Mična razmišlja: IŠČEM POPOLNEGA! Šifra: Zahtevna in nezadovoljna

Draga moja,

Odkar pomnim imam dolge lase. Izjema sta bila le dva dogodka. Prvi, ko sem štela rosnih pet let in se je moja teta, takrat še najstnica, odločila za danes meni izredno nerazumno potezo. Moje bujne, goste lase je nonšalantno prepustila svojem takratnemu najljubšemu frizerju, ki me je … prisežem, da me tišči v prsih, ko tole pišem … postrigel na ježka! Teti in meni se je sicer izkušnja takrat zdela izredno zabavna, mojim staršem malce manj. 

Drugi takšen, močno butast primer se je zgodil v drugem letniku srednje šole, ko smo vsa dekleta vzdihovala nad pop zvezdnico Natalie Imbruglia in njenim glasbenim prvencem Torn (tiste, ki niso padle na frizuro, so padle na tipa v videu). Natalie je v omenjenem videu zažigala s svojo skejtarsko, uporniško opravo in simpatično kratko frizuro. No, prav takšno sem želela tudi jaz in ponovno postrigla svojo košato grivo. In to kar sama, v kopalnici, nad umivalnikom! S svojo žepnino in še do danes neizraženem čutu za varčevanje sem si raje kupila škatlico cigaret, kot da bi plačevala lasnega strokovnjaka. Meni je bilo zabavno, prijateljicam malce manj, staršem pa sem ponovno priklicala v spomin anekdoto z ježkom. Po začetni evforiji in navdušenjem nad kratkimi lasmi, ki so po prvem pranju izgledali kot Beckhamova frizura daljnega leta '96, sem se odločila, da bodo moji lasje samo še ene dolžine – dolgi!

Šifra: Rada eksperimentiram

Seveda sem ogromno eksperimentirala z barvami: tako sem preizkusila vse mogoče odtenke rdeče, oranžne, črne, rjave, bila pa sem tudi blond. Rumenkasto blond! Če si dekle 80ih, potem si se verjetno tudi sama seznanila z blanžiranjem in posvetlitvijo las kar doma: s prijateljico in fotografijo svoje najljubše pevke za barvno in lasno inspiracijo. Kdo bi plačeval strokovnjaka, saj vendar imam dve roki, na škatlicah z barvo pa so jasna navodila. Je res tako težko?! Znano, kajne? No, zagotovo potem tudi veš, da se tovrstne posvetlitve las prav nikoli niso izkazale za uspešne, še manj, kasneje je bil potreben obisk pravega frizerja, da je zadevo vsaj malce popravil, ali pa smo zavile v drogerijo in kupile temnejšo barvo, da je prikrila naše impulzivne grehe. Tako sem večino svojih srednješolskih let preživela kot rjavolaska iz najcenejše škatlice drogerijske barve in kot blondinka z izredno močnim rumenkastim pridihom, ki je na soncu spominjal na kanarčka ali pa lisasto kravo iz porečja reke Siemme v Švici.

Da pojasnim. Moja naravna barva je lešnik rjava, ki ima pridih sivine. Če postavim v bolj poetični ton, bi lahko rekla, da imam v laseh srebrne niti, ki nakazujejo, da se staram in se pač svetlikajo, ker sem tako neverjetna. Sicer s to barvo, ki mi jo je dala mati narava ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi slednja imela v sebi toliko rdečega pigmenta kot Marxov in Engelsov Komunistični manifest. Kot ženska in posledično tudi strokovnjakinja na lasnem področju prav gotovo veš, da je rdeči pigment najbolj zoprna stvar, ki se ti lahko zgodi, sploh če želiš slednje posvetliti in si v večnem iskanju hladne barve. In ne samo ti, tudi vsi mogoči frizerji, ki te dobijo v roke, ko evforično in prestrašeno razlagaš, kakšne barve NOČEŠ! Ta rak rana iskanja hladnih podtonov in popolne pepelnato srednje blond barve me je spremljala skozi celotno najstništvo in tudi kasneje, ko sem se iz šolskih klopi prestavila v 9-5 okolje. Ah, komu lažem, ta rak rana me spremlja še danes, v mojih 30+ letih, ko še kar travmiram nad vsakim rumenkastim pramenom v mojih laseh. Zato sem v konstantnem iskanju popolnega frizerja, ki ne samo, da bo razumel moj las, ki ima očitno svojevrsten karakter, temveč mi bo tudi pričaral točno takšno barvo, po kateri hrepenim že desetletja.

Šifra: Menjam jih kot spodnjice

Res je. Nisem tipična ženska, ki bi že 6 let imela istega frizerja in bi k njemu hodila na dolge seanse in večurne pogovore o vseh tegobah, ki bi jih utegnila imeti. Niti nimam potrebe po vseh mogočih masažah lasišča in dodatnih bombončkih, ki jih utegne imeti salon. Vem, da ženske s frizerjem stkejo prav posebno vez in je kvaliteten krotilec las za sodobno žensko neke vrste dobra vila, katere škarje služijo kot čarobna paličica, ki uresniči njihove še tako nenavadne želje in impulze. Lasni dirigenti, ki z nežnim masiranjem suhih in občutljivih lasišč ter težko izgovorljivimi francoskimi imeni šamponov in balzamov, spirajo iz nebogljenih las prav vse grehe prejšnje noči, tednov in mesecev kemične zlorabe. Pravijo, da je frizer tudi psiholog, ki posluša in svetuje pri ljubezenskih težavah ali pa preprosto le nemo kima, ko ti zavzeto kriliš pod zaščitno plahto in tako prazniš svojo negativno energijo, ki se ti je nabirala skozi kaotičen teden. Sama takšnih izkušenj nimam, navadno sem bila jaz tista, ki je poslušala, saj v tistem krču, ko nisem vedela, kako bo prijela določena barva na mojih pigmentiranih laseh, nikoli nisem zmogla ničesar drugega kot zgolj obrniti ploščo in prisluhniti pripovedim mojega lasnega rablja. Morda pa sem imela prav zato toliko neprijetnih izkušenj z njimi, saj so nekateri v svojem deljenju frustracij (ker jih jaz nisem želela, tišina pa ne pritiče frizerskemu salonu) postali tako znervirani, da se je to poznalo na končnem izdelku. In kaj je hujše, kot nejevoljen frizer, ki svoji stranki razlaga o osebnih težavah, ker sama noče deliti svojih? Jaz, nezadovoljna! In tako sem padla v začaran krog. Vsakič ko zapustim novega frizerja, se počutim kot Neisha. Frizer tu, frizer tam, malo tu, malo tam, beden si, grem drugam.

Tako sem v svojem življenju zamenjala že nič koliko frizerjev. Eni so bili takšni, ki so me strigli in strigli, čeprav sem že ob prihodu z izbuljenimi očmi prestrašeno jecljala, da želim le barvanje in dva milimetra striženja. DVA milimetra in ne 10 centimetrov, kot se je to že zgodilo! Človek božji, spomin na ježka je še kako prisoten, ne drzni si skrajšati več kot sva dogovorjena! Spet z drugimi pa sicer ni bilo nič narobe, a se niso ujeli z mojimi lasmi, ki so prav zares posebni in očitno izredno trmasti. Če mu je nekako vendarle uspelo ujeti odtenek, ki si ga želim, potem je bilo že drugič vse narobe, ko nikakor ni uspel namešati identične kombinacije vseh mogočih barv, zato da je zadel tisto želeno nianso. In potem zaprepaden šok. »Nekaj rumene je ostalo. Mogoče so hormoni. Imaš menstruacijo, si noseča?« Ti bom dala hormone! Glede na mojo burno pripoved si verjetno misliš, da me takšne situacije totalno iztirijo in se histerično derem na nič hudega slutečega frizerja. Ne, čeprav sem zahtevna in problematična glede svoje grive, tudi po neuspelem barvanju ne naredim scene. Jočem v sebi in pač kupim tisti modri šampon, ki mi ga pomolijo pod nos in, ki obljublja, da bo rešil moje rumenkaste težave. Saj veš, tale … ko je cela tuš kabina modra in si vseh dvajset minut, ko mora delovati na laseh, videti kot smrkec Godrnjavček. Tale ja, ki deluje ravno eno pranje, potem pa si spet sončkasto rumen.

Šifra: Včasih oblečem majico z globooookim dekoltejem

Moja prijateljica vedno pravi: »Če imajo tvoji lasje slab dan, ali pa ti dan uniči frizerski salon, obleci majico z globokim dekoltejem in tvoje frizure prav nihče ne bo opazil.« Ne bom rekla, da se v celoti strinjam z njo, jo pa razumem. Tudi njene pogoste dekolteje. 

Ženske pri frizerju preživimo mnogo več časa kot moški. Sama osebno še nisem bila v salonu manj kot tri ure, največ sem bila neverjetnih sedem ur, ko zvezde prav zares niso bile na mojih strani in se še danes podzavestno v velikem loku izogibam določenemu delu prestolnice, kjer operira tedanji frizer! Tudi sama bi nekoč rada imela takšno vez, ki se po pomembnosti lahko kosa dolgoletnemu prijateljstvu s cimro, šestletni ljubezenski zvezi in tisti bestički, s katero si za šolo prvič poskusila nikotin in se skoraj zadušila od kašlja. Pa vendar ga nimam. Zato ga iščem. Popolnega. Vem, da je nekje zunaj ter čaka, da bo dobil v roke mojo grivo in ji pokazal, kako se dela z njo! Vem, da bova razvila posebno vez in bom tudi jaz lahko končno uživala v njegovem salonu, se prepustila nežnemu masiranju lasišča ter pozabila na večni strah pred rumeno barvo.

Kaj pa ti? Imaš svojega najljubšega krotilca las? Takšnega, ki te uspe odvrniti od bolečega opazovanja same sebe v ogledalu, ko z opranimi in neobdelanimi lasmi buljiš predse in se počutiš kot premočen cucek? Spoznaj me z njim! Srčno ti privoščim, da bi bila tvoja frizura vedno takšna kot si želiš, sicer pa skoči v trgovino po novo majčko, z dekoltejem ali brez. Pa bo tudi frizura lepša. In potem se ljudje sprašujejo, zakaj imam toliko oblačil. Zato!

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si