Mična razmišlja: Pazi se, mali! Imam lak za lase in znam ga uporabit'!

Draga moja,

Že res, da sem dala skozi porod ter številne druge, ženskemu spolu determinirane mesečne bolečine, ki se ob Murkovi pesmi »Srečen, da sem moški« nežnejšemu spolu še bolj porogljivo smejijo v brk. Prav tako drži, da lahko kadarkoli in brez problema z vročim voskom premažem celotne noge in z njih psihotično vlečem trakove polne odvečnih dlak.

Tudi gripo z 39 vročine lahko, kot za šalo, prebolim stoje ter z nasmehom na obrazu, kasneje pa tečem še na 10 kilometrov, ko na to sploh nisem fizično pripravljena in lahko zato danes za kazen hodim kot nogometaši na Evropskem nogometnem prvenstvu- na O in drobljenih korakov. Pa vendar obstaja del mene, ki ni tako pogumen in verjamem, da nisem edina. Lahko sem neposredna, zaščitniška in samosvoja, a vse to izgine, ko mi pot prekrižajo določeni grozljivi stvori, ki me spravljajo v obup.

Priznam. Bojujem vojno. Vojno proti pajkom. In ne le to, bojujem tudi vojno proti osam, sršenom in majskim hroščem. Imam res ogromen strah, če ne celo fobijo pred insekti, pajki ter pravzaprav vsem kar leti in plazi po tleh. OK, izjema so otroci, razen tisti v grozljivkah, ki so bizarno zastrašujoči in mi poženejo strah v kosti. Kljub več živalskim vrstam, ki me psihično maltretirajo in preizkušajo meje moje razumnosti in živčnih kalvarij, pa največjo in najbolj kritično gonjo vsekakor izvajam proti osemnogim stvorom. Skoraj vsak večer pred spanjem tako preverim vse stene, rjuhe in pogledam pod posteljo. V roki imam revijo, lak za lase, ali pa metlo in se psihično pripravljam na soočenje z malim črnim nepridipravom, ki preži name nekje v zasedi in se mi porogljivo smeji.

»Ne boj se pajka. Ti si večja od njega!«

Strah pred grozljivimi prikaznimi je prisoten že iz otroških dni, ko sem se iz tega naslova izogibala celo taborjenju in to se še danes. Šotor, kampiranje … lepo te prosim, kako naj zadimim prostor z vsemi mogočimi preparati proti mrčesu in repelentom proti žužkom, če sem v naravi in nimam vtičnice za električni aparat proti insektom?! Ne bom pozabila besed svoje mame, ki je mirno govorila: "Ne boj se pajka. Ti si večja od njega!" Ja, mami, tudi od granate sem, pa obe veva, kako smrtonosna je. Ko mi pot prekriža pajek ali katerikoli drugi stvor iz legla žužkov, se spremenim v majhno jokavo deklico, ki bi se najraje skrila pod odejo, da je baraba ne opazi. Tudi podatek, da v spanju na leto (!) pojemo kar sedem pajkov, ne pomaga, še manj pa zgodba, ki jo je z mano delila dobra prijateljica in govori o neki Kitajki, ki je šla zdravniku zaradi srbečega ušesa. Možakar je na njeno grozo in svoje presenečenje ugotovil, da je v njenem uhlju vsaj pet dni živel pravi pajek! Mislila sem, da gre za urbano legendo, a nekaj ključnih besed v Googlovem iskalniku in moj čut za raziskovalno novinarstvo je botroval temu, da sem naslednji dopust v prikolici prespala s turbanom ovitim okoli glave!

Gre za življenje ali smrt!

Pajki so strašljivi. To je univerzalna resnica. Sem sicer absolutno proti nasilju, ampak ko zagledam plazeče stvore, ki so sicer resda mnogo manjši od mene in se verjetno niti ne želijo ukvarjati z menoj, moji možgani to srečanje označijo kot boj za življenje ali smrt. Ko zagledam pajka, sprva otrpnem, nato pa preverim, če vidim prav, moj vid namreč ni več najboljši, prav tako pa zaradi močnih cilindrov težje izostrim sliko in sem nekoč za pajka zamenjala zavozlan črni sukanec. Slednjega sem nato utopila v dobršni količini čistila za okna. Ni preživel.

Sedaj pa si za hip predstavljaj moje ogorčenje in strah, ko sem zagledala spodnjo grozo od pajka.

Bila je že noč in pozna ura. Hčerka je spala v svoji sobi in njena vrata so bila odprta. Nič hudega sluteča sem se v napol temi, da ne bi z lučjo zmotila moje speče princeske, odpravila iz kuhinje proti spalnici. Slabovidna kot sem in tisti hip tudi brez očal, sem visoko na steni s kotičkom očesa opazila nekaj, kar navadno ni bilo tam. Ne, to ni črni sukanec. Pajek je! Velik, grozen pajek! Črna baraba z osmimi nogami, ki je bila, prisežem, velika vsaj deset centimetrov, na sredini glave pa je imela veliko belo piko, kot neke vrste bizarno tretje oko! In če sem to videla jaz, v napol temi in brez očal, si ne upam pomisliti, kako je stvor izgledal v resnici! Zajela sem sapo in skoraj doživela kolaps. V trenutku sem začela hiperventilirati, a sem se obenem prepričevala, da nikakor ne smem kričati, saj bi s histeričnim vreščanjem, ki mi ni v največji ponos, prebudila hčerko. Pajek se sicer resda ni premikal, ampak nisem vedela, koliko časa bo ostal tam. Saj veš, ni problem, če vidiš pajka, problem nastane, ko hudič izgine! Ves čas sem imela občutek, da me gleda in čaka na moj naslednji korak. A kaj bi naj storila? Deset centimetrski pajek ne bo klonil pod lakom za lase ali Borotalco deodorantom, potrebni so bili konkretnejši prijemi in metode napada. V sebi sem kričala kot majhna deklica in šlo mi je na jok. Koga naj pokličem? Gasilce, sosedo, rešilca zase, ker me bo infarkt? Moji možgani so situacijo zaznali kot kritično in v mislih sem si kot mama levinja rekla: »Barbara, rešiti moraš otroka! Kaj, če se premakne v njeno sobo?! Situacija je resna! Zberi se, ženska!« Mehkih kolen in z nekontroliranim dihanjem sem stekla v kopalnico in prijela za lak za lase in metlo. To je to, »maš ti to, sem si rekla in se pogumno podala v boj. Te barabe imajo sicer res super moči. Nisi vedela? Kako lahko potem kdorkoli pojasni njihovo sposobnost, da izginejo ravno v tistih v štirih sekundah, ko greš ti po robček, lak za lase ali revijo? No, moj nasprotnik me je tokrat vendarle čakal in se ni premaknil niti za milimeter. Kasneje sem sicer razmišljala, če je morda spal in sem ga pokončala v snu, pa vendar, saj pridanič ni plačal najemnine, da bi spal na mojem stropu in si opremljal domovanje s svojo pleteno mrežo!

Iz oči v oči. Kdo bo koga?

Stopila sem v njegovo neposredno bližino. Ok, lažem. Potuho mi je dajal dolg ročaj od metle. Z varnostne razdalje sem namerila vanj nekaj laka za lase. Psihopat, kot je bil, je seveda ob prvem stiku z lakom, totalno ponorel in začel histerično bežati. Zakričala sem prvič. Ni panike, otrok še spi. Ugotovila sem, da lak ne bo pomagal, ker je stvor prevelik in mu kaj več kot dobre frizure ne bom uspela narediti. To je bila naloga za metlo. Z vso silo sem jo začela vihteti proti njemu in prepričana sem bila, da sem ga pomendrala. Kako ga ne bi, saj sem ga vendar vsaj minuto konkretno stiskala v strop in skušala iz njega iztisniti prav vse znake življenja. Ko sem odmaknila metlo, prepričana, da je z njim konec, sem zakričala drugič. Stvor je bil še vedno živ - živ in hiter! Spet se je začel nekontrolirano premikati in zakričala sem še tretjič! Napela sem vse moči, vse mišice, za katere nisem vedela, da jih sploh imam in pet minut v strop tiščala metlo, kot da je to zadnja stvar, ki jo bom naredila. Ponovno sem odmaknila svoje »hladno orožje« in pajka ni bilo več. Dobesedno. Poniknil je nekam v sirkovo krtačo in nisem vedela, kakšno je njegovo stanje. Zato sem vse skupaj odnesla pod tuš in metlo izdatno namočila še z vodo. Če ga ni pokončalo suvanje, ga bo pa voda, sem si mislila ter zaprla kabino. Saj veš, zato da ne bo pobegnil, če je slučajno še živ!  Ravno v tistem hipu, ko sem razmišljala, če mi je sploh uspelo in se stvor samo ne skriva, in pa če morda umorjeni nima v bližini najboljšega prijatelja ali celo pajkovskega geta, ki kuje maščevanje, sem zaslišala nežen glasek in zagledala velike oči: »Mami, kaj delaš?« je začudeno zašepetala moja deklica. Nič, nič, miška, pometam, pojdi spat.

Veliko člankov sem prebrala o fobijah ter prav vsem je skupen res moder nasvet, da je ta strah potrebno preprosto premagati. Z veseljem, le povejte mi kako! Sama sicer ne verjamem v to,da bom kdajkoli lahko normalno funkcionirala ob prisotnosti majhnih stvorov, si pa želim, da moje fobije na noben način in v nobeni obliki ne bi prevzela moja hčerka. Zato ji vsakič, ko vidim, da se morda za trenutek ustraši določenega insekta ali celo pajka, rečem: »Ne boj se pajka, ti si večja od njega!«

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek.

Pišeš ji lahko na micna@delo.si