Mična razmišlja: Vendar, jaz … NE tečem!

Pomembno: Branje odsvetujem vsem tistim rekreativnim ali profesionalnim športnicam, ki tek in ostale športne podvige jemljejo zelo resno in bi moja hudomušna pripoved utegnila prizadeti njihovo ljubezen do telesnih aktivnosti.

Draga moja,

Da boš razumela mojo tekaško odisejado, se morava vrniti v preteklost. Natančneje v čas osnovne šole in mojega predpubertetnega obdobja. Bila sem res hecno in nenavadno dekle, slednje se me drži še dandanes. Medtem ko so ostale sošolke doživele pravo pubertetno metamorfozo že pri rosnih 12-ih, se je mene slednja lotila šele nekje v srednji šoli. Še zdaj ne razumem povsem učiteljice telovadbe, ki je od nas zahtevala, da se pred pričetkom športnih aktivnosti postavimo v vrsto, in sicer od najvišje do najmanjše. Seveda sem bila predzadnja, nižje od mene je bilo le še eno deklo, ki še danes, kot sama pravi, pogosto kupuje oblačila na otroškem oddelku H&M-a. Res sem bila majhna in vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bila ob vsej svoji majhnosti, tudi neproporcionalno zaobljena. V enem izmed legendarnih PILov sem tedaj zasledila članek, ki je opisoval različne oblike telesa, moja oblika seveda ni bila navedena. Ob vseh sadežih so pozabili na ananas, ki ga še danes s strahospoštovanjem uživam. In prav takšno je tedaj izgledalo moje telo: kot brezvezen in nezrel ananas. Fantje me niso marali, imela sem grozno, nič kaj trendi frizuro, da o nakupu svojega prvega modrčka sploh ne govorim.

Vsem sošolkam sem skrivaj zavidala prvo menstruacijo in kasneje prve nedolžne poljube, ki so si jih prikupni zaljubljenci kradli po hodnikih, ko so se učiteljice v zbornici pripravljale na naslednjo uro. Počutila sem se kot pritlikavo bitje brez občutka za modo in nerodnim, a prodornim iskrenim smehom. Medtem ko so se vse sošolke udejstvovale v različnih izvenšolskih dejavnostih ter bile tako še dodatno bolj priljubljene pri sošolcih, sem jaz poslušala skupino Bon Jovi in skrivaj sanjarila o sosedu, ki je bil do ušes zaljubljen v mojo sošolko, mene pa je izkoriščal za pismonošo skrivnih sporočilc. Nobena športna ekipa me ni želela, vsi so videli le majhno bombico, ki ni bila sposobna preteči 600 metrov. In res nisem bila. Sovražila sem vsak meter, vsak kros in vsako tekmovanje. A to me ni ustavilo. Popoldneve sem rada preživljala na igrišču, kjer sicer nisem tekla, sem pa metala na koš, še danes pa ne bom pozabila občutkov zmagoslavja, ko sem uspela vreči kroglo dlje od vseh fantov v razredu. Večkrat!

Navkljub mojemu odličnemu metanju trojk in suvanju krogle, pa sem skrivoma fantazirala o ritmični gimnastiki, ali vsaj navijaštvu. Ja, ananasek si je želel postati gimnastičarka! Lahko si predstavljaš moje neverjetno veselje, ko nam je učiteljica telovadbe predstavila vajo z ritmičnimi trakovi. Se jih spomniš? To so tisti čudoviti, barvni trakovi s palico, ki tako lepo plapolajo ob raznoraznih glasbenih vložkih. Joj, kako sem vadila. Pripravila sem celo plesno točko, spektakel, ob tedaj svoji najljubši pesmi, katere besedila očitno nisem razumela povsem dobro: celotno vajo sem namreč pripravila na podlago hita All I Wanna Do Is Make Love To You od skupine Heart. Bila sem ponosna, navdušena in predvsem zadovoljna s pripravljeno točko. Ko je prišel moj čas in sem pričela s svojim gimnastičnim debutom pa me je izdala nervoza, še bolj boleče pa je bilo posmehljivo šepetanje mojih sošolk, ki jih je moj nastop neverjetno zabaval. Ko sem v nekem trenutku padla in si nerodno zvila gleženj, sem se odločila, da ne bom več telovadila. Odšla sem k osebni zdravnici, se zjokala in tako prišla do opravičil, ki so mi dovoljevala sedenje na klopi in negovale moj posttravmatični zaključek: Šport pač ni za vse.

Sledi Mični na Facebooku.

Z opravičili in izmišljenimi boleznimi, katerih koncept bi mi zavidala tudi sam Spielberg in Coppola, sem strašila tudi kasneje v srednji šoli, kjer sem bila v prvem letniku še vedno med najnižjimi v razredu. Vse samo zato, da mi ne bi bilo potrebno teči in telovaditi.

Ko sem že mislila, da bom pač najmanjša v družini in me je visokorasli gen pač preskočil, sama pa bom morala začeti pisati prošnje novinarjem, naj vendarle med oblike teles dodajo tudi ananas, se je zgodilo. Udarila je puberteta. Končno! V zelo kratkem času sem zrasla za več kot 15cm in na trenutke sem prav zares delovala kot prestrašena žirafa z majavimi nogami, ki so kar naenkrat nosile 178cm visok zalogaj sarkazma in pozitivne energije. Telesna teža se je porazdelila, končno so mi zrasle tudi prsi in kar naenkrat sem se pojavila na radarju, tako fantov, kot tudi različnih športnih ekip. Nekega dne me je opazil trener ženske košarkarske ekipe, ko sem nič hudega sluteča pobrala žogo in jo parkrat zalučala direktno v koš. Bil je presunjen in me je takoj povabil v ekipo. »Vendar, jaz NE tečem,«… so bile moje prve besede. »Kako ne tečeš? Kondicijski teki so obvezni,« je šokirano dejal trener in me začudeno pogledal. »Ne, jaz NE bom tekla. Dajte mi žogo in zadela bom vsak koš, a tekla ne bom!« sem neomajno izdavila in to tudi prekleto resno mislila. Ko je videl, da me ne more prepričati, je popustil in me preizkusil v igri. Res sem vse zadela, a tekla nisem, kar nekako vseeno ne gre skupaj s konceptom košarkarske tekme. Dejansko sem le stala na igrišču in čakala na žogo. Žogo sem vrgla v koš, a tekla nisem. Bizarno, vem. Svoje športno udejstvovanje sem nato nadaljevala v ekipi odbojke, kar pa se je tudi slabo končalo, saj sem na eni izmed tekem, kjer sem sicer blestela, s servisom ponesreči razbila nos nasprotnici in bila tako izključena iz igre. Šport pač ni za vse.

In pri tem je tudi ostalo. Od srednje šole naprej sem bila izredno malo športno aktivna. Tu in tam sem se morda podala na kakšen hrib pa še to bolj zaradi družbe, kot česarkoli drugega. Nikdar namreč nisem videla dodane vrednosti, ki naj bi jo prinašala telesna aktivnost in, ki zahteva nekaj več energije ter volje kot zgolj sprehod po mestnih ulicah s sladoledom v roki in nasmehom na ustnicah. Ne bom tajila, sem preizkusila različne vadbe, od famozne zumbe, ki me je zaradi temperamentnega in z energijo nabitega Latinoameričana pustila hladno in … prestrašeno, do vroče Bikram joge, ko izvajaš asane v prostoru ogretem na 37C in pri 50-60% vlažnosti. Nobena vadba me ni impresionirala do te mere, da bi pri njej ostala in jo z veseljem obiskovala. Nobena vadba me ni motivirala in spremenila prepričanja iz mladosti, da šport pač ni za vse. Potem pa sem se nekega dne, lanskega junija vozila v avtu in malce bolj kot ponavadi, opazovala okolico. Opazila sem ogromno tekačev, ki so lahkotno tekli in izgledalo je, kot da ob teku dejansko uživajo. V isti sekundi se je vrnil tisti občutek izpred dveh desetletij, ko sem sedela v travi z opravičilom v roki in gledala sošolke, kako tečejo na 600m in podoživela  tisti miselni zaznamek: šport ni za vse. Pa vendar se je takrat nekaj v meni spremenilo. Ne vem točno, kaj in ne vem, čemu, a naslednjo minuto sem si zadala cilj, da vzljubim tek. Kar neankrat, kar iznenada. Še sama sem bila presunjena, da o bližnjih niti ne govorim.

Seveda brez popolnoma nove športne opreme ni šlo. Kakopak.  Kupiti sem si morala superge, merilec srčnega utripa in kalorij ter slušalke za tek. Torbico za telefon, s katerim bom lahko ovekovečila svoj športni podvig in ga kasneje kazala širnemu svetu, sem si sposodila od hčerke. In sem šla. Vetru naproti. Dobesedno. Z novimi supergami in motivacijo. S strahom. S kepo v želodcu. Sama. Jaz in cesta. Jaz proti sebi. Prvič sem pretekla 4 kilometre, vmes sem se ustavila 16x. Prav zares sem mislila, da bom umrla in me bo kmet našel naslednji dan v travi, o meni pa bo lokalni časopis napisal članek s pomenljivim naslovom: Šport pač ni za vse. Po enem tednu nenormalnih bolečin (prisežem, da so me boleli tudi lasni mešički) in, ko sem skorajda odmislila nadaljnje tekaško udejstvovanje, sem srečala znanca, ki je osebni trener in velik ljubitelj teka. Najprej me je vprašal, na kakšen način sem se pred tekom ogrela. Moj odgovor, da sem naredila 10 počepov in se prepustila vetru kot regratova lučka, ga ni nasmejal, pravzaprav je bil ogorčen nad mojo neumnostjo ter me kot majhno deklico pošteno okaral. Svetoval mi je uporabo aplikacije, ki te pripravi do te mere, da brez posebnih težav odtečeš prvih 5 in kasneje 10 kilometrov. S sklonjeno glavo sem se osramočeno strinjala, da poskusim še s strukturiranim pristopom in dam teku še eno, zadnjo priložnost.  

Dan D. Superge na noge, slušalke gor, najljubše pesmi in aplikacija na telefonu. Čas za obvezno ogrevanje. Priznam, že tukaj sem goljufala. Ne znam delati po navodilih, ne morem, nimam tega v sebi. Naredila sem 5 počepov več, potem pa sem se začela dolgočasiti. In sem stekla. Spet. Neogreta. Proti vetru. In sem tekla. Mimo njiv, bal sena in mimoidočih sprehajalcev. Sploh slednji so mi delali največ težav, saj sem želela, da ob teku izpadem neverjetno graciozno ter povsem nezadihana. S tem v mislih sem se zato ob vsakem mimoteku še posebej potrudila, da sem nehala z osnovno človeško funkcijo – dihanjem in je tako izpadlo, kot da nenormalno uživam. Seveda sem čez nekaj deset metrov doživela skorajšnji kolaps, a sprehajalci niso bili več v mojem vidnem polju in kar je najpomembneje, JAZ nisem bila v njihovem, zato sem lahko v miru zajela zrak in skoraj padla v nezavest. Temu podvigu je seveda ponovno sledil teden bolečin in razočaranja. Ne gre mi. Kaj delam narobe? Poleg očitnega, seveda. Odločila sem se, da povečam število tekaških dni in se na cesto podam trikrat na teden. Ker je bilo poleti že ob 7. uri precej vroče, sem superge v polsnu nadela ob 6:00 in stekla proti vetru brez svojih standardnih jutranjih 7 deci vroče, turške kave! Oh, kako sem trpela! Vsakič znova. Ampak draga moja, moja trma je izredna. Če si nekaj zadam in zadala sem si pretečeno 10ko, bom to dosegla pa če bom pol leta hodila kot pravkar skoten severni medved. 

Kaj meniš? Mi je uspelo? Sem pretekla 10ko? Sem premagala strah in se končno znebila vzorca iz preteklosti, ko sem raje bežala od težav (no, bodiva natančni - hodila stran od težav, jaz namreč ne tečem)? Ali pa sem superge raje odvrgla v kot in šla na sladoled? Ti zaupam naslednji teden. Bodi z mano.

Lepo preživi praznike in naj te od tega trenutka dalje ananas vedno spomni name.

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si