno dekle, ki se ni uklanjalo avtoritetam in družbenim normam. A vseeno sem si tihoma želela biti del družbe in dobiti tistega fanta, za katerim so norela prav vsa dekleta. Neki simpatiji sem tako v 8. razredu kupila zbirateljsko kartico za nogomet, ki me je stala kar nekaj žepnine, hkrati pa sem mu podarila še plišastega medvedka, ki ga je kasneje naokoli nosila moja sošolka. In da bi bila zgodba še hujša, je zbirateljsko kartico fantova mama vrnila moji mami, češ da je darilo predrago in ga njen sin ne more sprejeti. Kakšna sramota. Tako sem se želela vklopiti, da sem mami tečnarila za nova oblačila, obiske pri frizerju , od vsega hudega pa sem si začela še gristi nohte! In kar je najhuje, dovolila sem ljudem, da so me izkoriščali, samo zato, ker sem želela biti prijateljica z najbolj popularno punco, ki ima zdaj tri otroke, je brez službe in le še senca tistega, kar je bila.

Zapiši, zapomni, živi

Šele nekje konec srednje šole sem ugotovila, da se pretvarjanje ne obrestuje in me kvečjemu obremenjuje do te mere, da pozabljam na to, kdo pravzaprav sem. Zato sem prenehala. In (p)ostala JAZ. Jaz, s svojim mnenjem, svojo držo in predvsem, svojo osebnostjo. Kar nekaj let sem potrebovala, da sem spremenila določene vzorce, ki so me omejevali pri osebni rasti. Ko sem se končno znebila vseh občutkov negotovosti in začela verjeti vase pa sem več kot desetletje nazaj začela sestavljati naslednji seznam, z naslovom »Pismo moji hčerki«, ki ga bom dopolnjevala do tvojega 18. leta. Že takrat sem vedela, da boš prišla … in prišla si sedem let kasneje. 

Ko sem ga dala v branje prijateljici, se je do solz nasmejala in rekla: »Tole bi jaz potrebovala pred poroko … in ločitvijo!« Zato izvoli, draga moja, seznam mojih starševskih modrosti, preizkušenih do strokovnega naziva.

1. Če si na tesnem z denarjem, ima arašidovo maslo veliko proteinov, cvetača je zelo nasitna in vino za 10 EUR je vedno vredno svoje investicije. Tudi na račun arašidovega masla.

2. Življenje je prekratko za poceni pričeske in slabe roza britvice. Plačaj več za oboje.

3. Vsako dekle potrebuje dobro pinceto. Tri besede: dlake na bradi.

4. Obleci tisto, kar ti je všeč. Obuj najvišje petke, a prej vseeno malce potreniraj, pa ne zaradi čudnih pogledov ob tvoji hoji, ki spominja na prestrašenega in pravkar skotenega telička, temveč ker se lahko poškoduješ. Preizkušeno.

5. Ne kupuj daril in se ne odreci delu sebe, samo zato, da bi te nekdo vzljubil ali imel rad.

6. Ne pretvarjaj se, da si manj inteligentna kot si. Nikoli ne potlači svojega intelekta, samo zato, ker ima fant IQ rozine.

7. Imaš pravico do orgazma. Vsakič. Ne gre samo zanj. In če pravi drugače, se obleci in pojdi domov.

8. Ne odreči se prijateljem, zato da bi več časa preživela v njegovi družbi. Tvoji prijatelji so tvoje ogledalo in, če te bo zapustil, bodo prvi s tekilo v roki in on-je-kreten nasmehom na ustnicah rešili dan in odgnali vse solze.

9. Nikoli se ne opravičuj zato, ker si rekla NE. Pa naj bo to fantu, šefu ali tašči.

10. Moški, s katerim se boš poročila, naj stoji ob tebi, ne pred tabo. Če stoji in hodi pred tabo, zavij v sosednjo ulico in kupi nove čevlje.

11. Vedno se bodo našle ženske, ki te bodo obsojale, te izzivale in skušale zlomiti tvojega duha. Ignoriraj jih. Nasmej se. Nasmeh je najboljše orožje. Vedno.

12. Ne sodi ljudi po zunanjosti. Vem, da se sliši klišejsko in tisočkrat prežvečeno, a povsem hitro se lahko zgodi, da na tak način izgubiš priložnost spoznati najbolj prijetne ljudi svojega življenja. Takšni ljudje v sebi nosijo ocean, boš res pustila, da te nekaj alg in trave odvrne od tega, da bi zaplavala v njem?

13. Zadnja, a najpomembnejša. Ostani takšna, kot si in se ne spreminjaj. Kar vprašaj dekle, ki je kupilo rolko, obleklo skejterske hlače in si postriglo lase, zato da bi bila bolj »kul« in »všečna«. To je naporno in se nikoli ne obrestuje. Slej ali prej sama ugotoviš, da si brez tega nepotrebnega balasta , mnogo več kot to. Spreminjati se v klon nekoga tretjega, ki je tisti hip nadvse priljubljen ali slaven, je grozljivo in dolgočasno. Nekaj, kar ljubezen ne bi smela biti nikoli.

In če to bereš … oprosti za vsa zgodnja prebujanja v tvojih (prihajajočih) najstniških letih. Se mi zdi pošteno, da malce skompenzirava iz otroških dni, ko mi čez vikend nisi dovolila spati dlje kot do 7. ure.

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si