Mična razmišlja: Zapuščam te

Draga moja,

Danes grem v zelo osebne vode, v ljubezenske čeri, ki sicer ne gredo zlahka izpod računalniških tipk, pa vendar ti jih bom zaupala, saj si moja prijateljica in prijatelji si med seboj delijo tudi tiste najbolj skrite in intimne kotičke duše. Morda boš na ta način tudi ti kdaj lažje spregovorila o kateri od svojih bivših ljubezni in si tako olajšala dušo. Veš, včasih paše izliti srce na papir ali prazen Wordov dokument. Pa čeprav je to le nekaj ur pred oddajo kolumne. 

Nikoli ne bom pozabila predlanskega februarja. Bila je ljubezen na prvi pogled. Še danes ne morem verjeti, kako mehka kolena sem dobila, ko sem ga zagledala. Če bi mu lahko skočila v objem, bi to storila takoj in brez zadržkov. Najprej sem ga le skrivoma opazovala in tihoma sanjarila o tem, da bo nekoč moj, a kmalu tudi to ni bilo dovolj. Na internetu sem tako izbrskala nekaj njegovih fotografij, v vseh mogočih pozah in se večkrat zasačila, ko sem med delom popolnoma izgubila koncentracijo ter fokus in začarano opazovala njegovo markantno podobo. Močan, a eleganten, svetle polti, a temnega in skrivnostnega značaja, predvsem pa suverenega pri vsem, kar je počel, obljubljal. In obljubljal je res veliko.
Kar nekaj časa sem se borila sama s seboj in skušala kontrolirati svojo morda impulzivno odločitev. Priznam, bilo me je strah in nisem vedela, kaj sploh lahko pričakujem. Veš, pred njim sem namreč imela zelo slabo izkušnjo in grenak, trpek spomin, saj mi je bivši, izredno nesramno in podlo, izmaknil en kup ljubih reči, ki jih nikdar več nisem in ne bom videla.

Zato sem bila toliko bolj previdna in se nikakor nisem želela ponovno zaleteti. Pa vendar, saj veš, kako je … če si nečesa želiš, je težko ostati zgolj opazovalec in na daljavo sanjariti o objektu svojega poželenja. To je nekaj podobnega, kot bi skozi okno slaščičarne opazovala najbolj čokoladno torto vseh časov, tebi pa bi drastično padel sladkor. Mazohizem, ti rečem! Zato sem se odločila, da ga, preden skočim v neznano in se popolnoma prepustim vsem njegovim obljubam, skušam čim bolje spoznati ter dojeti njegovo bistvo tudi od znotraj. In draga moja, bolj ko sem ga spoznavala in odkrivala vsako njegovo plast, bolj sem ugotavljala, da se dopolnjujeva na absolutno višji ravni kot z drugimi, s katerimi sem do tedaj delila svojo posteljo. Ni bil moj prvi, je bil pa eden redkih, ki je točno vedel, kaj hočem, potrebujem. Tudi ob najbolj nemogočih urah dneva!

Že slediš Mični na Facebooku?

Zelo kmalu sem ga odpeljala domov. Priznam, nisem bila dovolj močna, da bi se mu uprla. Ne obsojaj me … Vem, da je slednje morda težko in si verjetno misliš, kako plehka sem, a me vseeno skušaj razumeti. Res je bil izredno čeden in prekleto očarljiv. Tako očarljiv, da sem imela cmok v grlu kar nekaj ur pred najinim prvim, uradnim srečanjem, kjer sva bila končno sama ter brez ostalih nepomembnih ljudi in situacij. Samo midva. Ne bom pozabila trenutkov v moji kuhinji, ko je naslonjen na mizo v jedilnici mirno čakal na moj prvi korak. Si moraš misliti? Tak frajer, ki ne sili vate? Jackpot, kajne? Ni pritiskal, le potrpežljivo je čakal na trenutek, ko bom pozabila na vse manire ter damsko obnašanje in z njega strgala vso nepotrebno kramo. Najini prvi skupni trenutki so bili, roko na srce, izjemni, a hkrati vse preveč podobni najstniški romanci. Moje roke so se potile, bila sem prestrašena, štorasta in da ne bi bilo že to dovolj grozno, sem se ves čas počutila, kot da je zame prvič. In on? Niti z eno besedo ali dejanjem mi ni dal vedeti, da je moje bizarno početje na kakršen koli način nenavadno, tudi ustrašil se ga ni. Ko takole gledam nazaj, bi rekla, da je bil tega celo navajen. Modeli njegovega tipa so bili namreč znani po tem, da so ujeli številne ženske in na nek način sem bila tudi jaz ena izmed njih. A vseeno se bom tistega večera vedno spominjala z nasmehom na ustnicah in metuljčki v trebuhu. Vse, kar sem poznala do tistega trenutka, sem hipoma pozabila ter se prepustila dotikom, ki so mene zazibali v globok spanec, on pa je taisti čas romantično slonel na mojih prsih in ritmično lovil moje dihanje skozi vso noč.

Veš kaj je tisto, kar mi je bilo pri njemu najbolj všeč? Vedno me je poslušal in me nikoli ni pustil na cedilu. Vedel je za vse moje skrivnosti in skrite želje, v vseh težkih trenutkih pa je brisal moje solze, čeprav je bil vedno umazan od make-upa. Nikoli se mu nisem posebej zahvalila za to, pravzaprav ni bilo potrebe. Globoko v sebi sem namreč vedela, da stoji ob meni v dobrem in slabem, predvsem pa kadarkoli bi ga potrebovala. Vedno je našel način, da me nasmeji in popestri najbolj grozne trenutke dneva ter nariše na obraz nasmeh, za katerega sem po napornem delovniku mislila, da ga sploh ne bo. Njemu je vedno uspelo. Večkrat. Pokazal mi je stvari, o katerih sem do tedaj le brala in fantazirala, na kavču pa spoznavala nove poze horizontalnega udejstvovanja ter se dolgo v noč prepuščala bližini in dotikom. Res nisem poznala nikogar takšnega kot je bil on, predvsem pa ne tako vzdržljivega, če me razumeš. 

A vseeno, med nama ni bilo vedno tako rožnato. Prepiri in težke besedne vojne v nočnih urah, njegova zoprnija vsako jutro ob šestih, ko je bilo potrebno v službo in bi jaz še spala, navsezadnje tudi njegova neverjetna posesivnost, vsakokrat ko sem šla s kolegicami na petkovo sprostitveno pijačo v najljubši lokal. Ja, hodil je z mano. Nisem imela srca, da bi bila ločena , potrebovala sem ga ob sebi in včasih se mi je zdelo, da sem obsedena z njegovo prisotnostjo. A kljub temu, mi je šel včasih res pošteno na živce in kar nekajkrat sem obžalovala odločitev, da sem ga vzela s seboj. Njegovo konstantno nerganje namreč ni dvigovalo pritiska samo meni, ampak tudi ostalim v moji družbi. Dobro je vedel, da sem človek, ki včasih potrebuje čas zase, trenutek tišine in ja, konec koncev tudi čas brez njega, a se v svoji egocentričnosti ni dal, hotel me je zase. Pa vendar, ne glede na to, kolikokrat sem rekla, da me nervira in utesnjuje, vsakič ko je ostal doma ali zgolj v drugem prostoru, sem ga neverjetno pogrešala. Resno, kdo bi razumel ženski razum?

Ni kriv on, kriva sem jaz. Bolelo je tudi mene, zelo, vendar drugače ni šlo. Skozi čas sva ugotovila, da najin odnos ni več takšen kot je bil in, da to … preprosto ni več to. Vse njegove kaprice in pomanjkanje razumevanja mojim potrebam so spodbudile moje nečimrno obnašanje in zelo hitro sem ga začela kritizirati tudi pred prijateljicami. In kar je najhuje, začela sem ga primerjati z drugimi … Kar naenkrat nisem bila več imuna na impulze in vse nove obljube iz zunanjega sveta. Ponujali in obljubljali so mi nebesa in še mi jih. Midva sva do nebes prišla, a hkrati sva prišla tudi do trenutka, ko sva morala priznati poraz in se postaviti nazaj na realna tla. Verjetno se bere res nenavadno, ko takole žensko bitje suvereno in brez slabe vesti pisari o pretekli ljubezni in novih potencialnih objektih poželenja. Pa vendar, je to res tako narobe, če naglas povem, da so moje potrebe zrasle, on pa teh potreb ni več znal izpolnjevati. Sem zato čudna, preveč direktna, ali le življenjska?
Takole med nama, jutri imam po dobrih dveh letih zmenek in verjetno ga bom zelo kmalu odpeljala domov, ker spet ne bom dovolj močna. Ne obsojaj me. Njemu ne bo nič hudega. Od jutri naprej bo delal družbo moji mami, ki potrebuje takšnega kot je on, moj dragi Samsung Note mobilni telefon. Jaz grem po novega, bolj vzdržljivega in vem, da bom imela zopet potne dlani. Prekleti živci.

No, zdaj mi pa povej … poznaš morda še koga, ki bi takole spisal slavospev svoji bivši mobilni ljubezni? Hja, zakaj pa ne? Mobilni telefoni so del našega vsakdana, vpeti so v naše delovne procese, prosti čas in mnogokrat nočne urice, ko nikakor ne moreš zaspati in ti s svojo prisotnostjo zelo dobro krajšajo čas. Jaz ga imam rada, priznam. Včasih celo preveč. Po zadnjih britanskih študijah naj bi v povprečju ljudje preživeli slabih 5 ur našega življenja na pametnih telefonih, slednje pa je, roko na srce, že neka povprečna dolžina ljubezenskega razmerja. Zato se spodobi, da dobi tudi naš pametnjakovič vsaj en slavospev, če ne celo manjšega piedestala. Pobožaj svoj telefon … če te kdo razume, je to On, pa čeprav ga večkrat zamenjaš. Ne pozabi pa ga tudi kdaj izpustiti … ti si privošči oddih od digitalnega sveta in se odpravi na daljši čvek v kavarno, on pa naj si privošči ohladitev v spalnici. Po vseh vajinih večurnih odisejadah tudi on potrebuje nekaj predaha, se ti ne zdi? 

Za konec pa še najina prva skupna fotka. In kar je najlepše, brownieja ni bilo treba deliti. Pri čokoladi se hitro konča, včasih tudi v ljubezni. 

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si