Mična razmišlja: »Res sem LEPA, moj selfi je dobil 76 všečkov!«

Draga moja,

Za hip prenehaj z branjem in vzemi v roke svoj telefon. Zate imam posebno nalogo. Odkleni domači zaslon in odpri galerijo. Ob vseh fotografijah otrok, psa, hrane in prijateljev, preštej koliko selfijev imaš na svojem telefonu? Koliko je foto utrinkov, na katerih si ti glavna pozerka in nastavljaš svojo šobico ali pa popolno črto ob veki, ki si jo vadila več tednov ob ogledu različnih YouTube kanalov in ti je končno uspela? Imaš za selfije posebno mapo in, koliko imaš aplikacij za urejanje in retuširanje samoportretov? Ne sekiraj se, vsi jih imamo. Tudi jaz.

Pred kratkim me je totalno šokiral podatek, ki sem ga prebrala na enem izmed svetovnih novičarskih portalih, da ljudje v enem letu naredimo najmanj milijardo fotografij. Če postaviva v kontekst, na vsakih nekaj minut naredimo več fotografij kot v celotnem 19. stoletju! In mnogo od teh fotografij je prav selfijev, ki so v večini primerov narejeni s pametnim telefonom in pomočjo številnih filtrov, ki zgladijo vse gubice, mozolje in ostale nepravilnosti, ki nas spravljajo ob pamet. Se zavedaš, da se, medtem ko tole bereš, vsaj 50 tisoč fotografij na Instagramu označi z vsem znano hashtag oznako #selfie? Noro, kajne? In obe sva del tega. Še bolj bizarno.

Vsi to počnemo, nekateri bolj kot drugi in predvsem – selfije delajo tako ženske kot tudi moški, le da slednji tega ne bodo tako zlepa priznali (hej, vidva moška bralca, prosim brez zavijanja z očmi). Danes imamo telefone s kamerami visoke ločljivosti, ki omogočajo hitre in enostavne samoportrete, predvsem pa ne potrebuješ več fotografa, da bi ujel tvoj boljši profil. Moj levi profil je tako boljši od desnega, ugotovila pa sem tudi, da lahko ob točno določeni dnevni svetlobi, moja koža celo izpade manj rumenkasta in zlatenična kot sicer. Zato se nikdar ne fotografiram ob rumenih predmetih, lahko pa si tudi prepričana, da nase za fotografiranje prav gotovo ne bom navlekla ničesar niti delno rumenega! Tudi ob sončnem zahodu se ne bom nastavljala bliskavici.

Pa vendar mi ni povsem jasno zakaj to počnemo in predvsem za KAJ to počnemo. Če nam še desetletje nazaj na kraj pameti ni padlo, da bi zasukali Nikonov fotoaparat in posneli svojo pravkar našminkano šobico, je to danes skorajda del jutranjih priprav za službo, pospremljenih z objavo na družbenih omrežjih. Mar nam res primanjkuje samozavesti in si jo na tak način ponovno vračamo, kot nam to očita srenja psihologov, ki je našo generacijo označila za selfi nacijo? Iščemo potrditev in naklonjenost ostalih? Koliko všečkov mora imeti en selfi, da si lahko lastnik slednjega reče: »Mater, res sem lep/a, 76 ljudi je to potrdilo!«

Po selfiju se dan pozna

Družbena omrežja so bila prvotno ustvarjena za medsebojno povezovanje in komunikacijo, a so zelo hitro postala vse prej kot zgolj to. Facebook je tako postal meka za osamljene ljudi, ki hrepenijo po pozornosti in potrditvi v obliki všečkov in zdi se, da smo postali obremenjeni s tem, kakšen vtis pustimo v navidezni resničnosti. Če na Facebooku štejemo všečke in komentarje, ali to pomeni, da na ulici štejemo poglede in komplimente? Kdaj smo prestopili tisto mejo, ko smo lahko za delček sekunde uživali v pogledu in prijazni besedi neznanca ali nekoga, ki nam je všeč, in vse to zamenjali s štetjem všečkov? Ne pravim, da smo vsi takšni, tega ne trdim zate, niti zase. Verjamem pa, da imaš zagotovo vsaj eno Facebook poznanstvo, ki družbena omrežja uporablja kot samopromocijsko orodje za objavo vseh mogočih statusov različnega tipa: od samoportretov v različnih pozah, prežvečenih inspiracijskih citatov s Helvetica pisavo in na ozadju sončnega zahoda, do dramatično očitajočih zapisov o veganstvu ter najnovejših pridobitvah, s katerimi se moramo nujno postaviti. Sicer bi prišli v konflikt s solarnim sistemom, zvezdami, vesoljem, nami samimi. Tega pa nočemo, kajne? Tako so postali pomembni tudi novi pari čevljev, čeprav tiščijo kot hudič, okusne jedi, ki so taktično fotografirane pod določenim kotom, ali pa preprosto le povezave do pesmi na YouTubu s srceparajočim besedilom. Za slednjo prav vsakič mislimo, da jo bo poslušala oseba, ki ji je ta pesem namenjena in bo zaznala hrepenenje, v resnici pa ta osebek ob dramatični, a sila zgovorni pesmi le zamahne z roko in reče: »Ah, še ene žalostinka!« Ti pa si po drugi strani cel večer iskala popoln komad in točila solze ob prvih dveh kiticah. Prekleti moški, prav ničesar ne razumejo! Dodaj k vsem temu še fotko selfija naslednji dan in prav hitro boš označena za nekoga, ki nujno potrebuje pozornost in kliče na pomoč.

En selfi na dan, poboža ego nam

Selfiji so kot parfum Chanel no.5. Lahko ga obožuješ in nosiš samozavestno, tudi če ostalim smrdi in ob njem vihajo nos, lahko pa se ti obrne želodec, ko se ob tebi pojavi gospodična, ki deluje kot da svojo žalost in skrbi raje utaplja v pregrešno dragem, skorajda statusnem simbolu moderne in emancipirane ženske. Vse to, namesto da bi si privoščila kozarec rdečega in rekla: »K vragu z vsem, kozarec bom fotkala in to prazen!« #YOLO. Takisto je s selfiji. Mimogrede, meni petka diši in me prav malo briga, če ostalim ne. Kozarec z rdečim vinom pa sem tudi že fotografirala, prazen in malo manj prazen.

Pa vendar, selfiji so zabavni. Tudi jaz jih imam. Postaviš se v pozo, za katero veš, da poudari tvoj boljši profil in najlepše atribute, ti pa si zadovoljna. Vsekakor boljša fotografija kot tista, ki jo je na tvojem zidu objavila tvoja prijateljica Špela, in na kateri prav boleče objemaš steklenico tekile. Popolnoma razumljivo. Tako je tudi povsem razumljivo, da na vsake toliko narediš selfi in ga, ali zgolj opazuješ ter občuduješ svojo brezhibno polt, ki je šla skozi 35 filtrov, ali pa ga objaviš na Facebooku, ker je tvoja profilna fotka že stara in imaš na njej še vedno šal, zunaj pa je 25 stopinj. Moj šal je bil moder, pa tvoj? 

Neobjavljen selfi, je izgubljen selfi

Vse je v uravnoteženosti. Ključnega pomena je, da tega ne počneš ves čas, temveč občasno, če brez tega ne moreš. Sicer lahko zelo hitro pustiš vtis obupanega dekleta, ki se ali 1) ne more odločiti, na kateri profilni fotki bolj »zažiga«, ali 2) močno trudi dobiti potrditev svojih online prijateljev, posledično pa tudi božanje lastnega ega. Ne razumi me narobe, nič ni narobe z objavo samoportreta, morda prav zares potrebuješ novo profilno fotografijo ali pa si res tako močno navdušena nad novo maskaro, ki naredi tvojim trepalnicam res izjemen volumen in želiš svojo najdbo deliti med svoje prijateljice (YSL Volume Effect Faux Cils- #sampovem :) ). Ker se ceniš in, ker ceniš svoje prijateljice. Pomembni so predvsem razlogi, ki tičijo za vsako objavljeno fotko.

Sama imam med svojimi 1489 fotografijami , ki jih hranim dobri dve leti in jih še nisem uredila, natanko 34 selfijev in tri aplikacije za urejanje in retuširanje, a pomembna je le ena –Facetune- draga moja, to moraš poskusiti! Pa ne zato, da boš potem vsa vzhičena ponosno objavila svoj umetniški selfi izdelek, temveč zato, ker boš lahko s pomočjo te aplikacije ugotovila, kako močno nas nateguje lepotna industrija. Prav slednja je tudi kriva, da so dekleta z vsega sveta tako močno obsedena s svojim izgledom in so konstantno v iskanju popolnega selfija. Aplikacije lepotnih popravkov te lahko v nekaj sekundah tako močno spremenijo, da se niti ne prepoznaš. In ne, pojma nimam, če obstaja tudi takšna mobilna aplikacija, ki te v nekaj sekundah spremeni v bogatejšega človeka. No, morda e-banka ob plači. Ah, kje je še 15. 

Jaz ostajam pri neobjavljenih samoportretih in novih profilnih fotografijah, ko se mi zazdi, da moj profil potrebuje malce več svežine. In ja, priznam, imam jih v posebni mapi, na katero občasno vržem oko. Predvsem se pogosto zalotim, da takrat natančno analiziram fotko in precej hitro ugotovim, da je drugačna, na njej je nekaj, kar zmoti. Pogledam še selfi izpred meseca ali dveh in zaprepadeno odkrijem, da imam novo gubo ali še huje, siv las! Zamahnem z roko, odprem seksi aplikacijo za retuširanje in vse skupaj vržem skozi enega izmed črno belih filtrov. Sivih las ni več. Bolje kot vsaka krema! Še sreča, da selfija nisem objavila, kajne? 17 všečkov manj zaradi ene gube? Katastrofa! Še Jože iz Zgornje Kungote ne bi všečkal. 

Mar ni zanimivo? Prav svetohlinsko znamo kritizirati vse, ki (pre)pogosto objavljajo selfije, ne zavedamo pa se, da ne samo samoportret, temveč tudi vsak stisnjen všeček posredno spodbuja selfi gibanje, ki zna v naslednjih letih prerasti svoje okvirje in nas potegniti v mnogo bolj problematične sfere. A pustiva času čas. Kdo ve, morda bomo čez deset let fotografirali naše komolce, kolena ali kaj bolj bizarnega.

Najlepša si. Z gubami, s sivimi lasmi, krivimi zobmi ali celulitastimi nogami. Najlepša si, ker žariš od znotraj. In te tvoje notranje lepote ne bo skazilo prav nobeno družbeno omrežje, hkrati pa nanjo ne bo vplival en, sedem ali 136 všečkov. Predvsem pa se ne ukvarjaj z okolico, bodi v družbi dobrih ljudi in se imej rada, z všečki ali brez.
Zdaj pa hitro polajkaj to kolumno, prekleto! 

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si